2019

Najljubša (The Favourite, Irska, ZDA, Velika Britanija, 2018, 120 min.)

Emma Stone, Rachel Weisz in Olivia Colman v sočno opolzki, duhovito posodobljeni verziji angleške kostumske drame pod taktirko grškega ekscentrika Yorgosa Lanthimosa.

Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Deborah Davis, Tony McNamara
Fotografija: Robbie Ryan
Montaža: Yorgos Mavropsaridis
Produkcija: Ceci Dempsey, Ed Guiney, Yorgos Lanthimos, Lee Magiday
Igrajo: Olivia Colman, Emma Stone, Rachel Weisz, Nicholas Hoult, Joe Alwyn
Festivali, nagrade: Benetke (velika nagrada žirije, najboljša igralka). Deset nagrad britanskega neodvisnega filma (BIFA), vključno za najboljši film, režiserja, scenarij in igralko. Camerimage (nagrada občinstva). Gijón (najboljša igralka). Nagrada gotham za najboljši igralski ansambel. Hollywoodska filmska nagrada za najboljšo stransko igralko in kostumografijo. Nagrade satellite za najboljši igralski ansambel. Telluride. New York. London. Tokio. Mar del Plata. Stockholm. LIFFe. Deset nominacij za oskarja: za film, režijo, izvirni scenarij, glavno in dvakrat stransko žensko vlogo, montažo, fotografijo, scenografijo in kostumografijo.
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba
Začetek osemnajstega stoletja. Anglija je v vojni s Francijo, na dvoru pa prirejajo gosje dirke in se bašejo s sadovi kolonialnega imperializma. Kraljica Ana ni v najboljši koži – daje jo putika, stare in nove bolečine podžigajo njeno muhavost. Njena tesna prijateljica lady Sarah zato vse pogosteje jemlje vladanje v svoje roke. Potem pa na dvor prispe nova služabnica, padla aristokratinja Abigail, ki se skuša prikupiti kraljici, da bi se znova povzpela po družbeni lestvici. Medtem ko se Sarah zavzeto posveča vojaškim strategijam, Abigail zasede njen prostor ob vse bolj krhki kraljici. Zdaj ji nobena ženska, noben moški, nobena politika in noben zajec ne bodo več stali na poti.

Izjava avtorja
»Ko posnameš film, umeščen v neko zgodovinsko obdobje, je vedno zanimivo videti, kako se navezuje na današnji čas. Takrat se zaveš, kako malo stvari se je spremenilo, če odmislimo oblačila in dejstvo, da imamo danes elektriko in svetovni splet. Še vedno je glede človeškega vedenja, družbe in moči ogromno analogij. /…/ Prvotni scenarij je bil zgodovinsko zelo točen in je vseboval veliko podatkov o politiki tistega časa. Sam sem se želel bolj osredotočiti na tri ženske like – najbolj me je zanimalo njihovo razmerje do politike in moči ter kako njihovi odnosi vplivajo na neko širšo sliko. /…/ Osebni odnosi, razpoloženje, priložnosti … vse to lahko vpliva na odločitve ljudi, in ko prek položaja dobijo moč, ima lahko njihova muhavost usodne posledice za narod. O tem je strašljivo razmišljati. In pomembno. /…/ Na slikah in risbah iz tistega obdobja so ženske preprosto in naravno oblečene, sfrizirane, naličene, moški pa so ozaljšani z lasuljami in ličili, oblečeni v pumparice in obuti v visoke pete. Ko smo snovali svet tega filma, se nam je zdelo, da bi to veljalo uporabiti in poudariti. Nastala je poudarjena verzija tistega preteklega sveta in zanimivo se mi je zdelo pokazati to nasprotje, tako drugačno od vsega, kar smo vajeni gledati. /…/ Poskušali smo uporabiti jezik, ki je slišati sodobno, namesto da bi posnemali način govora, za kakršnega predvidevamo, da so ga ljudje takrat uporabljali. Pri kostumih smo obdržali oblike tistega obdobja, a smo uporabili veliko sodobnih materialov. /…/ Uporabili smo glasbo iz tistega obdobja, a tudi zelo sodobno glasbo. Za telesnost se mi je prav tako zdelo, da ni treba posnemati vsega, kar smo vajeni gledati v kostumskih dramah – kot da so bili ljudje takrat bolj uglajeni in so hodili in govorili na točno določen način. To sem želel spremeniti in zdelo se mi je, da bi lahko telesnost pri tem odigrala pomembno vlogo, od nasilja in plesa do koreografije dogajanja. Pri svojem delu pogosto razmišljam na tak način. Vprašam se: zakaj je to tako? Zakaj ne bi tega mogli narediti drugače? Zakaj ne bi ljudje plesali tako? Kdo to pravi? Če ustvarjamo izmišljeni svet, zakaj ne bi v njem postavili svojih pravil?«
Yorgos Lanthimos

Režiser
Yorgosa Lanthimosa poleg Athine Rachel Tsangari uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Rodil se je leta 1973 v Atenah, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegov celovečerni prvenec Kinetta (2005) je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale, mednarodno slavo pa mu je prinesel drugi celovečerec, Podočnik (Kynodontas, 2009), dobitnik nagrade posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacije za tujejezičnega oskarja leta 2011. Film Alpe (Alpeis, 2011), ki je bil pred leti uvrščen tudi na Kinodvorov redni spored, je na Beneškem festivalu prejel nagrado za najboljši scenarij. V Kinodvoru smo si lahko ogledali Jastoga (The Lobster, 2015), nenavadno ljubezensko zgodbo s Colinom Farrellom in Rachel Weisz. Film je osvojil nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za scenarij in kostumografijo ter nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Sledila sta še dva filma v angleškem jeziku: Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017), ki je na festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij in smo si ga lani lahko ogledali tudi v Kinodvoru, ter film Najljubša, ki je letos na festivalu v Benetkah prejel veliko nagrado žirije, medtem ko si je Olivia Colman z vlogo kraljice Ane prislužila nagrado za najboljšo igralko.