SOBA, Lenny Abrahamson (Irska/Kanada, 2015)
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
Soba (Room, Irska/Kanada, 2015, 118 min.)
režija: Lenny Abrahamson
scenarij: Emma Donoghue (po lastni literarni predlogi)
fotografija: Danny Cohen
glasba: Stephen Rennicks
montaža: Nathan Nugent
igrajo: Brie Larson, Jacob Tremblay, Joan Allen, William H. Macy, Tom McCamus, Sean Bridgers
produkcija: Element Pictures, No Trace Camping
festivali, nagrade: oskarji 2016: za najboljšo stransko igralko; zlati globus 2016: za najboljšo igralko; nagrade BAFTA 2016: za najboljšo igralko; Hamptons 2016: nagrada občinstva; Palm Springs 2016: za najboljšo mlado igralko; Santa Barbara 2016: za najboljšega režiserja leta, za najboljšo igralko leta, nagrada virtuoso; Toronto 2016: nagrada občinstva; Vancouver 2016: najboljši kanadski film leta; Varšava 2016: nagrada občinstva; in številne druge
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o.
zanimivosti
Ko se seznanimo z zgodbo filma Soba, nas večina najverjetneje takoj pomisli na dogodek izpred slabih 10 let, ki se je zgodil v sosednji Avstriji. Leta 2008 se je namreč na policijski postaji v mestu Amstetten nenadoma pojavila Elisabeth Fritzl in osuplim policistom razkrila, da jo je oče kar 24 let skrival v kleti, jo fizično in spolno zlorabljal in tako postal oče sedmim otrokom, ki jih je Elisabeth rodila v času ujetništva. Med zgodbo filma, povzeto po romanu Emme Donoghue (ki je tudi scenaristka filma), in primerom Fritzl je seveda nekaj malega podobnosti, a veliko več je razlik. Pa vendar je pisateljici prav ta razvpiti dogodek služil za izhodišče, saj je svojo zgodbo zasnovala na primeru petletnega Felixa, enega Elisabethinih otrok.
zgodba
Petletni Jack z mamo živi v majhni sobi z enim samim oknom na strehi, kjer nimata nobenih stikov z zunanjim svetom. Mama mu poskuša ustvariti čim bolj raznovrstno in neobremenjeno otroštvo, toda ko fant odrašča, mu je prisiljena priznati, da sta ujetnika brezsrčnega ugrabitelja. Skupaj skujeta pobeg, toda smrtno nevarni načrt je šele prvi preizkus na njuni poti ponovnega soočenja z resničnim svetom. Medtem ko mama zagrenjeno ugotavlja, kaj vse je zamudila v sedmih letih ujetništva, Jack povsem na novo spoznava vse, kar ga obdaja, nepoznano strašljiva pa sta mu tudi koncepta zunanje prostosti in svobode.
