2017

V ŽARIŠČU, Tom McCarthy (ZDA, 2015)

Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

V žarišču (ZDA, 2015)

V žarišču (Spotlight, ZDA, 2015, 89 min.) 

režija: Crystal Moselle
fotografija: Crystal Moselle
glasba: Danny Bensi, Saunder Jurriaans, Aska Matsumiya
montaža: Enat Sidi
nastopajo: Bhagavan Angulo, Govinda Angulo, Jagadisa Angulo, Krsna Angulo, Mukunda Angulo, Narayana Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo
produkcija: Candescent Films, Kotva Films, Verisimilitude
festivali, nagrade: Sundance 2015: velika nagrada žirije za najboljši dokumentarni film; Edinburgh 2015: nagrada za najboljši dokumentarni film; Wroclaw 2016 (New Horizons): posebna omemba žirije; Traverse 2016: posebna nagrada ustanoviteljev; Seattle; Sydney; Melbourne; Sarajevo; Rio de Janeiro; Stockholm; LIFFe
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Cinemania group 

zanimivosti
Po razkritju t. i. panamskih dokumentov, za objavo in raziskavo ozadja katerih je poskrbel Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev, se je o raziskovalnem novinarstvu pričelo nekaj več govoriti tudi pri nas. Glavna značilnost tega je, da zgodb ne piše na dah, ob težnji po senzacionalizmu in škandalu, kakor je to običajno za večji del vsakdanjega novinarskega poročanja, pač pa si zanje vzame tudi mesec in več, v katerem določeno temo temeljito in iz več zornih kotov razišče ter večkrat preveri resničnost informacij in trditev, ki jih namerava navesti in zapisati. Ekipa časnika Boston Globe, ki pripravlja rubriko V žarišču, velja za najstarejšo neprekinjeno delujočo ekipo raziskovalnih novinarjev v Združenih državah in prav ta ekipa novinarjev je časniku priskrbela večino od 23 pulitzerjevih nagrad, kolikor jih je v svoji zgodovini prejel ta časopis. 

zgodba
Zgodba se prične v letu 1976, ko na bostonsko policijsko postajo pripeljejo duhovnika, aretiranega zaradi zlorabe otrok. A tisto, kar se sprva zdi velika in pomembna aretacija, po prihodu kardinala in javnega tožilca izpuhti v noč kot milni mehurček. Naslednji dan o tem nihče več ne govori. In tako je vse do leta 2001, ko časnik Boston Globe dobi novega urednika. Ta se kmalu sestane s skupino raziskovalnih novinarjev, ki pri časniku ureja rubriko V žarišču, in jih prosi, naj raziščejo, ali je v izjavi nekega advokata, ki je javno zatrdil, da so kardinali vedeli za zlorabe otrok nekega duhovnika bostonske škofije, pa glede tega nič naredili, kaj resnice. Tako se ekipa loti dela in tisto, kar se je sprva zdelo le osamljeni primer, kmalu dobi srhljive razsežnosti. Novinarji namreč prično odkrivati kompleksen mehanizem prekrivanja spolnih zlorab duhovnikov, ki ob javnem razkritju preko niza člankov na to temo zamaje same temelje ene najstarejših institucij na svetu. 

komentar
»Glede na obravnavano tematiko bi V žarišču zlahka zašel v (pretirano) čustveno dramatizacijo. Režiser se zato raje zadržano, objektivno in z namenoma neopaznim vizualnim stilom – newyorški kritik A. O. Scott je zapisal, da je film vizualno zanimiv prav toliko kot dan star kavni madež na srajci – podrobno posveti procesu novinarskega dela. Raziskovalno novinarstvo je ključna akcija tega filma in McCarthy upa, da bo delovni proces slednjega za gledalca zanimiv sam po sebi. Ko pri delu sledimo novinarjem, podobno kot v filmu Vsi predsednikovi možje, dobimo občutek za svet okrog sebe. Prav ta pristop uspe, skupaj z množico premišljenih detajlov in tehtnih informacij ter brez velikih besed ali katarzičnih trenutkov, povedati zelo veliko pomembnih stvari o delovanju naše družbe. Film je na osnovni ravni zgodba o tem, kako nastane zgodba. Narativa zelo natančno, dan za dnem sledi delu, ki ga opravlja ekipa rubrike V žarišču, in zgodbi, ki nastaja v procesu njihovega raziskovanja, oboje pa hkrati predstavlja zgodbo, ki jo film pripoveduje. Čeprav film do zadnje potankosti zvesto sledi procesu novinarskega dela, ta proces nikoli ni v napoto filmski zgodbi. Če smo se v filmu Vsi predsednikovi možje občasno izgubili v množici podatkov, datumov, imen in številk, nas McCarthy v V žarišču spretno krmari med enim in drugim. Zdi se, da se tako kot novinarji v njegovem filmu tudi sam osredotoča na vprašanja o tem, katero zgodbo je vredno povedati in zakaj, na kakšen način pripovedovati in kaj v pripoved vključiti. Kaj izpustiti, čemu dati prednost? Katera linija zgodbe je (naj)pomembnejša? Pri dobri zgodbi je treba vsako stvar umestiti na ravno pravo mesto in film se tega zaveda. Vse je točno tam, kjer mora biti.«

