2018

Žarek v srcu (Un beau soleil intérieur, Francija, 2017, barvni, 94 min.)

Režija: Claire Denis
Scenarij: Christine Angot, Claire Denis
Fotografija: Agnes Godard
Glasba: Stuart A. Staples
Montaža: Guy Lecorne
Igrajo: Juliette Binoche (Isabelle), Xavier Beauvois (Vincent), Philippe Katerine (Mathieu), Josiane Balasko (Maxime), Nicolas Duvauchelle (igralec), Alex Descas (Marc), Laurent Grévill (François), Bruno Podalydčs (Fabrice), Paul Blain (Sylvain), Valeria Bruni Tedeschi (ženska v avtu), Gérard Depardieu (vedeževalec)
Produkcija: Curiosa Films, Cinémage 10
Festivali, nagrade: Cannes 2017: nagrada sekcije Štirinajst dni režiserjev – SACD; Cabourg 2017; München 2017; Moskva 2017; Karlovi Vari 2017; Melbourne 2017; Tromso 2017; Helsinki 2017; Köln 2017; New York 2017; Haifa 2017; Mumbay 2017
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: Demiurg

Zanimivosti
Claire Denis je nedvomno ena najbolj fascinantnih in prodornih ustvarjalk na področju sodobnega avtorskega filma. Eden od razlogov za to je nedvomno tudi dejstvo, da svoja dela največkrat oblikuje na osnovi lastnega, izvirnega scenarija, ki ga običajno spiše s svojim stalnim scenarističnim sodelavcem Jean-Polom Fargeaujem, in da se pri pisanju tega resnično veliko nasloni na lastno življenjsko izkušnjo. V nič manjši meri pa k njeni izvirnosti in edinstvenosti ne pripomorejo tista filmska dela, pri realizaciji katerih se opre na tujo knjižno predlogo. Namreč tudi njen izbor knjižnih predlog je tako poseben in samosvoj, tako drugačen in neponovljiv, da nas vsakič, no, skoraj vsakič znova preseneti. Že pri snovanju sublimnega in hkrati skrajno odtrganega Lepega dela je izhajala iz povsem nepričakovanega vira – dolgo neznanega in nedokončanega romana Hermana Melvilla, njegovega zadnjega dela Billy Budd. Še bolj bizaren se je zdel vir za Tujca, saj so navdih zanj predstavljala esejistična razmišljanja filozofa Jean-Luca Nencyja. Prijetno pa nas je presenetila tudi s svojim zadnjim delom, Žarek v srcu, saj sta se s sodelavko Christine Angot lotili branja Barthesovih Fragmentov ljubezenskega diskurza. Claire Denis se očitno razvija v strokovnjakinjo za predelavo filozofskih razprav v svojske komične burke. Naj le gre tako naprej!

Zgodba
Isabelle je pariška umetnica, ki se po ločitvi spušča v vrsto bežnih spolnih razmerij. Tu je Vincent, arogantni bankir, ki jo pripelje do orgazma samo, kadar razmišlja, kako odbijajoč se ji zdi. Nato mladi melanholični igralec, čigar kronična neodločnost ni ovira, da ga ne bi zvabila v posteljo. Potem so tu še nadaljnje priložnosti: njen čudaški občudovalec na lokalni ribji tržnici ali pa delavec, ki vzbudi odkrit odpor pri njenih svetovljanskih kolegih. Morda pa so vse poti usmerjene k vedeževalcu v podobi Gérarda Depardieuja, ki svojo prerokbo ukroji tako, da bi jo pripeljal k sebi ...

