KOLEDAR DOGODKOV

Preteklost
Le passé, Francija/Italija, 2013, barvni, 130 min.

režija Asghar Farhadi
scenarij Asghar Farhadi
fotografija Mahmoud Kalari
glasba Evgueni Galperine, Youli Galperine
montaža Juliette Welfling
igrajo Bérénice Bejo, Tahar Rahim, Ali Mosaffa, Pauline Burlet, Elyes Aguis, Jeanne Jestin, Sabrina Ouazani, Babak Karimi, Valeria Cavalli
produkcija Memento Films, France 3 Cinéma, BIM Distribuzione, CN3 Productions
festivali, nagrade (izbor) Cannes 2013: nagrada ekumemske žirije, zlata palma za najboljšo igralko; Durban 2013: najboljši scenarij; Oslo 2013: nagrada občinstva za najboljši film; Palm Springs 2013: nagrada FIPRESCI za najboljšo igralko
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 5
distribucija Demiurg

zgodba
Ahmad, Iranec, ter Marie, Francozinja, sta več let živela v zakonskem razmerju in v tem času sta se jima rodila tudi otroka. A razlike med njima, tako kulturne kot intimne, so bile prevelike in pričela sta se vse bolj oddaljevati. Končno se je Ahmad vrnil v svojo domovino, saj je hotel dati Marie prostor, da zaživi novo življenje. Marie se res kmalu znova postavi na noge in tako ga nekega dne prosi, naj se vrne v Francijo, da bi tudi formalno potrdila njuno ločitev. A tisto, kar naj bi bila zgolj formalnost ob zaključku štiriletnega ločitvenega postopka, kmalu pripelje do niza nepričakovanih razkritij, ki Ahmada proti njegovi volji znova povlečejo v Mariejino življenje ...

komentar
"Seveda pa poznamo tudi filme, ki prvi, v ničemer izstopajoči prizor domiselno izrabijo za to, da nam osrednji lik predstavijo v neki konkretni situaciji, taki, ki hkrati v grobem napove značaj dela. In prav tako delo je tudi Farhadijeva Preteklost. Uvodni prizor je skrajno preprost, a hkrati tudi tako premišljeno insceniran, da gledalcu pove več, kot mu povedo številna dela tekom celotne dolžine. Smo na letališču, kjer mlada ženska za stekleno steno očitno pričakuje prihod znane ji osebe. Kmalu jo zagleda – toda moški, ki ga s kretnjami poskuša opozoriti nase, je ne vidi in zaradi steklene stene tudi ne sliši. V njenem pogledu, polnem pričakovanja, nežnosti in topline, lahko razberemo, da sta si z moškim blizu. A ko jo moški ob posredovanju tretje osebe vendarle zagleda, nas njuna komaj vidna, a nedvoumna zadržanost napelje k domnevi, da je tisto, kar smo zaznali v njunem pogledu, le še nekakšen »okrušek« zdaj že izginule bližine, ostanek njune skupne preteklosti. In čeprav ju ta brez dvoma še vedno povezuje, nam trenutek, ko stojita drug pred drugim, toda ločena s stekleno steno – pred katero v želji, da bi vzpostavila »stik«, vsak na svoji strani nemo odpirata usta, odrešujočega glasu pa preprosto ni –, jasno pove, da »stika« med njima ni več.
Ta čudoviti prizor, v katerem Farhadi resnično domiselno izkoristi izrazni potencial filmske podobe in nam oriše osrednja lika svoje zgodbe ter odnos, ki se vzpostavlja med njima, hkrati nakaže tudi pripovedni slog filma. Preteklost je fascinanten, prodoren in brezkompromisen vpogled v drobovje družine, je študija karakterjev in odnosov med njimi, ki odkrije mnoštvo enakovrednih resnic in enako upravičenih čustev. Je preprosto čudovito filmsko delo, ki gledalcu ne ponuja nikakršnih odgovorov, ga pa zato poziva k temu, da se začne spraševati."
Denis Valič, Pogledi

