2015

Višja sila (Turist/Force majeure, Švedska/Danska/Francija/Norveška, 2014, barvni, 118 min.)

režija Ruben Östlund
scenarij Ruben Östlund
fotografija Fredrik Wenzel
glasba Ola Fløttum
montaža Ruben Östlund, Jacob Secher Schulsinger     
igrajo Johannes Bah Kuhnke (Tomas), Lisa Loven Kongsli (Ebba), Clara Wettergren (Vera), Vincent Wettergren (Harry), Kristofer Hivju (Mats), Fanni Metelius (Fanni)
produkcija Beofilm, Coproduction Office, Film i Väst, Motlys, Plattform Produktion, Rhône-Alpes Cinéma, Société Parisienne de Production
festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: velika nagrada žirije (v sklopu sekcije Posebni pogled); Motovun 2014: nagrada FIPRESCI; Sevilla 2014: nagrada za najboljši scenarij; Göteborg 2015: nagrada mesta Göteborg; Palm Springs 2015: nagrada za obetavnega režiserja; Sarajevo 2014; Toronto 2014; Viennale 2014; LIFFe 2014
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 4,5

zgodba
Švedska družina se za teden dni odpravi na luksuzno smučišče v francoskih Alpah. Vse poteka v najlepšem redu, zato sta Tomas, poslovnež, in njegova žena Ebba nadvse zadovoljna, z njima pa tudi njuna otroka, hčerka Vera in sin Harry. Tadva se tako kot mama Ebba veselita predvsem dejstva, da si je zanje končno vzel čas tudi oče, saj je sicer povečini odsoten. Tako se skupaj zabavajo, smučajo, igrajo, jedo in umivajo. Drugi dan teh skoraj idiličnih družinskih počitnic se vsi štirje zberejo na zunanji terasi turističnega kompleksa, kjer so nastanjeni in kjer jim bodo postregli s kosilom. Med čakanjem na hrano sledijo dogajanju na bližnjem strmem pobočju, kjer se delavci pripravljajo na to, da bodo nadzorovano sprožili snežni plaz. Tako kot večina tam prisotnih moških tudi Tomas s telefonom snema vznemirljivo dogajanje. A takrat se sproži alarm: snežni plaz uide nadzoru in grozi, da bo zgrmel prav na teraso, kjer se še vedno nahaja celotna družina ter množica drugih gostov, večinoma družin. Tomas, ponosni poglavar družine, prične panično bežati in razmišlja le o tem, kako se rešiti, medtem pa ga osupla Ebba, ki najprej pomisli na otroka in kako ju spraviti na varno, le nemo opazuje, medtem ko jo objame oblak snežnega prahu. Plaz zdrvi mimo, in ko tudi uradno potrdijo konec nevarnosti, se Tomas vrne na teraso, k Ebbi in otrokoma, ki jih je tam prepustil negotovi usodi. Dela se, kot da se nič ni zgodilo, in pričakuje, da bo vse tako kot prej, a mu pogled Ebbe in otrok daje vedeti, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

komentar

»Izjemna odlika Östlundovega filma pa je v tem, da nikoli ne obsoja. Življenje slika v njegovi tragikomični podobi, brez dokončnih odgovor oziroma rešitev. Starogrški traged Evripid je v svojih igrah velikokrat posegel po zunanji sili, imenovani deus ex machina, da je lahko razpletel svoje igre; pri Östlundu je poseg višje sile oziroma plazu organsko povezan s samim dogajanjem, ima pa popolnoma nasproten učinek. Dogajanje šele zaplete, ali bolje, življenje neke družine razpre v njegovi elementarni resnici. Ni lahko živeti, nekako pravi Östlund, in to se mu zdi hkrati žalostno in izrazito smešno dejstvo. Lahko od filma ali umetnosti pričakujemo še kaj več?«

Matej Juh, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorja
»Na to temo so nastale številne znanstvene študije in te skoraj soglasno ugotavljajo, da se po katastrofi, ugrabitvi letala ali brodolomu, veliko število preživelih loči. Zdi se tudi, da v večini primerov moški ne ravnajo v skladu s pričakovanimi kodeksi viteštva. /.../ Kar je najverjetneje poglavitni razlog za razveze. Zaradi tega sem želel raziskati uveljavljeno predstavo, da mora biti moški zaščitnik svoje žene in družine, družbeni kodeks, ki pravi, da se v nevarnosti ne sme umakniti.«

Ruben Östlund, režiser in scenarist

režiser
Ruben Östlund se je rodil leta 1974 v švedskem mestu Styrsö. Hitro se je uveljavil kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev zadnjega desetletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju in značilni vizualni podobi svojih del, ki ji poseben pečat dajejo dolgi posnetki ter nekonvencionalna raba programov za obdelavo slike v fazi postprodukcije. Svojo kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi, zadnje desetletje pa pobira nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih. Dva od njegovih štirih celovečercev sta bila izbrana kot uradna švedska kandidata za oskarja. Za svoj celovečerni prvenec, film Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004), je na moskovskem festivalu prejel nagrado FIPRESCI, širše mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec, delo Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), ki je svojo premiero doživelo na canskem festivalu, v uradnem programu sekcije Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011), s katerim se je predstavil v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, pa je prejel več mednarodnih nagrad ter najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. Višja sila je Östlundov četrti celovečerec. Ljubljanski Liffe se mu je nedavno posvetil v sekciji Posvečeno.