Komentar
»Ljubezen privlači le še igralce, kot ugotovi Isabelle, ki se zaplete tudi z igralcem, toda tako neodločnim, da je slepa ulica. A po drugi strani: neoliberalna doba je vse tako ohladila, da kot revolucija izgleda že ljubezen, ki pa jo je Isabelle tako 'ponotranjila', da ji lahko pomaga le še šarlatanski vedeževalec (Gérard Depardieu), vljudni new-age Marx, ki zna prihodnost tako dobro personalizirati, da vse kolektivne – ljubezenske, erotične – rešitve preprosto odpadejo. 'Bodite open,' ji svetuje. In ta 'open' potem ponavlja kot tisti, ki ponavljajo 'hepi, hepi, hepi'. Neoliberalizem je ljudi tako osamil, da bi dali kraljestvo za vedeževalca – in romantično komedijo.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Tisti, ki se v kino odpravite s pričakovanjem, da boste gledali samosvojo romantično komedijo, v kateri Isabelle, pariško slikarko srednjih let, po številnih mučnih srečanjih z bolj ali manj vase zagledanimi predstavniki moškega spola na koncu vendarle pričaka prava ljubezen, se boste namreč hudo ušteli. Kljub svoji gostobesednosti, komunikativnosti je Žarek v srcu še vedno vse prej kot pa vaja v žanru. Je izrazito fragmentarna pripoved, kjer časovno nelinearno sledimo enemu spodletelem poskusu udejanjenja ljubezenskega razmerja za drugim. In predvsem za moški del gledalstva po svoje kar boleča pripoved. No, vsaj če to premore vsaj delček sposobnosti razmisleka o sebi. /…/ In ko se že zdi, da bo Isabelle na koncu poti ostala sama, strtega srca, Claire izvede svoj znameniti obrat. Sreča namreč na prvi pogled prav nič privlačnega /… / vedeževalca, ki pa ji edini sploh prisluhne in izreče tiste besede, ki bi še sredi ledu prižgale ogenj. No … zanje bo pa treba v kino, kjer boste za češnjo na torti dobili igralsko interpretacijo velikanov, kakršnih film ne premore prav veliko.«
Denis Valič, RA Slovenija (ARS)

Izjava avtorke
»Christine Angot (soscenaristka) sem omenila besedo iz Barthesovih Fragmentov, ki mi je ljuba: agonija. Postala je najina ključna beseda, točka, iz katere sva izhajali. Agonija mi v misli prikliče zelo sofisticiran in malce domišljav izraz za srčno bolečino: nepotešena pričakovanja, strte ideale. To besedo si lahko začneš 'lastiti', takoj ko postaneš bolj pragmatičen glede svojih ljubezenskih zvez, ko si dovoliš biti ironičen o svoji preteklosti. In beseda agonija je Christine in mene nemudoma uročila, naju prenesla v nekakšen domišljijski svet. Nekako najina lastna ljubezenska bol napaja scenarij.«
Claire Denis, režiserka in soscenaristka

Režiserka
Claire Denis se je rodila leta 1948 in mladost do trinajstega leta preživela v Afriki. Leta 1972 je diplomirala na pariški filmski akademiji (IDHEC) in se nato vrsto let kot asistentka režije šolala pri številnih imenitnih režiserjih, kot so Dušan Makavejev, Jacques Rivette, Costa-Gavras, Jim Jarmusch in Wim Wenders. Dokaj pozno, leta 1988, je posnela celovečerni prvenec Čokolada (Chocolat), avtobiografsko pripoved o odraščanju v tujem, z rasno napetostjo prežetem okolju kolonialne Afrike petdesetih. Prvenec vsebuje večino elementov, ki pozneje vedno bolj izrazito zaznamujejo njeno ustvarjanje in zaradi katerih jo kritika danes časti z laskavim nazivom edine med francoskimi filmskimi ustvarjalci, ki je sposobna povzeti vso zgodovinsko liričnost francoskega filma in jo hkrati suvereno preplesti z občutkom za sodobnost. Ustaljene pojme filmske pripovedi, kot so zaplet, suspenz, dramaturgija, montaža, Denisova lepi v samosvoj, homogen nabor senzornih učinkov, ki film iz krempljev pripovedi povzdigujejo v prostranstva izpovedi, v redko doseženo sfero filma, ki se ponaša s kvalitetami in potencialom poezije. Režiserko smo imeli pri nas najprej priložnost spoznati prek filma Nénette in Boni in retrospektive, ki se je leta 2001 odvila v sklopu LIFFa. V redni slovenski distribuciji so bili predvajani tudi njeni filmi Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001), šokantna drama o neločljivem prepletu ljubezni, naslade in smrti; Petek zvečer (Vendredi soir, 2002), poetična ljubezenska zgodba o nekajurni aferi med popolnima neznancema; Vsiljivec (L’intrus, 2004), posnet po istoimenskem avtobiografskem eseju filozofa Jean-Luca Nancyja; ter Belka, vizualno osupljiv in čustveno nabit portret nemirne postkolonialne Afrike z Isabelle Huppert v glavni vlogi. Na slovenskih platnih smo videli še režiserkine filme Ne bojim se smrti (S’en fout la mort, 1990), Ne morem spati (J’ai pas sommeil, 1994), Dobro delo (Beau Travail, 1999), Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001) in 35 šilc ruma (35 rhums, 2008).