Ana Šturm, Ekran 

»V času, ko so novinarji vedno bolj na slabem glasu, nam V žarišču – McCarthyjeva hvalnica raziskovalnemu novinarstvu, ki jo lahko postavimo ob bok klasiki Vsi predsednikovi možje – pokaže, da bi si kakovostni predstavniki sedme sile zaslužili najmanj takšno spoštovanje, kot so ga v cerkvenih krogih deležni božji poslaniki. Razlika med obojimi je v tem, da smo do novinarjev lahko kritični, ne smemo pa dvomiti v njihovo poslanstvo in dokaze, ki jih pri opravljanju svojega dela predložijo. Kaj se je torej po razkritju škandala zgodilo s kardinalom Lawom? Ni mu bilo hudega: še istega leta je odstopil z mesta bostonskega nadškofa in se dve leti pozneje na povabilo papeža Janeza Pavla II. preselil v Rim, kjer mu je bila dodeljena častna nadškofovska funkcija, kot kardinal pa je sodeloval tudi pri izbiri Pavlovega naslednika. Če ste si ogledali pretresljiva dokumentarca Vsega hudega nas reši in Mea Maxima Culpa: Molk v božji hiši, vas takšen razplet dogodkov ne bi smel presenetiti, se pa lahko ob njih upravičeno vprašamo, ali se je katoliška cerkev primerno odzvala na škandal in sprejela vse potrebne ukrepe, da se takšne grozote ne bi ponovile. So odgovorni plačali primerno ceno za svoje grehe? Mar tu ni šlo za otroke, za tisoče posiljenih in zlorabljenih otrok? Ustvarjalci omenjenih dokumentarcev imajo jasne odgovore: ne, ne in da. Občutek imam, da je McCarthyjev film do ravnanja katoliškega vrha malce bolj prizanesljiv, verjetno tudi zato, ker je zgodba prostorsko in časovno bolj omejena. V žarišču vernikov ne žali, opazi se tudi, da so ustvarjalci poskušali ločevati med vero in institucijo, kolikor je to seveda sploh mogoče.«

Klemen Černe, Siol.net 

izjava avtorja
»Dejstvo, da sem prvič ponudbo za ta projekt gladko zavrnil, pove vse o tem, kako zastrašujoč je bil. A groza pred vso množico materiala, ki ga je v mesecih svojih raziskav zbrala ekipa bostonskih raziskovalnih novinarjev, se je po začasnem umiku in treznem razmisleku umaknila navdušenju nad možnostmi, ki nama jih je ponujal. No, seveda, priznati moram, da mi je prav dejstvo, da pred vsem tem mnoštvom papirjev in novinarskih prispevkov nisem stal sam, ampak da mi je pri njihovem prečesavanju in sortiranju pomagal Josh [Singer, koscenarist], ogromno pomenilo. Mislim, da sva skupaj delala podobno kot sami novinarji pri pripravi zgodbe, saj sva morala tudi midva odločiti, kaj nama lahko služi pri izgradnji naše zgodbe in kaj je odvečnega, kaj bo koristilo in kaj lahko zgodbo zapelje v slepo ulico. Prav zaradi tega nama je projekt sčasoma postal nadvse blizu in ljub.«

Tom McCarthy 

režiser
Tom McCarthy se je rodil leta 1966 v mestecu New Providence. Preden se je pričel ukvarjati s filmom, se je več let preživljal kot stand-up komik. Prav tovrstno nastopanje pa mu je prineslo tudi prve filmske vloge. Tako je nastopil v filmu Clinta Eastwooda Zastave naših očetov (Flags of Our Fathers) ter v zaključni sezoni kultne TV-serije Skrivna naveza (The Wire). Za svoj režijski prvenec, film The Station Agent, je na festivalu Sundance prejel nagrado občinstva. Nadvse uspešna sta bila tudi njegova naslednja režijska projekta, film The Visitor ter še prav posebej delo Win Win, ki ga je zasnoval na lastni rokoborski izkušnji. McCarthy je ob tem delal tudi na scenarijih za filme drugih avtorjev, saj se je na primer podpisal pod zgodbo za film V višave (Up, 2009) Peta Docteja. V žarišču je njegov zadnji celovečerec.


 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica is member of
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS