2019

Bilo je nekoč ... v Hollywoodu (Upon a Time ... in Hollywood, ZDA, Velika Britanija, 2019, barvni, 161 min.)

Režija: Quentin Tarantino
Scenarij: Quentin Tarantino
Fotografija: Robert Richardson
Montaža: Fred Raskin
Igrajo: Leonardo di Caprio (Rick Dalton), Brad Pitt (Cliff Booth), Margot Robbie (Sharon Tate), Emile Hirsch (Jay Sebring), Margaret Qualley (Pussycat), Timothy Olyphant (James Stacy), Julia Butters (Trudi), Austin Butler (Tex)
Produkcija: Bona Film Group, Heyday Films, Sony Pictures Entertainment, Visiona Romantica
Festivali, nagrade: Cannes 2019; Locarno 2019
Odziv občinstva: presenečeno naklonjen
Odziv kritike: potešeno navdušen
Distribucija: Con film, d. o. o.

  

Zanimivosti
Quentin Tarantino je dan pred svetovno premiero v Cannesu na Twitterju in Instagramu objavil naslednji poziv: »Rad imam film. Tudi vi ga imate radi. To je popotovanje, na katerem prvič odkrivaš neko zgodbo. /…/ Igralci in ostala ekipa so trdo delali, da bi ustvarili nekaj izvirnega. Zato vas prosim, da se izognete razkrivanju česarkoli, kar bi kasnejšim gledalcem zgodbo onemogočilo doživeti na enak način.« To je pravzaprav še en namig na to, da se tudi sam Tarantino počuti vsaj približno tako, kot se počutita njegova lika: nekako izgubljeno. Zdi se, da bi lahko celo rekli, da se tudi zanj Hollywood vse bolj spreminja, da postaja nekaj, v čemer se ne prepozna več. Tudi to je namreč ena možnih interpretacij njegove odločitve, da po desetem filmu za vedno odloži kamero in neha snemati. Nenazadnje je Tarantino danes eden resnično redkih, ki še vedno vztraja pri snemanju na 35-milimetrski filmski trak. Vsi ostali so se že prilagodili spremenjenim produkcijskim razmeram, ki jih je kot cunami naplavila digitalna revolucija.

Zgodba
Los Angeles v nemirnem letu 1969, v obdobju, ko se je zdelo, da se vse naglo spreminja. Otroci cvetja in ljubezni so takrat zavzeli že tudi Hollywood in ga pričeli prilagajati sebi in času, v katerem so živeli. Nekdanji zvezdnik priljubljene vestern TV-serije Rick Dalton in njegov dolgoletni »spremljevalec«, kaskader Cliff Booth, ki je namesto Ricka stopil pred kamero v nevarnih in fizično zahtevnih prizorih, se v »novem Hollywoodu« ne znajdeta več. Obraz filmske industrije ni več isti, onadva pa na vesta več, kje je njuno mesto. Kako in kam naj se umestita, da bi se obdržala na vodo in ju vrtinec sprememb ne bi potegnil na dno? Takrat se Rick spomni, da ima zelo znano in slavno sosedo, Sharon Tate ... 

Komentar
»Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je prepoznavno tarantinovski film ‒ in obenem v več pogledih drugačen izdelek, kot smo ga na podlagi prvih informacij o vsebini od režiserja pričakovali. Če ste v nepregledno velikem klubu Quentinovih oboževalcev zaradi eksplozivnih izbruhov nasilja in gostobesednega duhovičenja, je čisto mogoče, da vas bo BJNVH dolgočasil: oboje je sicer do neke mere prisotno, a Tarantino je dejansko v prvi vrsti ustvaril poklon filmski industriji v obdobju tranzicije, leta 1969, ko se stari Hollywood začenja umikati novemu. Že zaradi režiserjevega obsedenega poustvarjanja zgodovinskih detajlov je jasno, zakaj film mnogi opisujejo kot "ljubezensko pismo" Hollywoodu. Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je film, ki si najbrž zasluži več kot en sam ogled: v nasprotju s Tarantinovimi najbolj razvpitimi je to izdelek, ki vseh svojih adutov ne postreže na srebrnem pladnju. Od številnih tem, ki jih načenja, marsikatera ostane brez razdelane obdelave ali zaključka. Kratki filmi v filmu so dovolj zanimivi, da bi si človek želel videti, kako se nadaljujejo. Zdi se, da se 56-letni Tarantino v svojem devetem celovečercu (spomnimo se: na neki točki je napovedoval upokojitev po okrogli deseterici!) prvič izrecno zaveda minljivosti ‒ ljubezen do filmske zgodovine, ki je bila od nekdaj ključen del njegovega opusa, je zdaj prvič tudi metafora za nostalgijo ob minevanju časa kot takega. Če se pokrajina Meke filmske industrije nepreklicno spreminja, pa so nekatere predpostavke ‒ sreča je na strani povprečnih belskih možakov v srednjih letih ‒ neomajni monoliti. Skozi to optiko se BJNVH izkaže za presenetljivo aktualen in ozaveščen film. Zdi se, da Tarantino, samooklicani fetišist špageti vesternov in B-filmov, implicitno priznava, da se zaveda, da so ti kultni izdelki nastali v kontekstu, za katerega je edino prav, da odhaja po poti dinozavrov.«
Ana Jurc, MMC RTVSLO

»Tarantinov Bilo je nekoč v Hollywoodu se dogaja poleti 1969, torej leto zatem, ko se je pojavil vrhunski špageti vestern Bilo je nekoč na Divjem zahodu Sergia Leoneja, kar pomeni, da o Ricku, ki opljuva špageti vesterne, v tem trenutku pač ni mogoče imeti najboljšega mnenja; verjetno gre spet za tarantinovski porog, če Rick na koncu pristane v Corbuccijevem špageti vesternu. Toda pred tem si veliko preveč obeta od tega, da je Roman Polanski postal njegov sosed na Cielo Drive. Vse do Neslavnih barab (2009) je kazalo, da je edina realnost, na katero se Tarantinovi filmi nanašajo, iz nje črpajo, jo preobračajo in predelujejo, realnost filmskega univerzuma. V Neslavnih barabah pa se je lotil neke zgodovinske realnosti, druge svetovne vojne, vendar ne le kot že filmsko posredovane, marveč tudi in predvsem »popravljene« – s posrečenim atentatom na Hitlerja (in celo s požigom vse nacistične elite v kinu). In podobno je v Djangu brez okovov (2012), kjer nemški King Schulz naredi nekaj, kar je bilo tri leta pred ameriško državljansko vojno povsem nezaslišano: osvobodi črnskega sužnja Djanga in še več – pred samim Lincolnom mu omogoči, da odpravi suženjstvo, sicer le na neki plantaži. In te »revizionistične linije« se Tarantino drži tudi v Bilo je nekoč v Hollywoodu: pokol Sharon Tate in njenih prijateljev v vili Romana Polanskega, delo štirih vernikov Charlesa Mansona, se ni zgodil, čeprav je film vse od napisa Cielo Drive nanj namigoval. Toda Bilo je nekoč v Hollywoodu vseeno ne mine brez finalnega pokola, ki pa ga je najbrž treba vzeti kot tarantinovsko filmsko maščevanje Mansonovi sekti, ki je s tem pokolom uničila tudi hipijevsko gibanje. Res je, da se je tudi Manson hotel maščevati, toda filmsko maščevanje je vendarle samo spektakel.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