komentar
»Soba, posneta po knjižni uspešnici Emme Donoghue, je film o dečku, ki nenadoma in na mah odkrije življenje. "Joj, toliko je vsega, da je kar srhljivo, pa nič hudega," dahne. Petletni Jack (Jacob Tremblay) ni "divji otrok", temveč "fritzlovski" otrok. Ko ga zagledamo prvič, leži v kletni, tesni, nepredušno zaprti, zadušljivi, klavstrofobični celici, brez stika z zunanjostjo. Če bi ga zagledali leto prej, bi ležal prav tam. In če bi ga zagledali dve ali tri leta prej, prav tako. Tam je že od rojstva. Joy (Brie Larson), njegova mama, je tam, v tej perverziji "varne sobe", še dlje – neki moški jo je ugrabil, posilil in strpal v "ječo". Vsake toliko časa se ritualno vrne – in Jack, čigar edini stik s svetom so TV-programi, ki jih ima za čisto fikcijo, se mora tedaj skriti v omaro. Ojdipska simbioza je njuna normalnost, njun način preživetja v mraku. Ko končno posije sonce, ozaljšano s štiklom The Mighty Rio Grande (via This Will Destroy You), napetost ne izgine. Svoboda pride v paketu s "sobo za paniko". Toda irska Soba ni Oldboy – ne, to ni film o maščevanju, marveč film o integraciji. Ali bolje rečeno: to je film o kruti, represivni, posiljevalski, šovinistični pošasti, alegoriji patriarhalnega stroja, ki ljudem preprečuje tako integracijo kot uživanje – četudi "čudnega" – življenja.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Sliši se kot kandidat za najbolj depresiven celovečerec leta, kajne? Resnica je povsem drugačna. Film starega Nicka, te fiktivne različice našega zloglasnega severnega soseda Josefa Fritzla, sicer ne počloveči, njegovega strašljivega zločina pa ne relativizira, toda Soba ni film o ugrabitelju. Izvirnega zločina – z izjemo kratkih in zamegljenih trenutkov iz maminih spominov – sploh ne vidimo, posilstva, med katerim se Jack skriva v omari (njegovi sobi v sobi), prav tako ne. Slišimo samo škripanje postelje in še tega preglasi Jackovo tiho štetje, s katerim se deček vmes zamoti. Izvrstno zrežirana in prepričljivo odigrana Soba je nekaj povsem drugega: optimističen in navdihujoč film o brezmejni moči materinske ljubezni, ki nam življenje v ujetništvu (in na svobodi) prikaže iz zornega kota petletnega otroka ter ga na ta način tudi osvetli. Dobesedno. Ne glede na to, koliko kipcev bo film na koncu prejel, lahko z veliko verjetnostjo (dveh filmov si namreč še nisem ogledal) zapišem, da je Soba najbolj ganljiv film med letošnjimi kandidati za oskarje, pa tudi film, ki nam je predstavil največ odkritij leta, tako tistih pred kamero kot za njo.«
Klemen Černe, SIol.Net
izjava avtorja
»Kako mi je uspelo med igralcema ustvariti čustveno tako silovit in hkrati pristen odnos? Nobenega globokoumnega postopka si nisem izmislil, če to mislite. To, o čemer govorite in za kar me resnično veseli, da se vidi na platnu, je zgolj posledica dejstva, da smo imeli dolge priprave in da sem takrat igralca čisto zares izoliral v precej utesnjenem prostoru. Vse ostalo pa sta naredila igralca sama: Brie s svojo neverjetno toplino, Jack pa preprosto s tem, da je. Zavedala sta se, da se morata zbližati, in to sta tudi naredila. Pristno, nezaigrano. Delati s takimi igralci je čisti užitek.«
Lenny Abrahamson
režiser
Lenny Abrahamson se je rodil leta 1966 v Dublinu na Irskem. Njegova študijska pot je pisana, saj je najprej diplomiral iz teoretične fizike, nato pa še iz filozofije. Po diplomi so mu ponudili nadaljevanje študija (doktorski študij) na univerzi Stanford, a Abrahamson se je po dveh letih raje vrnil na Irsko in se lotil filmske režije. Po nizu reklamnih spotov je leta 2004 posnel svoj celovečerni prvenec, črno komedijo Adam & Paul. Leta 2007 sledi film Garaža (Garage), za katerega je prejel nagrado IFTA. Istega leta je dokončal tudi svoj prvi večji televizijski projekt, miniserijo Blaginja (Prosperity). Leta 2012 je s svojim novim celovečercem, filmom What Richard Did, znova prejel nagrado IFTA za najboljši film. A obdobje njegovih največjih uspehov ima šele priti. Prvi korak proti vrhu je naredil s prismuknjeno komedijo o ekscentričnem glasbeniku, s filmom Frank, v katerem naslovno vlogo odigra Michael Fassbender. S svojim petim celovečercem, z odmevno Sobo (Room), pa se je Abrahamson dokončno zasidral med največje sodobne evropske cineaste.