KOLEDAR DOGODKOV

Philomena
Philomena, Velika Britanija/Francija/ZDA, 2013, barvni, 98 min.

režija Stephen Frears
scenarij Steve Coogan, Jeff Pope (po literarni predlogi Martina Sixsmitha z naslovom The Lost Child of Philomena Lee)
fotografija Robbie Ryan
glasba Alexandre Desplat
montaža Valerio Bonelli
igrajo Judi Dench, Steve Coogan, Sophie Kennedy Clark, Anna Maxwell Martin, Ruth McCabe, Barbara Jefford, Peter Hermann, Mare Winningham, Michelle Fairley
produkcija The Weinstein Company, BBC, Pathé, BFI, Yucaipa Films
festivali, nagrade (izbor) Benetke 2013: najboljši scenarij, zlata muza, nagrada SIGNIS; BAFTA 2014: nagrada za najboljši prirejeni scenarij; David di Donatello 2014: najboljši evropski film leta; nagrade časopisa The Guardian 2014: najboljša promocijska akcija; Hamptons 2014: najboljši igrani film
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 4,5
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
S sestopom laburistične vlade je tudi Martin Sixsmith, tekstopisec pri laburistih, sicer pa nekdanji novinar pri londonskem BBC-ju, ki je z vstopom v politiko zamrznil svoj poklic, ostal brez dela. Tako prične razmišljati, da bi se vrnil k svojemu staremu poklicu. To na neki zabavi zaupa tudi prijateljici, natakarici, ki se kmalu zatem oglasi pri njem in s seboj pripelje svojo mamo, ki želi javno spregovoriti o svoji življenjski zgodbi. Ko je bila še mlado dekle, pred petdesetimi leti, so ji namreč katoliške nune kot »padli ženski« vzele otroka in ga dale v posvojitev. A Sixsmith sprva pokaže le malo zanimanja za to na videz trivialno tabloidno zgodbo. Ker pa druge izbire pravzaprav nima, se ta cinični časnikar odloči za srečanje s Philomeno in končno tudi pristane na to, da ji bo pomagal najti njenega otroka.

komentar
"Zgodbo poganja ravno kontrast med osrednjima likoma: Sixsmith je zajedljiv intelektualistični snob, ki pa med vzponom po družbeni lestvici še ni izgubil svoje integritete, medtem ko je Philomena rahlo naivna, preprosta upokojenka, ki se v razkošnem hotelu kot otrok razveseli čokoladice na blazini in Hiše debele mame na televiziji. Ravno zato, ker sta si tako različna (Philomenina vera v Boga je neomajna, samostanu, ki ji je vzel sina, pa noče delati slabe publicitete, medtem ko je Martin ateist, v katerem vre jeza zaradi tega, kar odkriva), se vsaki situaciji v filmu približamo z dveh nasprotnih stališč. Nobeno odkritje ni, da je Judi Dench mojstrica svoje obrti, a preprosto osupljivo je, s kakšno lahkoto pri svojih 78 letih preigrava cel razpon čustev; Philomena morda ni ravno prefinjena, a iz nje sijeta tiho, težko priborjeno dostojanstvo in iskrena vljudnost do vsakogar, ki ji prekriža pot. Priletnica, za katero se včasih zdi, da njene miselne sposobnosti ne presegajo Dr. romanov o konjušnikih in princeskah, v ključnih trenutkih preseneti s svojimi pronicljivimi uvidi v Martinov cinični, od sveta ograjeni značaj.
Ne spomnim se nobene zgodbe, ki bi tako temno, morečo tematiko obravnavala s tolikšno mero dobrohotnosti in topline, ne da bi si pri tem zatiskala oči. Do končnega sporočila o odpuščanju in spravi pridemo brez ogibanja obsodbi obscenega katoliškega pogroma proti telesnim užitkom. Frears tudi precej pronicljivo potegne vzporednico med ravnanjem nun z nosečnicami in tem, kako je politika epidemijo aidsa v svojih krogih poskušala preprosto pomesti pod preprogo; ljubezen do vseh »božjih ovčic« tako v praksi pogosto ostaja prazna floskula."
Ana Jurca, MMC RTV SLO

