2015

Kosec (Kosac, Hrvaška/Slovenija, 2014, barvni, 98 min.)

režija Zvonimir Jurić
scenarij Zvonimir Jurić, Jelena Paljan
fotografija Branko Linta
glasba Jura Ferina, Pavao Miholjević
montaža Dubravka Turić, Tomislav Pavlić
igrajo Mirjana Karanović (Mirjana), Ivo Gregurević (Ivo), Igor Kovač (Josip), Nikola Ristanovski (Krešo), Zlatko Burić Kićo (Rodić), Dado Ćosić (Dado)
produkcija Kinorama, Forum Ljubljana
festivali, nagrade (izbor) Pulj 2015: najboljša fotografija, najboljša glavna moška vloga (Ivo Gregurević), najboljša stranska moška vloga (Igor Kovač), nagrada oktavijan Hrvaškega društva filmskih kritikov za najboljši film; Solun 2014; Talin 2014; Karlovi Vari 2015; Istanbul 2015; Moskva 2015
ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 5

zgodba
Ivo je zaposlen v kmetijsko-industrijskem kombinatu. Pred več leti je bil obtožen posilstva, od takrat se ga krajani izogibajo, zato vselej, ko je mogoče, dela v nočni izmeni. Neke noči sreča Mirjano, ki je na samotni cesti ostala brez bencina in ga prosi za pomoč, Josipa, ki dela na črpalki in Mirjano prične opozarjati, da ni najbolje, da se druži z Ivom, ter lokalnega policista Kreša, ki Iva sicer noče vnaprej obsojati, a vendarle mora preveriti, kaj se je tiste noči zgodilo. Njihove usode se prepletejo in počasi se razkrije podoba Ivovega življenja in njegovega domačega kraja, predvsem prebivalcev, ki se nikakor ne morejo otresti posledic nedavne vojne, prav tako kot se Ivo ne more otresti posledic svojega zločina.

komentar
»Spomnite se psihotrilerjev, šokerjev in slasherjev, v katerih se žrtev, ki beži pred psihopatom, nehote zateče prav v naročje psihopata. V hrvaškem Koscu, ki ga je koproducirala tudi Slovenija, se zgodi natanko to, le da na bolj zadržan in atmosferski način. Ženski (Mirjana Karanović), ki se ji sredi turobne, sive, depresivne, mračne, mučne slavonske vukojebine – in sredi noči, se razume – pokvari avto, priskoči na pomoč kosec (Ivo Gregurević), za katerega pa se izkaže, da je pred leti brutalno posilil žensko, toda črpalkar (Igor Kovać), ki ji to razkrije in ki se ji ponudi za šoferja, vzbuja toliko zaupanja kot strašna noč, v kateri se stiska ta slavonska 'amerikana', ki živi v preteklosti, prežgani z vojnimi 'junaštvi', in ki jo je sedanjost zaobšla, pozabila, prikrajšala in frustrirala, tako da izgleda kot opuščeni program, kot lokacija, ki bi jo lahko najeli tudi Kino Lika, Krvava žetev, Grozljivo srečen, Teksaški pokol z motorko in Morilec v meni. Zvonimir Jurić, ki je pred nekaj leti z Goranom Devićem korežiral sijajne Črnce, potrebuje le nekaj likov, da bi nam pokazal, da so hujše stvari od depresije in tesnobe.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina

režiser
Zvonimir Jurić se je rodil leta 1971 v Osijeku na Hrvaškem. Velja za enega najbolj samosvojih in prodornih sodobnih hrvaških režiserjev. Kot eden zadnjih svoje generacije je še služil vojni rok v JLA, a tik pred koncem ga je prekinil, saj se je odpravil na študij filmske režije v ZDA. Tega sicer ne dokonča, saj se prej vrne nazaj v domovino, kjer pa na zagrebški akademiji znova vpiše študij filmske režije in ga tokrat uspešno zaključi. Leta 2009 je skupaj z Goranom Devićem napisal in zrežiral celovečerec Črnci (Crnci), zgodbo o elitnem hrvaškem vodu, ki je med vojno v devetdesetih letih opravljal 'umazana' dela. Zanj je dobil številne mednarodne nagrade, med drugim tudi vodomca na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFe). Jurićev kratki film Rumeni mesec (Žuti mjesec, 2009), ena od devetih epizod v omnibusu Zagrebačke priče, je bil premierno prikazan v uradnem programu Berlinala in je med drugim prejel nagrado za najboljši kratkometražec v Sarajevu. Jurić je sicer še pred Črnici posnel celovečerno delo, a ga danes niti ne omenja več, saj ga ima za zgrešenega. Kasneje pa je sodeloval še pri enem hrvaškem omnibusu, Seks, pijača in krvosesi (Seks, piće i krvoproliće). Kosec je njegovo zadnje in do danes gotovo najbolj kompleksno delo.