KOLEDAR DOGODKOV

TIR
TIR, Italija/Hrvaška, 2013, barvni, 90 min.

režija Alberto Fasulo
scenarij Enrico Vecchi, Carlo Arciero, Alberto Fasulo, Branko Završan
fotografija Alberto Fasulo
montaža Johannes Hiroshi Nakajima
igrajo Branko Zavrsan, Lucka Pockja, Marijan Sestak
produkcija Nefertiti Film srl, Rai Cinema
festivali, nagrade Rim 2013: najboljši film festivala, nagrada AMC za montažo; Belfort 2014: posebna omemba žirije; Vilnius 2014
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4
distribucija Demiurg

zgodba
Čeprav se zdi, da sta mu življenje na cesti in kamionarska rutina zlezli pod kožo, kot da bi ta poklic opravljal že celo svoje življenje, pa se Branko kot poklicni voznik preživlja šele nekaj zadnjih mesecev. Pred tem je bil namreč učitelj. A čeprav je imel učiteljski poklic resnično rad, pa v zaostrenih ekonomskih razmerah ni mogel spregledati, da mu bo vožnja kamiona prinesla trikrat višji zaslužek. Tako je, odločen, da dobrobit svoje družine postavi na prvo mesto, pričel voziti tovornjak, in sicer za neko italijansko transportno družbo. Toda s tem je hkrati vstopil tudi v neki povsem drugačen svet dela, svet, kjer delo ni več dojeto kot vrednota, temveč le kot proces akumulacije kapitala. Proces, v katerem delavec ne nastopa kot svobodni in enakopravni, pač pa kot zasužnjeni in brezpravni subjekt. Skratka proces, ki človeka ne plemeniti in mu ne daje dostojanstva, pač pa ga razčloveči, oropa dostojanstva in poniža. Tako se Branku kmalu zastavi vprašanje, ali ni s to odločitvijo dosegel prav nasprotno, saj se v resnici od doma in družine vse bolj oddaljuje in odtujuje.

komentar
"Film Alberta Fasula TIR, svojevrsten igrano-dokumentaristični road-movie, ki obravnava življenje kamionarjev na evropskih (avto)cestah, se uvršča v niz izjemnih pomilenijskih obravnav nezavidljivih eksistenčnih pogojev delavskega razreda. Revitalizacija tematike, s katero se cineasti na različnih koordinatah sveta poklanjajo delavcem in njihovim prizadevanjem, da bi opozorili na vidike izkoriščanja, predstavlja dobrodošel segment v mozaiku procesa filmskega ozaveščanja. [...] Prav v to linijo se suvereno uvršča TIR. Film brez »začetka« in brez »konca«, ki se začenja in končuje in medias res, podaja epizodo »brezciljnega potovanja po evropskih poteh izkoriščanih delavcev« v vsej brezperspektivnosti tavanja od nikoder do tja, kamor ni mogoče priti. Protagonista, katerih življenje se odvija dobesedno na cestah, kjer so meje med delovnim in prostim časom povsem zabrisane, počasi, a zanesljivo izgubljata povezavo z realnostjo zunaj kabine kamiona, nakladalnih ramp in obcestnih počivališč. Filmska podoba izostreno povzema monotonijo rutine in vse večje odtujenosti, ki se izrisuje na obrazih kamionarjev, v njunih gestah, besedah in potezah, zlasti pa v izgubljanju sposobnosti komunikacije s svetom onkraj transportnega omrežja. Podatek, da film TIR ni »pravi« dokumentarec, da morda sploh ni dokumentarec, ker v glavni vlogi »nastopa« filmski igralec, ki se je kamionarskega posla priučil za potrebe filma, v ničemer ne relativizira omenjenih določil. S temi značilnostmi priča predvsem o razširjanju obzorij in reprezentacijskih možnostih, ki jih novi dokumentarni film z zavračanjem okostenelih regulativ in s prizadevanji za prenovo razmerja med igranim in dokumentarnim dispozitivom intenzivno raziskuje (vsaj) zadnjih petindvajset let."
Andrej Šprah, Isolacinema (iz festivalskega kataloga)