"To se pravi, nič ni odveč, vse je v dobrem starem klasičnem slogu pravilno uravnoteženo, vendar deluje sveže in prepričljivo. Drama hrepenenja in izgube je s spretno roko pomešana skoraj z detektivskim iskanjem Philomeninega sina. Martin in Philomena sta včasih kot izvirna parafraza slavnih detektivskih parov. Vse to dogajanje pa je prepleteno s humorjem, ki izvira iz samih situacij in ni nikoli okras zgodbe ali, kot se pogosto zgodi, prošnja občinstvu naj ne zbeži iz dvorane zaradi resnosti teme. /.../ Današnjega gledalca zaradi inflacije sodobne filmske produkcije, preobjedenega vseh mogočih izdelkov, uspe zadržati, zbuditi iz kronične letargije s preprosto in iskreno povedano zgodbo. Dosežek, ki bi ga Cooganu in Frearsu zavidali avantgardisti, in zanimivo je, da je prav Coogan v enem od intervjujev izjavil, da je danes po vsem avantgardizmu, modernizmu in postmodernizmu najbolj avantgardna stvar, ki jo lahko storiš, da si iskren. In ob njegovi Philomeni mu lahko samo prikimamo."
Matej Juh, RA SLO – ARS (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorjev
"To je film o neobičajnem paru; nenavadno potovanje, na katero se odpravita pronicljivi novinar in starejša gospa. Resnična zgodba je zelo tragična, zato je bil humor pomemben. Omogočil nam je, da smo ustvarili bolj sproščeno vzdušje in lažje spregovorili o težkih temah. S komičnimi dialogi zgodbe nismo želeli zbanalizirati, ampak smo jo hoteli narediti bolj dostopno in ganljivo. To smo storili z velikim spoštovanjem, saj je Philomena izjemna oseba, ki je veliko pretrpela in si zasluži veliko pozornosti. Poleg tega ima kljub svoji starosti kar presenetljiv smisel za humor. Cinizem in kritika sta uperjena proti cerkvi. Rad bi, da bi si film ogledal papež. Rad bi slišal njegovo mnenje. /…/ Všeč so mi večplastne zgodbe. Dramatična plast za osnovo, plast romantične komedije in bolj kritična plast … To je moj način pripovedovanja zgodb."
Stephen Frears, režiser

režiser
Stephen Frears se je rodil leta 1941 v Leicesterju. K filmu je prišel precej pozno, saj je sprva opravil študij prava. Po njem pa je pričel delati kot asistent režiserja pri nekaterih uveljavljenih britanskih cineastih, kot sta na primer Karl Reisz in Lindsay Anderson. V poznih 60. in v 70. je za televizijo prvič samostojno režiral, celovečerni debi pa predstavlja komična detektivka Gumshoe iz leta 1971. Mednarodno prepoznavnost mu precej nepričakovano prinese peto celovečerno delo, nizkoproračunska Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette, 1985), ki jo je posnel po scenariju Hanifa Kureishija (nominacija za oskarja za najboljši izvirni scenarij). S Kureishijem sodelovanje ponovita že pri naslednjem Frearsovem filmu, delu Sammy in Rosie kavsata (Sammy and Rosie Get Laid, 1987). Velik uspeh teh del, tudi komercialni, mu zagotovi vabilo Hollywooda, kjer debitira z veličastnimi Nevarnimi razmerji (Dangerous Liaisons, 1988), priredbo slovitega Laclosovega pisemskega romana. Sledijo slogovno izpiljeni Goljufi (The Grifters, 1990), ki mu prinesejo nominacijo za oskarja (v kategoriji za najboljšo režijo). Naslednji hollywoodski deli – Naključni junak (Accidental Hero, 1992) in Mary Reilly (1996) – se mu nista najbolj posrečili, zato pa se je ponovno izkazal v nizkoproračunski priredbi romana Roddyja Doyla The Snapper (1993). Frears je sicer vztrajal onstran Atlantika, a v nekaj bolj »neodvisnih« vodah, kjer posname dve reinterpretaciji žanra: vesterna z The Hi-Lo Countr (1998) ter romantične komedije z Zvestobo do groba (High Fidelity, 2000). Sledi festivalska uspešnica Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu, za katero prejme številne festivalske nagrade. Nov vrhunec predstavlja biografska drama Kraljica (The Queen, 2006), ki mu prav tako prinese vrsto prestižnih festivalskih nagrad. Hkrati pa razkrije, da Frearsu žanr biografskega filma nadvse leži. Zato ni presenetljivo, da so letos v Cannes povabili celo njegovo televizijsko biografsko dramo, s katero se je poklonil Muhammedu Aliji: Muhammad Ali's Greatest Fight (2013). Frears vseskozi ustvarja tudi v gledališču.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=TvRTUhBvLk4