KOLEDAR DOGODKOV

Sivolasi žigolo (Fading Gigolo, ZDA, 2013, barvni, 90 min.)

režija in scenarij John Turturro
fotografija Marco Pontecorvo
glasba Abraham Laboriel, Bill Maxwell
montaža Simona Paggi
igrajo Sofía Vergara, Woody Allen, Sharon Stone, Liev Schreiber, John Turturro, Vanessa Paradis, Tonya Pinkins
produkcija Antidote Films
festivali, nagrade Miami 2014: najboljši celovečerni film, nagrada občinstva; Toronto 2013; Rio de Janeiro 2013; Traverse 2013
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 4
distribucija Karantanija Cinemas

zgodba
Nevrotični Murray po zaprtju svoje knjigarne zapade v manjšo eksistencialno krizo. Išče novo zaposlitev, a to mu ne gre prav dobro od rok. Nekega dne, ko je na pregledu pri svoji dermatologinji, mu ta v sproščenem klepetu zaupa, da si želi ljubimca za eno noč, a kaj ko je vseskozi prezaposlena, zaradi česar ga običajno še iskati ne prične. O tem, da bi našla najprimernejšega, osebo, ki bi ji resnično ustrezala, pa kljub temu, da se moški še vedno »mečejo« zanjo, lahko le sanja. Takrat se Murray zdrzne, a ne zaradi tega, ker bi pomislil, da se mu je končno ponudila prava priložnost, da se izkaže v vlogi ljubimca. Ne, v tem malem nevrotičnem možicu se je prebudil veliki poslovnež. Murray takoj prepozna tržno nišo in se premeteno odloči, da bo postal – zvodnik za starejše gospe. Pozna namreč idealnega kandidata za ljubimca, ki bi lahko zadovoljil te zahtevne dame: to je njegov dolgoletni prijatelj, cvetličar Fioravante, ki se mu po žilah pretaka kri pravega latino žrebca, surovo moškega, a hkrati tudi nežne duše. Po uspešnem krstu se prične glas o iskrivem ljubimcu po mestu širiti kot ogenj v izsušeni stepi. Fioravante poskuša ohraniti trezno glavo in postaviti mejo med zasebnim življenjem in poklicnim ljubezenskim udejstvovanjem, toda Murray, ta prebujena trgovska zver, noče popustiti in vrste ljubezni željnih dam so vse daljše ...

komentar
"Premisa zveni kot iztočnica za vulgarno farso z bolj ali manj eksplicitnimi seksualnimi šalami. Ampak ker pri filmu niso imeli prstov Zach Galifianakis, Seth Rogen ali Channing Tatum, vse skupaj zavije v povsem drugo smer od pričakovane: Turturro je meril na veliko bolj reflektivno, melanholično komedijo, ki je prej razmislek o naravi staranja in ljubezni kot komedija spolnih zmešnjav. [...] Allenova vloga ostarelega mentorja in zaupnika je nedvomno njegov najboljši igralski podvig v zadnjih letih: v vlogo vnese element svoje tipične nevrotičnosti in živčne energije, a ju dovolj zaduši, da ne preglasi drugih elementov filma. Ko se mora na koncu po precej bizarnem spletu dogodkov zagovarjati pred sodiščem judovskih rabinov, je ironija situacije seveda na dlani, a premore dovolj čustvenega naboja, da je gledalec pripravljen spregledati občasne površnosti v scenariju. Nič slabši ni Turturro, ki z empatijo film rešuje pred zdrsom v trivialnost. Poleg morda preočitno z vseh vetrov nabrane »razpoloženjske« glasbe (predvsem džeza) je največja zamujena priložnost Sivolasega žigola v tem, da so tako rekoč vsi ženski liki (o Murrayevem odnosu z njegovo ženo ne izvemo tako rekoč ničesar) reducirani le na shematične poteze oziroma splošne tipe. V prvoosebni fantaziji Don Juana v srednjih letih očitno za kaj več ni prostora."
Ana Jurc, MMC RTV SLO