Izjava avtorja
»S tem filmom sem se bolj kot s katerim koli drugim približal Šundu. /…/ To je po vsej verjetnosti moje najbolj osebno delo. Zame so to nekakšni spomini. Alfonso [Cuarón] je imel Romo in Ciudad de México leta 1970. Jaz sem imel Los Angeles in leto 1969. To sem jaz. To je leto, ki me je izoblikovalo. Takrat sem bil star šest let. To je moj svet. In film je moje ljubezensko pismo Los Angelesu.«
Quentin Tarantino, režiser in scenarist

Režiser
Quentin Tarantino se je rodil leta 1963 v mestu Knoxville, v zvezni državi Tennesse (ZDA). Njegovo ljubezen do filmov je pričel spodbujati drugi mož njegove mame, saj mu je predstavljal filme, za katere je bil Tarantino še odločno premlad, in ga je vodil tudi v kino, kar je njegova mama do določene mere dovoljevala. A leta 1973 se je mama znova ločila, on pa se je kmalu znašel v Kaliforniji (kot že nekaj let pred tem). Pri 14-ih letih je napisal nekaj, čemur bi lahko rekli prvi scenarij, pri 15-ih pa se je že odločil, da bo pustil šolo in svoje življenje »posvetil filmu« – zaposlil se je v lokalni videoteki, ki je domovala v kinu »za odrasle«. Skozi 80. leta je nato opravljal različna dela, dokler ni nekega dne naletel na Lawrenca Benderja, ki ga je kot prvi pričel spodbujati, naj se loti pisanja scenarijev. Tarantino ga je res poslušal in zanj spisal scenarij z naslovom My Best Friend's Birthday (1987). Film je bil tudi dejansko posnet, toda nato so ga skoraj v celoti uničili ognjeni zublji, ki so zajeli skladišče, v katerem je bil shranjen. A za njim nihče ne joka. Pomemben je le zaradi tega, ker je ta scenarij predstavljal osnovo za Tarantinovo novo scenaristično delo – tisto, na osnovi katerega je nastalo prvo kultno delo s Tarantinovim podpisom: Prava romanca (True Romance, 1993) Tonyja Scotta. Vse ostalo je kmalu postalo zgodovina, ki jo danes pozna že skoraj vsak, ki se le malce bolj približa filmu.

Gledalce je navduševal vse od leta 1992, ko je predstavil svoj celovečerni igrani prvenec, danes kultne Stekle pse (Reservoir Dogs). Sledili so Pulp Fiction (zlati globus in oskar za scenarij, zlata palma v Cannesu), Ubila bom Billa 1 (Kill Bill Vol. 1, 2003) in 2 (Kill Bill Vol. 2, 2004), pa Jackie Brown (1997). Predvsem gledalce je navdušil tudi s Smrtno varen (Death Proof, 2007), ki so ga v kinematografih predvajali skupaj z Rodriguezovim Planetom groze (Planet Terror, 2007) pod skupnim naslovom Grindhouse. Z Rodriguezom je tudi sicer rad sodeloval, na primer kot gostujoči režiser je sodeloval pri uspešnici Mesto greha (Sin City, 2005). Z Rodriguezom, Allison Anders in Alexandrom Rockwellom je režiral, spisal in izvršno produciral omnibus Štiri sobe (Four Rooms, 1995), za TV je režiral epizodo serije CSI, sicer pa je kot TV-režiser debitiral z epizodo serije Urgenca. Zelo rad se je preizkušal tudi v vlogi izvršnega producenta. Tako je v tej vlogi sodeloval pri številnih filmih (Hostel, Hostel: Part II, Killing Zoe, Daltry Calhoun in From Dusk Till Dawn). Po letu 2009, ko je svet osupnil z Neslavnimi barabami (Inglorious Bastards, 2009), pa je Tarantino nizal eno mojstrovino za drugo. Sledili so namreč Django brez okovov (Django Unchained, 2012), Podlih osem (The Hateful Eight, 2015) ter Bilo je nekoč ... v Hollywoodu (Unce Upon a Time ... in Hollywood, 2019) kot njegov deveti celovečerni film.