2017

Ovna (Hrútar, Islandija/Danska, 2015, 93 min.) 

režija: Grímur Hákonarson
scenarij: Grímur Hákonarson
fotografija: Sturla Brandth Grøvlen
glasba: Atli Örvarsson
montaža: Kristján Loðmfjörð
igrajo: Sigurður Sigurjónsson, Theodór Júlíusson, Charlotte Bøving, Gunnar Jónsson, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Þorleifur Einarsson, Jon Benonysson, Jörundur Ragnarsson
produkcija: Netop Films, Profile Pictures, Film Farms, Aeroplan Film
festivali, nagrade: Cannes 2015: nagrada sekcije Poseben pogled; Solun 2015: nagrada zlati Aleksander; Valladolid 2015: nagrada zlata konica za najboljši film, nagrada Pilar Miró za najboljšega novega režiserja; Liffe – Ljubljana 2015: nagrada vodomec za najboljši film sekcije Perspektive; Palić 2015: nagrada zlati stolp za najboljši film; Hampton 2015: nagrada zlata morska zvezda za najboljši film; Palm Springs 2016: nagrada FIPRESCI; Zurich 2015: nagrada zlato oko za najboljši mednarodni film; in številne druge
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Demiurg 

zanimivosti
Številne kulture na svetu gojijo do neke določene živali prav poseben odnos, pa naj je ta negativen – kot na primer pri muslimanih njihov odnos do prašiča, ki ga imajo za nečisto žival – ali pa izrazito pozitiven – kot je na primer odnos indijske hindujske večine do krave, ki jo imajo za sveto žival. No, za islandski odnos do ovce bi lahko rekli, da je še veliko več kot vse to. Ne samo da so bile ovce vse do začetka 20. stoletja za Islandce glavni vir zanje ključnih surovin, hrane in volne – Hákonarson v pogovorih rad izpostavi, da je na koncu od ovce ostala nepredelana in nezaužita le ena stvar, anus –, pač pa so o njih prepevali tudi pesmi in tako se je znotraj islandske družbe izoblikovala posebna, ovčja subkultura. Hákonarson je celo prepričan, da med ovco in Islandcem obstaja globoka, tesna in še ne povsem pojasnjena duhovna vez. Vsak islandski kmet vam bo brez pomisleka pritrdil, da do ovc goji silovitejše emocije kakor pa na primer do krav. In prav zato je za mnoge Islandce izguba njihovih ovc povsem primerljiva z najhujšo možno tragedijo. 

zgodba
Odtujena brata v odročni dolini na Islandiji združita moči, da bi rešila tisto, kar jima v življenju pomeni največ – njune ovce. Gummi in Kiddi skrbita za svojo čredo plemenskih ovc. A čeprav si možakarja delita tako poklic kot zemljo, med seboj ne govorita že štirideset let. Ko Kiddijevo čredo prizadene smrtonosna bolezen, oblasti s ciljem zamejitve bolezni odredijo odstrel vseh ovc v dolini. To bi številne kmete vodilo v pogubo, saj jim ovčereja pomeni edini vir dohodka. Gummi in Kiddi pa se ne predata kar tako. Vsak izmed njiju poskuša odgnati težave, kakor to najbolje zna: Kiddi s svojo puško, Gummi z bistroumnostjo. Brata se bosta morala upreti oblastem, da bi rešila tako sebe kot čredo, ki sta jo podedovala od prednikov. 

