2015

Še vedno Alice (Still Alice, ZDA, 2014, barvni, 101 min.)

režija Richard Glatzer, Wash Westmoreland
scenarij Richard Glatzer, Wash Westmoreland (po literarni predlogi Lise Genove)
fotografija Denis Lenoir
glasba Ilan Eshkeri
montaža Nicolas Chaudeurge             
igrajo Julianne Moore (Alice Howland), Kate Bosworth (Anne Howland-Jones), Shane McRea (Charlie Howland-Jones), Hunter Parrish (Tom Howland), Alec Baldwin (John Howland), Kristen Stewart (Lydia Howland), Erin Darke (Jenny)
produkcija Lutzus-Brown, Killer Films, BSM Studio, Big Indie Pictures, Shriver Films
festivali, nagrade (izbor) oskarji 2015: za najboljšo igralko; zlati globusi 2015: najboljša igralka (drama); BAFTA 2015: najboljša igralka; Palm Springs 2015: nagrada za življenjski dosežek puščavska palma (Julianne Moore); Toronto 2014; Hamptons 2014; Rim 2014; Göteborg 2015; Glasgow 2015
ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 4,5

zgodba
50-letna Alice Howland je ugledna profesorica jezikoslovja, ki je skupaj s soprogom Johnom, prav tako renomiranim strokovnjakom na področju nevrologije, vzgojila tri krasne otroke. Najstarejša hčerka Anna je uspešna, srečno poročena mlada dama, ki se tudi sama pripravlja na starševsko vlogo, mlajša Lydia se še vedno išče in se poskuša uveljaviti kot igralka, medtem ko sin Tom sledi očetovemu zgledu in že uspešno gradi kariero v medicini. S tako idilično družinsko sliko in kariero na vrhuncu je Alice nedvomno prototip zelo srečne osebe. Težave v raju se začnejo, ko nekega dne med rekreativnim tekom Alice naenkrat ne zna več najti poti domov. Stvari se potem vrnejo v normalo, a v naslednjih dneh ji spomin znova začne povzročati preglavice. Zaskrbljena Alice obišče zdravnika, ki posumi na začetke Alzheimerjeve bolezni. Dodatne preiskave potrdijo črni scenarij in naša junakinja in njeni najbližji se morajo naenkrat sprijazniti z bolečo resnico: čeprav je hitrost napredovanja bolezni težko predvideti, je vsem skupaj jasno, da bodo luknje v spominu iz dneva v dan bolj ogrožale njeno sposobnost za poučevanje na univerzi in, kar je še pomembneje, trajno brisale koščke njene intime in družinske preteklosti.

komentar
»Še vedno Alice je natančen, umerjen film, ki mu uspe podati sočutje brez pomilovanja ali pokroviteljske drže do svojega subjekta – morda zato, ker čustveni odzivi, jokave izpovedi in druge travme Alicine družine pušča ob strani (zaradi tega sicer vsi stranski liki ostajajo dvodimenzionalni). Moorova je navzoča v čisto vsakem kadru, pa čeprav proti koncu, ko bližnji odločajo o njeni usodi, zamegljena in potisnjena v ozadje. Direktor fotografije Denis Lenoir zamegljen fokus uporablja kot (sicer precej predvidljiv) vsebinski prijem, podobno kot nas preskoki v času vračajo v neko generično preteklost sončnih poletij in družinske idile. V nasprotju z drugimi 'filmi o boleznih', ki jim radi očitamo preračunljivo spogledovanje z nagradami, scenarij k sreči Moorovi ne odmerja nobenega velikega, katarzičnega prizora zloma, samo počasen, srce parajoč zdrs v praznino. Veliko je bilo napisanega tudi o tem, kako se Kristen Stewart v zadnjem času uspešno otresa slovesa 'tiste namuljene nesrečnice' iz Somraka in razkazuje svoj širok igralski razpon. Osebno se mi zdi, da tako v Alice kot v nedavnih Oblakih nad Sils Mario samo kroži po svojih zdaj že utečenih tirnicah: žvečenje ustnice, šarjenje po laseh in večni slog zapuščene grungerke kažejo na nezmožnost kakršne koli globlje vizualne in psihološke preobrazbe za vlogo: vsakokrat na dan bije njena osebnost, ki popolnoma zasenči lik, ki naj bi ga igrala. Nekaj podobnega se tukaj dogaja tudi z Alecom Baldwinom, ki – morda zaradi svoje medijske podobe – vzbuja rahlo zlovešč, neopredeljeno grozeč vtis tudi v trenutkih, ko naj bi bil zgolj utelešenje vdanega moža.«

Ana Jurc, MMC RTV SLO

režiser
Richard Glatzer se je rodil leta 1952 v New Yorku, študij angleškega jezika in književnosti pa je opravil na univerzi v Virginiji. Sredi 80-ih let je preko zaposlitve na televiziji vstopil tudi v svet filma. Sprva je sicer pod vodstvom Jayja in Lewisa Allena sodeloval pri ustvarjanju nekaterih TV-serij, kot je Ameriški top model, leta 1993 pa je posnel svoj prvi neodvisni celovečerni igrani film, Žalovanje (Grief). Ta komična drama o scenaristu cenenih TV-serij, ki se mora na delovnem mestu kot homoseksualec soočati z močno homofobijo, je bila prikazana na številnih festivalih in tam pritegnila nemalo pozornosti. Sledilo je srečanje z Washem Westmorelandom, s katerim sta se kmalu poročila, predvsem pa sta pričela skupaj soustvarjati. Tako sta v letih od 2001 do 2013 ustvarila niz štirih neodvisnih filmov, od prvenca Fluffer (2001) do Poslednjega Robina Hooda (The Last of Robin Hood, 2013), ki je pravzaprav svojska zgodba o zadnjem ljubezenskem razmerju Errola Flynna, morda najbolj znanega Robina Hooda. Še vedno Alice je njun peti in do sedaj daleč najuspešnejši skupni filmski projekt.