ZBOGOM, SIN MOJ, r. Wang Xiaoshuai (Kitajska, 2019)
Pričetek:Zaključek:
Spletna platforma
SPLETNI FILMSKI ŠOPEK: Naš vsakdan | Lara | Zbogom, sin moj
Zbogom, sin moj (Di jiu tian chang, Kitajska, 2019, barvni, 185 min.)
Režija: Xiaoshuai Wang
Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang
Fotografija: Hyun Seok Kim
Glasba: Dong Yingda
Montaža: Lee Chatametikool
Igrajo: Wang Jingchun (Liu Yaojun), Yong Mei (Wang Liyun), Qi Xi (Shen Moli), Wang Yuan (Liu Xing), Du Jiang (Shen Hao), Ai Liya (Li Haiyan), Xu Cheng (Shen Yingming), Li Jingjing (Gao Meiyu), Zhao Yanguozhang (Zhang Xinjian)
Produkcija: Dongchun Films
Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved za najboljšega igralca, srebrni medved za najboljšo igralko; Hamilton 2019: nagrada izza kamere za najboljši scenarij; Minska 2019: nagrada za najboljšo filmsko fotografijo; Urugvaj 2019: nagrada občinstva za najboljši film, posebna nagrada žirije za najboljši film; Faro 2020: zlati krap za najboljšo igralsko zasedbo
Odziv občinstva: naklonjen, občasno celo ganjen
Odziv kritike: pretežno pozitiven do navdušen
Distribucija: FIVIA – Vojnik
Zanimivosti
V 90-ih letih prejšnjega stoletja smo tudi pri nas pričeli intenzivneje odkrivati kitajsko kinematografijo. Sprva preko del režiserjev t. i. pete generacije, velikih mojstrov sodobnega kitajskega filma, kot so bili Chen Kaige, Zhang Yimou ter Tian Zhuangzhuang. Čeprav je bil veliki projekt “modernizacije” Kitajske, ki ga je promoviral Deng Xiaoping (tisti, ki je v komunistično državo “spustil” kapitalizem), že v polnem teku, pa te nove, “moderne” Kitajske še nismo poznali. Filmi omenjenih režiserjev, s katerimi so osvajali mednarodne festivale, kot na primer Kaigejeva Rumena prst in Zbogom, moja konkubina, Yimoujevo Rdeče klasje in Dvigni rdečo svetilko ter Zhuangzhuangov Modri zmaj, so namreč skoraj praviloma obravnavali ali pretekla obdobja ali pa razmere v ruralnih predelih Kitajske. Tako smo šele preko filmov režiserjev t. i. šeste generacije, v prvi vrsti Jia Zhangkeja in Zhanga Minga, še bolj pa nato režiserjev “digitalne generacije” (dgeneracija), ki se je vrnila k načelom neorealizma in filma resnice (cinéma vérité), dobili vpogled v popolnoma drugačno, hipermoderno urbano okolje kitajskih velemest. Xiaoshuai v svojem pristopu združi načela obeh generacij in kot eden prvih kritično razmišlja o politiki enega otroka.
Zgodba
Nedolžna otroška igra ob vodnem zajetju se konča tragično in nad nekoč srečno družino leže senca trpke bolečine. V želji, da bi pozabila tragedijo, se Yaoyun in Liyun preselita v mesto in posvojita malega fantka, ki pa ne more povsem zapolniti nastale praznine. Ko se fant v najstniških letih uporniško odloči oditi od doma, se skleneta ostarela zakonca vrniti v rodni kraj, ki po toliko letih kaže povsem drugačen obraz. Njuna vrnitev sproži val spominov, vse od proletarske zanesenosti in mladostnih političnih idealov, zaradi katerih sta se bila pripravljena – ali prisiljena? – odreči še nespočetim otrokom, prek obljub cvetočega kapitalizma do pomirjujoče sprave s preteklostjo, temelječe na odpuščanju in brezpogojni ljubezni.