komentar
»Samo leto dni po grenko-sladkih Zgodbah o konjih in ljudeh se znova vračamo na odročne planjave Islandije, le da tokrat namesto malih konjev v spremstvu plemenskih ovnov. Tako kot lani režiser Benedikt Erlingsson letos Grímur Hákonarson dokaže, da za dobro juho potrebuješ le najosnovnejše sestavine. Ovna je namreč na videz preprost in lahko razumljiv film, kar pa ne pomeni, da ne premore uvida in čustvene globine. Z nežno, odpuščajočo naklonjenostjo opazuje ekscentrične posameznike, ljudi v strahu pred negotovo gospodarsko in finančno prihodnostjo ter "islandski način življenja"; največja empatija je skrita v najmanjših, previdnih gestah pri ravnanju z živalmi. V lepem kontrastu s klavstrofobijo majhnih, zaprtih prostorov je prevetrena islandska pokrajina, ki jo prav tako ljubeče dokumentira direktor fotografije Sturla Brandth Grøvlen (sodeloval je, zanimivo, tudi pri drami Victoria Sebastiana Schipperja, ki jo prav tako lahko ujamemo na letošnjem Liffu). Igralsko seveda izstopata oba bradata protagonista, Sigurður Sigurjónsson in Theodór Júlíusson, ki zadeneta svoja stereotipna lika mizantropov in ju obenem skozi film postopoma subvertirata. (Vsak od njiju nam postreže tudi s po enim veličastnim golim prizorom.) Naj si še tako grozita s pestmi ali puškami, je jasno, da sta toplo srce in duša filma. "To je film o ljubezni," je po ljubljanski projekciji v ponedeljek povedal Sigurjónsson. "In ljubezen je tisto, kar ta hip, še posebej v Evropi, najbolj potrebujemo."«

Ana Jurca, MMC RTVSLO 

»Film Ovna, islandski kandidat za tujejezično nominacijo, je drugi celovečerni film režiserja in scenarista Grímurja Hákonarsona, sicer izkušenega dokumentarista in poleg Olma Omerzuja še enega diplomanta praške Famu v letošnji sekciji Perspektive. Konec leta se bo gotovo znašel na lestvici največkrat nagrajenih filmov, začenši z nagrado v canski sekciji Poseben pogled. Ne brez razloga. Hákonarson to tako rekoč staropisemsko bratovsko zgodbo gradi počasi, brez velikih besed ali dramatičnih obratov. Slika jo s podobami, polnimi pomenov, to pa počne – kar je ključno za atmosfero Ovnov – s stalnim humornim podtonom. Bridko-sladka komičnost daje filmu, večino časa razprostrtemu po mrzli in neprijazni pokrajini, izrazito človeško toplino. Poleg tega je Ovna film, ki se nostalgično pokloni podeželju, ko ga je še poganjala z naravo usklajena skrb za živino in zemljo in ko je bil to trd, velikokrat celo brutalen, a pristen način življenja.«

Ženja Leiler, Delo 

izjava avtorja
»Na severu Islandije kot tudi v drugih podeželskih predelih otoka je bila ovčereja poglaviten način preživetja in osrednji del njihove kulture vse do zadnjih let 20. stoletja. Tako so nekako islandske ovce še danes številnim ljudem nekaj svetega: predstavljajo ponos in "življenje po starem", kot so ga včasih poznali. Stoletja so imele ovce ključno vlogo v preživetju na podeželju, globoko so zakoreninjene na otoku in tesno povezane z islandskim duhom.«

Grímur Hákonarson 

režiser
Grímur Hákonarson se je rodil leta 1977 na Islandiji. Na študij se je odpravil v tujino, in sicer v Prago, kjer je leta 2004 diplomiral na prestižni praški filmski akademiji FAMU. Nase je prvič opozoril z diplomskim filmom Slavek the Shit, s katerim se je leta 2005 predstavil tudi na festivalu v Cannesu (program Cinefondation), z njim pa je obiskal tudi številne druge festivale in za svoje delo prejel dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film, Bræðrabylta, je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu. Kasneje je na svoji festivalski poti dosegel še preko 20 festivalskih nagrad, obveljal pa je tudi za enega najbolj uspešnih islandskih kratkih filmov. Hákonarson je poleg štirih dokumentarcev posnel tudi komedijo Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010), film Ovna pa je njegov drugi igrani celovečerec.