2017

Odprto morje (Fuoccoammare, Italija/Francija, 2015, barvni, 108 min.) 

režija: Gianfranco Rosi
scenarij: Gianfranco Rosi (po zamisli Carle Cattani)
fotografija: Gianfranco Rosi
montaža: Jacopo Quadri
igrajo: Samuele Pucillo, Mattias Cucina, Samuele Caruana, Pietro Bartolo, Giuseppe Fragapane, Maria Signorello, Francesco Paterna, Francesco Mannino, Maria Costa
produkcija: Stemal Entertainment, 21 Unofilm, Cinecittà Luce, Rai Cinema, Les Films d'Ici, Arte France Cinéma
festivali, nagrade: Berlin 2016: zlati medved za najboljši film, nagrada Amnesty International, nagrada ekumenske žirije, nagrada žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; Skopje 2016; Sydney 2016; Moskva 2016; Karlovi Vari 2016; Melbourne 2016; Singapur 2016
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Demiurg 

zanimivosti
O pomenu, ki ga ima ta mali otoček, izgubljen v razburkanih vodah Sredozemlja med obalama Evrope in Afrike, priča tudi dejstvo, da se je prav na njem rodila prva listina, ki po zgledu listine o splošnih človekovih pravicah prinaša zapis o pravicah vseh migrantov tega sveta. T. i. Carta di Lampedusa oziroma Lampeduška listina (v slovenski jezik prevedena v zadnji številki revije Časopis za kritiko znanosti) izhaja iz ugotovitve, da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina migracij in da je odrekanje pravic sodobnim migrantom, potem ko so se sodobne države izoblikovale prav na osnovi stoletij migracij, ne samo skrajno licemerstvo, pač pa hkrati tudi nedvoumno kršenje osnovnih človekovih pravic. 

zgodba
Dvanajstletni Samuele živi na otoku sredi Sredozemskega morja, daleč stran od celine. Tako kot večina fantičev njegovih let nad šolo ni najbolj navdušen, saj bi veliko raje plezal po skalah, ki se dvigajo nad morjem, streljal s svojo fračo ali pa se preprosto potikal po bližnjem pristanišču. A če je Samuele povsem običajen fant svojih let, pa njegov dom, Lampedusa, še zdaleč ni povsem običajen otok. Že desetletja številnim možem, ženam in otrokom predstavlja nekakšno obljubljeno deželo, do katere poskušajo priti tako, da se z obal Afrike do nje odpravijo z mnogo premajhnimi in za to nevarno pot neprilagojenimi čolni. Lampedusa, ta otok površine dvajsetih kvadratnih kilometrov, ki je sedemdeset navtičnih milj oddaljen od afriške in sto dvajset od sicilske obale, je danes simbolna meja Evrope. Njegovi prebivalci pa so iz dneva v dan priče eni največjih humanitarnih tragedij našega časa. 

komentar
»Lampedusa, otoška kombinacija pustih skal in praznih ulic, je zanje to, kar je bil za evropske migrante nekoč Ellis Island. Preživeli so dehidrirani, ožgani, izmučeni, bolni, še posebej tisti, ki so pripotovali v "tretjem razredu", podpalubju. "Smrdijo po dizlu," pravi ta, ki jih pregleduje. "Če bi prižgal vžigalnik, bi šlo vse v zrak." In pregledujejo jih: lahko, da so oboroženi. Begunci so mirni. Prebivalci Lampeduse tudi. Kot da živijo na pokopališču, pa nočejo motiti mrtvih. Toda mir na Lampedusi je mučen, nelagoden, srhljiv – in ne brez posledic. Dvanajstletnega Samueleja, domačina, pregleduje zdravnik, ki ugotovi: "Tesnoben si, napet." Zbolel je – od groze. Kar velja tudi za ostale domačine: da ni nič in da so mirni, se očitno delajo zato, da bi lažje prenesli vso to ekscesnost, to trpljenje, te morilske statistike, ta stresni snuff, ta bodycount, ta overkill, da bi torej lažje shajali v tem nekropolisu. Na to se nikoli ne "privadiš", pravi zdravnik. Tisti deček ima tudi težave z očmi. "Moje levo oko je leno," pravi, kot da bi skušal najti učinkovito metaforo za lenobnost in apatičnost zahodnega pogleda, ki se z begunci solidarizira le, ko so daleč stran, nekje v Sredozemlju, na Lampedusi, ladji smrti, odprtem morju, ki žre življenje in zapira oči. Italijanski doku Odprto morje, dobitnik letošnjega berlinskega zlatega leva, ki ga je posnel Gianfranco Rosi, avtor briljantnega dokuja Sacro GRA (beneški zlati lev 2013), jih odpira. A to ni Michael Moore. Tu ni duhovičenja, tu ni režiserjevega ekshibicionizma, tu ni off-meditacij. Niti tu, na Lampedusi, ni kontakta. In Odprto morje je prav to: obdukcija zahodne tišine in zahodnega pogleda, ki dela vse, da bi se izognil kontaktu z očmi beguncev.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina 