"Vsekakor se Preteklost začne zelo obetavno. Pravzaprav vsa prva polovica filma daje misliti, da je Farhadi spet zadel v polno – gledalca namreč neustavljivo pritegne z enako mešanico vzbujanja frustrirane radovednosti in klavstrofobno delujočega kaosa, ki je navduševala že pri njenem predhodniku. Farhadi bistvene informacije o dogajanju na film prepušča zelo skopo in s tem gledalca prisili, da v upanju na namig, ki bi razjasnil ozadje, pozorno spremlja na videz ležerno banalne, vsakdanje, a vseeno občutljivo niansirane interakcije med osebami v filmu. Omejenost kamere s kaotično notranjostjo avtomobila v prometu, priročno razpostavljenimi stenami prostorov ali navsezadnje pohištvom in kramo, razporejenima vsepovprek, kar kliče po figuri, ki bi pospravila, raz/počistila in uredila tako prostor kot dogajanje ter nam razjasnila ozadje zgodbe; povedala, kdo je pravzaprav v kakšnem razmerju s kom, ter ločila resnico od mnenj likov v filmu."
Tina Poglajen, Ekran

izjava avtorjev
"Navadno je prihodnost tista, ki se nam zdi nejasna – zato, ker je ne poznamo. Meni pa se zdi, da je preteklost še bolj zamegljena. Pa čeprav danes hranimo njene sledove, nekaj, čemur bi lahko rekli »materialna dediščina« in kar nam pripoveduje zgodbe o njej. To privede do nekakšnega paradoksa, saj je preteklost kljub fotografijam in e-pošti še bolj zabrisana in nejasna kot nekoč. In zopet: čeprav je videti, da ji življenje poskuša ubežati, da ga preteklost ne zanima več, pa prav tako ni moč zanikati, da sence preteklosti vseskozi grozeče visijo nad njim. Čeprav poskušamo živeti za prihodnost, se bremena preteklih dogodkov ne moremo povsem znebiti. To velja povsod, v vseh kulturah je tako, pa naj gre za Evropo ali za ostali svet. Kar priča o tem, da smo vsi zgolj ena velika družina. Mislim celo, da gre pri fenomenu družine – pa naj bo ta pojmovana klasično, kot skupnost moškega in ženske ter njunih potomcev, ali svobodneje, kot združba posameznikov, ki so povezani v nekem razmerju, na primer jaz z gledalci mojih del – za najbolj univerzalno izkušnjo. Izkušnja skupnosti, ki pogosto prinaša veliko trpljenja in bolečine. To je tema, o kateri bi lahko govoril vse življenje, pa mi ne bi uspelo povedati vsega."
Asghar Farhadi, režiser in scenarist

režiser
Asghar Farhadi, rojen leta 1972 v Isfahanu, je predstavnik mlajše generacije iranskih režiserjev, tiste, ki ustvarja razpeta med domovino in tujino, med tradicijo in modernim. V času študija je napisal in režiral več gledaliških iger ter režiral nekaj priljubljenih televizijskih serij, intenzivno pa se je posvečal tudi pisanju scenarijev, kot na primer leta 2001, ko je v tej vlogi sodeloval z režiserjem Ebrahimom Hatamikio pri njegovem uspešnem filmskem projektu z naslovom Ertefae Past (Nizko višavje). Kmalu zatem, dve leti kasneje, posname svoj režijski prvenec, film Raghss dar ghobar (Ples v prahu). V mednarodnem prostoru se je uveljavil s svojim četrtim celovečercem, filmom Darbareye Elly (O Elly), za katerega je leta 2009 na berlinskem festivalu osvojil srebrnega medveda za režijo, na festivalu Tribeca pa nagrado za najboljši film tekmovalne sekcije. S filmom Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011), ki smo si ga lahko ogledali tudi pri nas, je dosegel svoj največji mednarodni uspeh. Kritika ga je soglasno označila za mojstrovino ter ga uvrstila med največja dela sodobnega avtorskega filma. In prav ta film mu je med drugim omogočil tudi to, da je lahko pričel ustvarjati v ustvarjalno veliko svobodnejši tujini.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=iFTK5yFV0K4