"TIR je delo, ki povzema, ustvarjalno preoblikuje in nadaljuje tradicijo italijanskega angažiranega igranega filma, v poskusu prve, najširše opredelitve pa ga lahko označimo tudi za delo o mejah in o prečenju mej. Namreč, ob študioznem pristopu k proučevanju sveta tovornjakarjev, ki sta ga ubrala tako Završan kot Fasulo, ter ob minuciozni poustvaritvi tega v filmski podobi bi se nepozornemu gledalcu zlahka zazdelo, da TIR poskuša preseči meje zvrsti, da iz igranega vstopa v polje dokumentarnega.
A to je le iluzija, ki se razblini takrat, ko ugotovimo, da Fasulo skoraj z vsakim kadrom daje gledalcu vedeti, da mu pripoveduje zgodbo. Zgodbo o Branku, učitelju, ki se zaradi ekonomskih razlogov odloči postati voznik tovornjaka. Zgodbo, ki je vseskozi striktno realistično podana, toda tudi fiktivna in skonstruirana, pa čeprav zato nič manj resnična. V njenem središču pa je kritični premislek o današnjem svetu dela, o izginjanju nekaterih in vzniku drugih vrednot, o drugačnem vrednotenju dela, ne nazadnje pa tudi o vse bolj brezpravnem položaju delavca v njem. Toda Fasulo se dotakne še številnih drugih tem: od vznika nacionalizma, ki je posledica občutka ekonomsko-eksistencialne ogroženosti posameznikov, novih oblik delavskih migracij, pa vse do odnosa oče – sin. Tako moramo Fasulu priznati, da se z že prav neverjetno lucidnostjo duha ter občutkom tako za družbeno kot intimno dimenzijo kritično zazre v svojo dobo, v aktualni trenutek družbenega okolja, iz katerega izhaja ter ustvari delo, ki navduši tudi na slogovno-izvedbeni ravni."
Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja
"Prej kot film o vozniku tovornjaka je to film o paradoksu: o tem, da zavoljo službe živiš daleč stran od ljubljenih oseb, ki so konec koncev razlog za to, da delaš. [...] Sprva mi je delo z igralci predstavljalo neznansko odgovornost. Ko pa sem končno opravil z vprašanji izziva, motivacije in metode, sva se zaklenila v kabino tovornjaka. Branko je igral voznika, jaz pa sem ga snemal in za njegovim hrbtom skrbel, da so se mu odvili najrazličnejši dogodki. V štirih mesecih sva prevozila 30.000 kilometrov, čez Evropo sva narisala križ, od Švedske do Rima, od Budimpešte do Seville, in meja med realnostjo in fikcijo se je pogosto meglila. Debatirala sva o razliki med dejansko in igrano utrujenostjo, na koncu pa sva postala dobra prijatelja, čeprav sem mu tolikokrat prepovedal, da bi se okopal in obril, ali mu naročil, naj kuha tam med gumami tovornjaka. Ko sva končno izstopila iz te napete pustolovščine, je bila najina percepcija vsakdanjega življenja drastično drugačna."
Alberto Fasulo, režiser in soscenarist

"V tem svetu in času, kjer je denar vrhovno božanstvo, se ne smemo vdati. Ne prenesem nasilja korporativnih in privatiziranih vlad in menim, da je ta film zmožen vsaj delno razgaliti praznino sodobne eksistence. Nadvse rad pa tudi sodelujem pri filmih, kjer moraš kaj novega spoznati in se naučiti kakšne nove umetnosti ali veščine: iz tega črpam spodbudo, da bi bil vselej prepričljiv. [...] Umetnik, ki ga ne podžiga radovednost in se ne čuti poklicanega, da bi pritegnil pozornost k problemom, ki nas obkrožajo, je sterilen umetnik. Njegovo delo je brez pomena. Mislim, da mora biti sama umetnost globokega pomena, umetnik pa jo mora sprejeti kot odgovornost, kot imperativ, kot dolžnost. In če je ta projekt zahteval od mene veliko več truda, je bila to pač cena, ki sem jo bil dolžan plačati tej odgovornosti."
Branko Završan, igralec

režiser
Alberto Fasulo, rojen leta 1976 v kraju San Vito al Tagliamento, je k filmu prišel relativno pozno, saj se je filmske prakse lotil šele po zaključku študija filozofije na beneški univerzi Ca' Foscari. A rekli bi lahko, da je bil takrat avtorsko že bolj ali manj formiran, zaradi česar se je raje kot za pridobitev formalne izobrazbe odločil za nabiranje izkušenj v praksi. Polnih sedem let je namreč deloval kot asistent režiserja pri različnih igranih in dokumentarnih projektih. In prav te izkušnje so mu omogočile, da si je ustvaril zelo jasno predstavo o tem, kako v praksi realizirati lastne zamisli. Tako ne preseneča, da je že s svojim režijskim debijem, s celovečernim dokumentarcem Beli šum (Il rumore bianco), pritegnil tako pozornost stroke kot tudi najširše javnosti (njegovo delo je eden redkih sodobnih italijanskih dokumentarcev, ki so mu namenili kinematografsko distribucijo), ob tem pa zanj prejel tudi številne festivalske nagrade. Domača kritika ga je označila celo za »novi up italijanskega filma«. TIR je njegov celovečerni igrani prvenec.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=eRYSGum1XNU