2017

Sol zemlje (The Salt of the Earth, Francija, 2014, 110 min.) 

režija: Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado
scenarij: Juliano Ribeiro Salgado, Wim Wenders, David Rosier
fotografija: Hugo Barbier, Juliano Ribeiro Salgado
montaža: Maxine Goedicke, Rob Myers
glasba: Laurent Petitgand
igrajo: Sebastião Salgado, Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado, Leila Wanick Salgado
produkcija: Decia Films, Amazonas Images, Solares Fondazione delle arti
festivali, nagrade: Cannes 2014: nagrada François Chalais – posebna omemba, nagrada ekumenske žirije – posebna omemba, velika nagrada žirije v sekciji Poseben pogled; San Sebastián 2014: nagrada občinstva; München 2014: nagrada ena prihodnost; Abu Dhabi 2014: nagrada občinstva; Dublin 2015: nagrada občinstva; nagrade César 2015 (francoske nacionalne filmske nagrade): za najboljši dokumentarec; in številne druge
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: FIVIA – Vojnik 

zanimivosti
Ko so se pred nekaj leti pričele pojavljati govorice, da se pripravlja nekakšen »remake« filma Sol zemlje in se je ob tem govorilo tudi o »podobah pekla iz rudnikov«, so bili številni prepričani, da se pripravlja projekt, s katerim se želi opozoriti na eno najbolj mračnih poglavij Hollywooda: na zloglasni lov na komuniste, ki je temeljil na hollywoodski črni listi. Sol zemlje (Salt of the Earth) je bil namreč tudi dokumentarni film ameriškega cineasta Herberta J. Bibermana, presunljivi protest proti razmeram, v katerih so morali delati rudarji v rudniku cinka v Novi Mehiki, in hkrati brezkompromisni izraz podpore njihovemu boju. Zaradi tega filma je Biberman končal na razvpitem seznamu »hollywoodske deseterice«, prve uradne črne liste, s katero so domnevnim simpatizerjem z levico prepovedali vsakršno delo. Bibermana so uradno oprali vsakršne krivde šele leta 1997.

zgodba
Brazilski fotograf Sebastião Salgado je zadnjih štirideset let svojega življenja preživel na poti, z enega konca sveta na drugega, in pri tem s svojim »tretjim očesom«, objektivom svojega fotoaparata, beležil nekatera najbolj mračna poglavja človekove sodobne zgodovine: od nečloveških razmer, v katerih so morali delati rudarji rudnikov zlata iz brazilske Serra Pelade, prek morije, ki jo je v obsežni subsaharski pokrajini Sahel povzročila lakota, pa vse do surovih, nasilnih in skrajno krvavih podob genocida, ki se je kot posledica spora med Hutujci in Tutsiji zgodil v Ruandi. Tako je postal priča številnim ključnim dogodkom na zemljevidu mednarodne politike, a prav tako brezkompromisno je beležil tudi človekovo surovo prisvajanje in uničevanje naravnega okolja. Mnogi so ga imeli za vest sodobnega človeka, a prav tako ni bilo malo tistih, ki so mu očitali, da je iz revščine in tegob ustvarjal spektakel, da je svojo slavo gradil na trpljenju drugih. Skozi njegovo življenje in delo nas popeljeta dve kolikor je le mogoče različni osebi: sin, ki ga hoče tako bolje spoznati, ter slavni nemški cineast, ki bi se rad tako poklonil temu mojstru črno-bele fotografije. 

komentar
»Zahod se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov, toda ko jih gledate v Soli zemlje, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane. Fotografije, ki jih je posnel Sebastiao Salgado, brazilski fotograf (in ekonomist), in ki jih v dokumentarcu Sol zemlje slavita Wenders in Salgadov sin, niso fotografije sužnjev, ampak – kot je rekel sam Salgado – fotografije "sužnjev ideje bogatenja". V svoji dolgoletni karieri je dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča (afriška, južnoameriška, zalivska), prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega programa, s katerim skušajo zdaj "pomagati" tudi nam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni in ekspresivni – kot naši.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina 

»Wendersov s čustvi nabit praznik zvoka, glasbe, podob in vizije je poslastica za čute in pogosto silno ganljiv – kot tiha katedrala, posvečena Salgadovim slikovitim razodetjem. /…/ iskreno radovedna in svečano poetična prevzetost nad subjektom dobi v filmu hipnotične razsežnosti, podobno kot v dokumentarnih delih režiserjevega večno fasciniranega nemškega kolega Wernerja Herzoga.«
Rodrigo Perez, The Playlist 

izjava avtorja
»Ko fotografiraš revščino in trpljenje, moraš portretirancem pustiti določeno dostojanstvo in ne dovoliti, da bi zapadel v voajerizem. Ni preprosto. To lahko dosežeš samo, če z ljudmi pred kamero razviješ dober odnos ter se resnično poglobiš v njihovo življenje in položaj. To uspe le redkim fotografom. /.../ Menim, da je Sebastiao dopustil resnično dostojanstvo vsem, ki se so znašli pred njegovim objektivom. Njegovo fotografije ne govorijo o njem, temveč o vseh teh ljudeh!«

Wim Wenders 

režiser
Wim Wenders se je rodil leta 1945 v Düsseldorfu. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob Rainerju Wernerju Fassbinderju, Wernerju Herzogu, Alexandru Klugeju, Harunu Farockiju, Volkerju Schlöndorffu, Hans-Jürgenu Syberbergu, Margarethe von Trotta in drugih uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov t. i. novega nemškega filma. Poleg kultnih igranih filmov, kakršni so Alice v mestih (Alice in den Städten, 1974), V teku časa (Im Lauf der Zeit, 1976), Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977), Stanje stvari (Der Stand der Dinge, 1982), Pariz, Teksas (Paris, Texas, 1984) in Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin, 1987), je posnel tudi vrsto svojskih dokumentarnih filmov, prek katerih se je poklonil ustvarjalcem, ki jih je cenil. Tako je ustvaril nenavadni, intimno-dokumentarni portret umirajočega prijatelja Nicholasa Raya Svetlikanje nad vodo (Nick's Film – Lightning Over Water, 1980), poklonil se je enemu največjih filmskih poetov človeške duše, japonskemu režiserju Yasujiru Ozuju, in sicer v filmu z naslovom Tokyo-Ga (1985), kasneje je posnel še dokumentarec o legendarnih kubanskih glasbenikih, delo Buena Vista Social Club (1999), sloviti nemški koreografinji Pini Bausch pa je namenil svoj prvi eksperiment v 3D-filmski podobi, dokumentarni film z naslovom Pina (2011). Wenders je prav tako uspešen fotograf, avtor več knjig in predavatelj na umetniški akademiji HFBK v Hamburgu. Za svoje filme je prejel vrsto pomembnih nagrad, med drugim zlatega leva v Benetkah, zlato palmo in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu ter berlinskega srebrnega medveda. Sol zemlje je že tretji Wendersov dokumentarec, ki je bil nominiran za oskarja. Na nedavnem berlinskem filmskem festivalu je bil premierno prikazan režiserjev zadnji film, v 3D-tehnologiji posneta drama z Jamesom Francom in Charlotte Gainsbourg Every Thing Will Be Fine.