»Danes živimo v dobi, ko je vse več ljudi prepričanih o temeljni nekoristnosti kulture, ustvarjalnosti in večine tistega intelektualnega dela, ki ne prinaša takojšnje materialne koristi, za kar sta poskrbeli vladajoča neoliberalistična ideologija, ki sledi zgolj logiki dobička, in silovita ekonomska kriza, katere posledice čutimo že skoraj polno desetletje. Hkrati pa živimo tudi v času ene najhujših humanitarnih tragedij, kar jih je videla sodobna zgodovina, tako imenovane "begunske krize". Na prvi pogled se bo večini morda zdelo, da med tema dvema dejstvoma ni povezave. A prav tako je mogoče reči tudi nasprotno: namreč, da ob drugačnem odnosu do kulture in ustvarjalnosti "begunske krize" sploh ne bi bilo. Bila bi le humanitarna tragedija, ki bi se jo trudili po naših najboljših močeh rešiti. Tega se povsem jasno zaveda tudi italijanski cineast Gianfranco Rosi, eden ključnih dokumentaristov sodobnega italijanskega filma. V filmu Odprto morje se je namreč namenil spregovoriti o srhljivi človeški tragediji, ki jo na begu pred vojnami, preganjanjem in lakoto, skratka pred življenjem v človeka ogrožajočih ali celo nevrednih razmerah doživljajo množice beguncev na poti v Evropo. Kot Italijan je nadvse dobro poznal problematiko, saj se je nevarna pot preštevilnih tragično končala prav pred obalami njegove dežele, konkretneje, njenega najjužnejšega otoka, male Lampeduse. Hotel je torej spregovoriti o tej humanitarni tragediji, a hkrati je vedel – kot je že na tiskovni konferenci v Berlinu, kjer je za svoje delo prejel zlatega medveda, večkrat izrecno poudaril –, česa ne sme in česa noče: iz smrti in stiske delati spektakla ali pornografije. Tako se je s polno glavo medijskih podob te tragedije odpravil na Lampeduso in tam kmalu spoznal, da svojo zgodbo o tej skrajni človeški izkušnji lahko poda le skozi oči tistih, ki so jo vsak dan osebno spremljali. Tako se je Rosi na mesto "pripovedovalca" zgodbe odločil postaviti dvanajstletnega Samueleja, preprostega najstnika, ki hodi v šolo in rad strelja s fračo.«

Denis Valič, Gremo v kino (RA ARS) 

izjava avtorja
»Lampeduso sem prvič obiskal jeseni leta 2014, da bi tam posnel desetminutni film, ki bi bil nato prikazan na mednarodnih festivalih. Želja producentov je bila ustvariti kratek, urgenten film, ki bi ponudil drugačno podobo Lampeduse leni in vase zazrti Evropi, katere predstava razraščajoče se migracijske krize je bila zbegana in popačena. Slednje je veljalo tudi zame. Lampedusa je že zdavnaj postala nejasno brenčanje glasov in podob s televizijskih zaslonov in šokantnih časopisnih naslovov, ki so govorili o smrti, stiski, nevarnosti, invazijah in ljudskih vstajah. Ko pa sem prispel na otok, me je tam pričakala povsem drugačna realnost od tiste iz medijev in političnih razprav. Spoznal sem, da tako kompleksnega sveta, kot je Lampedusa, ni mogoče stisniti v pičlih nekaj minut. Da bi ga lahko doumel, sem se moral vanj popolnoma in za daljši čas pogrezniti. In vedel sem, da ne bo lahko.«

Gianfranco Rosi 

režiser
Gianfranco Rosi se je rodil leta 1964 v Asmari, Eritreja. Po študiju v Italiji se je leta 1985 preselil v New York in kasneje diplomiral na filmski šoli newyorške univerze. Popotovanje po Indiji je obrodilo režiserjev prvi dokumentarni film, Boatman (1993), prikazan na številnih mednarodnih festivalih, med drugim v Locarnu, Sundanceu in Torontu. Celovečerni dokumentarec Below Sea Level (2008), posnet v kalifornijski puščavi, mu je ob številnih lovorikah in nominaciji Evropske filmske akademije za najboljši dokumentarni film leta 2009 prinesel nagrado orizzonti v Benetkah in veliko nagrado na festivalu dokumentarnega filma Cinéma du Réel. Za celovečerni dokumentarec El Sicario, soba 164 (El Sicario, Room 164, 2010), filmski intervju z nekdanjim poklicnim morilcem mehiškega kokainskega kartela, ki smo si ga lahko leta 2011 ogledali na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, je v Benetkah prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter nagrado za najboljši film na festivalih DocLisboa in DocAviv. Rosijev naslednji film, Sveta obvoznica (Sacro GRA, 2013), je postal prvi dokumentarec v zgodovini beneškega festivala, ki mu je uspelo osvojiti zlatega leva. Februarja 2016 mu je film Odprto morje prinesel še zlatega medveda za najboljši film festivala v Berlinu.