.

Simfonični orkester Akademije za glasbo Ljubljane

dirigent: Simon Dvoršak 
Solisti:
Larry Coryell, kitara
Nenad Stefanović, kitara
Igor Bezget, kitara

Vokalni solisti: 
Mojca Bitenc, sopran, Urska Kastelic, sopran, Maja Ceglar, sopran, Maria Poencke, sopran, Nuška Drašček Rojko, mezzosopran, Inez Osina, mezzosopran, Sabina Gruden, mezzosopran, Ana Pavlov, mezzosopran, Martin Logar, tenor, Gregor Ravnik, tenor, Nenad Jovanov, tenor, Domen Križaj, bariton, Klemen Adamlje, bariton, Anton Habjan, bariton, Matija Bizjan, bas, Rok Oblak, bas.

 

Režija: Aljaž Bastič, AGRFT
Scenografija: 
Adriana Furlan, AGRFT
Scenografska vizalizacija, študenti in študentke ALUO (mentorja prof.Robert Čerlenč in prof.Sašo  Sedlaček) 
Interaktivni računalniški model: študenti FRI Ljubljana 
Kostumografija: Andrej Vrhovnik, AGRFT 
Dramaturgija in asistenca režiserju: Lea Kukovičič, AGRFT
Celostna podoba: študenti ALUO (mentorja prof. Boštjan Kenda in prof. Milan Erič)

Koprodukcija Veronikinih zgodb in Univerze v Ljubljani z Akademijo za glasbo, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, Akademijo za glasbo, radio, film in televizijo, 
Fakulteto ra računalništvo in informatiko ter Konservatorijem za glasbo in balet Ljubljana.

Larry Coryell o njegovi operi Vojna in mir

Moje misli o Vojni in miru so nastale iz želje, da bi združil oziroma potisnil višjo človeško zavest v glasbo. S tem mislim na instruimentalno ali vokalno glasbo; glasbo, ki je bodisi komponirana ali  improvizirana (jazz). To delo naj bi se dotaknilo src poslušalcev s preprostim, a pogosto napačno razumljenim sporočilom o svetosti pojma mir. Z brezčasnim "mir" hočem poudariti ne le odsotnost  nasilja, ampak proaktivno izjavo: mir je edina pot.

Kot toliko oper, je tudi to delo tragične narave. To je zgodba o boju in končni zmagi Rusije proti  Napoleonovemu vojaškemu stroju, ob velikih žrtvah, stroških, izgubljenih sanjah in življenjih na  začetku devetnajstega stoletja. Na subjektivni ravni je tudi zgodba o več odprtih, vendar po svoje  spornih posameznikih, med drugimi posebej izpostavljenih Pierru, knezu Andreju, kneginji Nataši,  katerih življenja so zaradi norosti vojne močno prizadeta.

Na koncu bi, sledeč Tolstojevemu romanu, pričakovali srečen konec. Vendar sem namenoma opustil tak končni razplet, saj sem želel zgodbo zaključiti z noto tragičnosti zaradi smrti kneza Andreja. Moja  opera pripoveduje  zgodbo na ta način, upam, da se bodo ljudje osredotočili na absolutno grozo vojne, kar je še posebej očitno v sedanjih časih. Edina razlika med evropskim devetnajstim stoletjem in širšim današnjim svetom je ta, da orožje enaindvajsetega stoletja lahko povzroči popolno uničenje človeške rase.

Pred leti mi je moj učitelj predlagal, naj preberem Tolstojev roman Vojna in mir. Takoj sem začutil nemir, veliki ruski umetnik mi je postavil strahoten izziv. Ko sem prebral roman, sem zaslišal skladbe   in pesmi, tudi posamezne segmente, ki se prepletajo z jazzovsko improvizacijo. Ogrodje opere sem sestavil v dveh tednih, decembra 2010. Sledila so še tri leta dodatnega dela, v katerih sem dodal nekaj skladb oziroma arij. Moral sem doživeti splošni orkestralni zvok, vokalno natančno uravnavanje. Ta del kompozicije je bil dolg in naporen, vseeno izjemno navdihujoč. Moje najgloblje spoštovanje pripada gospodu Ikedi, ki me je vodil pri tej zahtevni nalogi. Nikoli prej nisem poskušal narediti  projekta v tako velikem obsegu. Moja motivacija je bila vedno potovati v višje sfere človeške narave. In, povejte mi, katero drugo vozilo za tako potovanje je boljše od glasbe?

Sedaj je opera Vojna in mir pripravljena. Pripravljen sem ponuditi to delo svetu z idejo, da lahko ta glasba služi resničnemu namenu vseh umetnosti - razsvetliti druge in morda nekako narediti svoje življenje bolj smiselno.

Moje srce zahteva nič več kot samo to ... da prinese srečo. Da bodo vsi, ki bodo slišali moj klic, mojo glasbo, spodbujeni k napredovanju človeške zavesti.