2019

Na svoji zemlji (Na svoji zemlji, Slovenija, 1948, 106 min.)

V Štigličevi epopeji o narodnoosvobodilnem boju, posneti po noveli in scenariju Cirila Kosmača, so nastopili naturščiki in slovenski gledališki igralci v svojih prvih filmskih vlogah. Prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na svoji zemlji se je leta 1949 kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu.

Režija: France Štiglic
Scenarij: Ciril Kosmač (po noveli Očka Orel)
Fotografija: Ivan Marinček
Montaža: Ivan Marinček
Glasba: Marijan Kozina
Igrajo: Lojze Potokar, Franc Presetnik, Mileva Zakrajšek, Štefka Drolc, Miro Kopač, Avgusta Danilova, Majda Potokar, Boris Sešek, Stane Sever, Metka Bučar, Jože Gale, Andrej Kurent, Ivan Ivo Belec
Restavracija filma: Iridium Film za Slovenski filmski center
Distribucija: Slovenski filmski center

Zgodba
Dogajanje opisuje zadnji leti osvobodilnega boja na slovenskem Primorskem med 2. svetovno vojno. Začne se s prihodom nemškega oficirja Kutschere v Baško grapo, kjer namerava iztrebiti vse tamkajšnje »bandite«. A tu so vsi krajani na strani narodnoosvobodilnega boja. Le Drejc še omahuje, vendar se v imenu ljubezni do partizanke Tildice nazadnje spreobrne tudi on.

Izjava avtorja
»Srečevali smo koščene ljudi, ki so rinili v hrib, sklonjeni pod košem in držeč roke, sklenjene pod prsmi, kar je značilna drža ljudi po vsem Tolminskem. Po kamnitih stezah pa so stopala dekleta z lesenimi opankami in se odrezavo odzivala našim pozdravom in besedam. Koliko lepote, slikovitosti in čudovitih pejsažev, ki jih bo treba pokazati v filmu. In kakšni trdi in živi, zanimivi ljudje, kakršne bodo morali izklesati naši igralci. Filmsko zgodbo smo občutili živo in resnično, kot da jo je scenarist izrezal naravnost iz življenja in jo presadil v scenarij. Ti vtisi so dajali nalogi vedno večjo težo in odgovornost, na drugi strani pa so spet stopnjevali strast po filmski obdelavi vsega tega.«
France Štiglic, Ekran

Komenatr
»Posebna dragocenost pa je kajpada, da je to praktično film brez statistov. Ljudje iz Baške grape, ki priložnostno predstavljajo množico, prikazujejo malodane same sebe izpred nekaj let; ne igrajo, temveč podoživljajo. Partizanske uniforme, v katere so oblečeni, ko se vas odloči za množični odhod v partizane, niso kostumi, temveč dejansko stare uniforme in torej še poudarjajo avtentičnost prikazanega. Izmed igralcev jih je kar nekaj – prav tako režiser – šele nedavno sleklo uniformo in odložilo puško. O tem, da je večina igralcev doma s podeželja, da sta jim torej kmečki način življenja in odzivanja blizu, sploh ni treba posebej govoriti.«
Rapa Šuklje, France Štiglic

»Drži pa, da je to bil prvi slovenski zvočni film in prvi res pravi slovenski celovečerni film (filmski Trubar, filmski Linhart).«
Marcel Štefančič, jr., Na svoji zemlji – Zgodovina slovenskega filma