KOLEDAR DOGODKOV

Priseljenka
The Immigrant, ZDA, 2013, barvni, 120 min.

režija James Gray
scenarij James Gray, Richard Menello
fotografija Darius Khondji
glasba Christopher Spelman
montaža John Axelrad, Kayla Emter
igrajo Marion Cotillard, Joaquin Phoenix, Jeremy Renner, Dagmara Dominczyk, Jicky Schnee, Elena Solovey, Maja Wampuszyc, Ilia Volok, Angela Sarafyan
produkcija Worldview Entertainment, Keep Your Head, Kingsgate Films
festivali, nagrade Cannes 2013, München 2013, Reykjavík 2013, Zürich 2013, Rio de Janeiro 2013, Beirut 2013, Chicago 2013, Lizbona 2014, Seville 2014
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
Piše se leto 1921. Na Ellis Islandu se le lučaj od Kipa svobode izvajajo registracije priseljencev, ki v iskanju svetle prihodnosti prihajajo od vsepovsod. Med njimi je tudi nesrečna Poljakinja Eva Cybulski. Potem ko sta starše izgubili v pogromih, sta se s sestro odločili, da si drugje, daleč stran od doma, poskusita zagotoviti lepšo prihodnost. In Združene države so se zdele pravšnje za uresničenje njunega sna. Tako sta Ewa in Magda zapustili rodno Poljsko in se z ladjo odpravili v ZDA. Ko se ladja prične približevati obali njune »obljubljene« dežele, ko uzreta obrise velemestne pokrajine New Yorka in še posebej takrat, ko se pred njima v vsej svoji impozantnosti prikaže veličastni Kip svobode ... takrat dekleti že pomislita, da jima je vendarle uspelo ubežati zli usodi. Žal pa kmalu boleče spoznata svojo zmoto: takoj po sestopu na Ellis Island, ko je na vrsti obvezni zdravniški pregled, dekleti trčita ob novo oviro. Zdravniki namreč odkrijejo, da je Magda hudo bolna, zato ju ločijo. Ewo spustijo na ulice Manhattna, medtem ko mora sestra ostati v karanteni. Ewa se počuti izgubljeno, hkrati pa se boji za usodo sestre. In tako v svoji naivnosti zaupa Brunu, očarljivemu, a dvoličnemu zvodniku, ki kmalu pokaže svoj pravi obraz – prisili jo, da se prične prostituirati. Prihod Orlanda, Brunovega bratranca, Ewi povrne nekaj upanja in vere v boljšo prihodnost, a kaj, ko je zdaj Brunovo ljubosumje tisto, s katerim se bo morala soočiti.

komentar
"Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa, Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla. Ewa, [... ki je] polna iluzij, s tem tudi sama postane le še ena ameriška iluzija, ki jo lahko pofukaš. Orlando, Brunov bratranec, ki jo začne osvajati, je sicer subtilnejši, toda le navidez – v resnici je iluzionist, varietejski čarodej, poklicni prodajalec iluzij, eskapizma in levitacije. Priseljenka, ki hoče postati Američanka, tako obtiči med dvema ognjema, ki se borita za njeno dušo in ki ji sporočata, da ima le dve možnosti – da se prostituira ali pa da živi v iluzijah. A tudi to je le iluzija: ameriški kapitalizem in ameriški sen sta namreč ista reč. Tu ne obstaja ali-ali. Dobiš ju lahko le skupaj, v paketu, kot dvoglavega zmaja: ameriški sen je neločljiv od ameriškega kapitalizma – in obratno. Priseljenka je sijajna obdukcija evropskega soočenja z ameriškim kapitalizmom, obdukcija tiste »mitske« evropske imigrantske izkušnje, saj Ewa, ki zbeži pred grozotami I. svetovne vojne (in brutalnimi posledicami te klavnice), izkusi vse enačbe svobode in boljšega življenja: princ je zvodnik, usluga je izkoriščanje, ljubezen je izsiljevanje, seks je priložnost, ženska je posest, raj je pekel, življenje je showbusiness, prihodnost je finančna transakcija, kapitalizem je podzemlje. In James Gray, ki ima New York v mezincu (Mafijske noči, Mala Odessa, V imenu pravice), vse detajle te prelomne dobe začrtuje in prikazuje tako filigransko in obenem tako slovesno, kot da bi nam hotel reči: ne, tega filma nisem izrezal iz drugega Botra, ampak iz same zgodovine! Kot da je posnel dokumentarec, ki so ga leta 1921 pozabili posneti – in ki kliče po operi, vredni Enrica Carusa."
Marcel Štefančič, jr., Mladina

"Gray se kot režiser in scenarist svoje tragične pripovedi loteva v maniri velikih cineastov, kakršni so bili Bresson, Dreyer ali Rossellini, ter v mukah svoje junakinje išče transcendentno izkušnjo religioznih razsežnosti. Eva bi se namreč po vsem trpljenju zlahka kvalificirala za mučenico, svoje breme pa temu primerno prenaša graciozno in lucidno vse do konca, ko ugotovi, da premore do Bruna in hkrati do Amerike tudi odpuščanje in ljubezen.
A zdi se, kakor da filmu, kljub dovršeni fotografiji v odtenkih sepije, ki se formalno približuje fotografijam z začetka 20. stoletja, in kljub vrhunski igralski zasedbi z Joaquinom Phoenixom, Jeremyjem Rennerjem ter izvrstno Marion Cotillard v glavnih vlogah, zmanjka sape pri avtorski viziji. Gray namreč postreže s korektno kostumsko dramo, ki pa ji manjkajo pravi presežki, tako da hitro potone v povprečje sorodne hollywoodske produkcije. Za konec se postavlja vprašanje, zakaj se je Gray odločil zgodbo o priseljencih in izkoriščanju, ki je boleče aktualna in obenem brezčasna, zaviti v skorajda kičaste tančice stilizirane preteklosti in romantičnih odnosov, svojo protagonistko pa kljub plemeniti trpežnosti prepustiti v pasivnosti."
Matevž Jerman, RA SLO – ARS (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorjev
"Kaj je pravzaprav delo režiserja na snemanju? Če bi mu uspelo zbrati igralsko ekipo, kakršno si je želel, sestavljeno iz igralcev, ki jih ljubi in ki jih spoštuje, če bi mu omogočili, da snema na prizorišču, ki ga je predvidel, in če bi mu k sodelovanju uspelo privabiti direktorja fotografije, ki mu zaupa, v tem primeru bi gotovo kdo pomislil, da režiser na snemanju nima kaj početi. In čeprav ne dvomim v to, da so bili posneti tudi taki filmi, med snemanjem katerih se režiser sploh ni oglasil, pa mi verjemite, da ti gotovo niso bili vredni ogleda. Tudi če je vse našteto opravljeno, je režiserjeva prisotnost na snemanju nujna! On je namreč tisti, ki mora prizorom zagotoviti čustveni naboj, jim določiti vzdušje, njih ton in emotivno temperaturo, on je tisti, ki odloča, kako lik vstopa v dogajanje, kakšen odnos se razvija med dogajanjem in likom, ne nazadnje pa tudi med likom in občinstvom. Spočeti in voditi mora torej dogajanje, ki ima ključno vlogo pri oblikovanju končne podobe filma. Režiser bi torej tudi med samim snemanjem moral imeti ključno vlogo, saj je prav on tisti, ki bi moral zavestno načrtovati in udejanjiti tiste procese, ki v gledalcu potekajo na nezavedni ravni in prek katerih je mogoče v gledalcu z ustreznimi podobami in relacijami med njimi prebuditi točno določena občutenja in emocije."
James Gray, režiser in koscenarist (iz pogovora z novinarjem revije indieWire)

režiser
James Gray se je leta 1969 rodil v New Yorku, kjer je tudi odraščal. Željan spremembe se je odločil za študij daleč od doma, na nasprotnem »bregu« Združenih držav – v Los Angelesu, na Univerzi južne Kalifornije, kjer se vpiše na Šolo filmskih umetnosti. Pozornost pritegne že s svojimi kratkimi študentskimi filmi, kar mu omogoči, da kot režiser celovečerca debitira takoj po študiju, ko ni dopolnil še niti 25 let. Čeprav v svojih ambicijah ni bil pretirano izviren, saj si je tako kot večina nadobudnih ameriških cineastov svoje generacije želel posneti ekscentrično »tarantinovsko« kriminalko, pa je bil njegov pristop vendarle drugačen in veliko bolj samosvoj. Kriminalno dramo Mala Odessa (Little Odessa, 1994) je namreč umestil v okolje ruskih imigrantov, ki ga je sam dobro poznal, saj sta njegova starša ruska Žida. Za svoj celovečerni prvenec je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi srebrnega leva v Benetkah ter nagrado kritike v Deauvilleu. Sledila sta filma The Yards in Noč je naša (We Own the Night, 2007), s katerima utrdi svoj status enega največjih talentov sodobnega ameriškega neodvisnega filma, nato pa še Ljubimca (Two Lovers, 2007), s katerim se ponovno loti premisleka o lastnem odnosu do ruske duhovne tradicije, saj je navdih zanj iskal v Belih nočeh F. M. Dostojevskega.

http://www.youtube.com/watch?v=29DYmsFvsJY