"Tako je na primer tudi Žigolo pravzaprav zgodba o posamezniku iz značilnega delavskega okolja New Yorka, katerega posebnost je ta, da so v njem tudi mali podjetniki, lastniki trgovinic, trafik in malih knjigarn, saj ti v razmerju do velikega kapitala, ki obvladuje mesto, niso v prav nič boljšem položaju kot običajni delavci. To je okolje vseh Turturrovih del. In tu vznikne večina vprašanj, na katera Turturro poskuša v svojih delih odgovoriti. Pogosto pa tudi predsodkov in stereotipnih predstav, s katerimi se kritično spopade. Ena njegovih priljubljenih tarč je na primer mačistična podoba moškega, ki je v tem okolju prevladujoča. Te se je provokativno, skoraj subverzivno lotil že v filmu Ljubezen in cigarete, kjer se moški predajajo romantičnim fantazijam in pisanju ljubezenskih pesmi. Nič manj odločno, čeprav ne tako neposredno, pa se te podobe loti tudi v Žigolu. Turturro se namreč skozi lik Fioravanteja več kot očitno poigrava s stereotipom mača: težko bi sicer rekli, da je Fioravante lep, a vendar je postaven pripadnik delavskega razreda, torej moški z mišicami, čigar italijansko poreklo namiguje na to, da je v njem nekaj latinoljubimca. Kar sledi, je ... povsem nepričakovano: z vpeljavo dermatologinje njegov lik in vlogo, ki mu je dodeljena v družbenem kontekstu, naprej relativizira, nato pa subverzivno razkrije njegov povsem nepričakovani obraz. Čeprav je Sivolasi žigolo morda res Turturrovo najmanj dodelano in premišljeno delo, kar mu je očital tudi Woody Allen, pa vseeno premore dovolj kritičnega in hkrati hudomušnega duha ter razločen avtorski podpis, da je ogled filma lahko le v užitek."
Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja
"Prostitucija je poklic in kot v vsakem poklicu so nekateri ljudje mojstri svoje stroke. Pri tem ni nujno, da je nekdo naplahtan, odnos je lahko pošten. Res niso vpletena čustva, vendar vsi vpleteni nekaj odnesejo. Seks je pomemben del življenja, in to ne samo za 22-letnike. Vsi v sebi nosimo določeno hrepenenje, ki nikoli ne izgine, tudi ko smo starejši in tudi če smo v razmerju. Zato ljudje že od pamtiveka iščejo intimnost tudi za plačilo."
John Turturro, režiser in scenarist

režiser
John Turturro se je v značilni italo-ameriški družini rodil leta 1957 v Brooklynu. Velika večina ga seveda pozna kot igralca, ki je v glavnem nastopal sicer v manjših, a izstopajočih vlogah. Nekatere izmed njegovih interpretacij so preprosto nepozabne. Na primer že njegov prvi filmski nastop, minorni lik iz Pobesnelega bika (Raging Bull, 1980) Martina Scorseseja, ki ne spregovori niti besedice, je na strokovno javnost napravil tako močan vtis, da so v njem vsi prepoznali enega bodočih močnih karakternih igralcev. A kaj ko si ga je nato skorajda prisvojil Spike Lee. Prvič sodelujta v filmu Naredi pravo stvar (Do the Right Thing, 1989), temu pa eden za drugim sledi kar osem filmov, od Še boljši blues (Mo' Better Blues, 1990), do Samovega poletja (Summer of Sam, 1999) in Čudeža pri sveti Anni (Miracle at St. Anne, 2008). Nekaj podobnega, in skoraj sočasno, se je pripetilo tudi bratoma Coen – odkar je zaigral v njunem Millerjevem križišču (Miller's Crossing, 1990), ga praktično nista več izpustila ... Nastopil je v Bartonu Finku (1991), kasneje še v Velikem Lebowskem (1998), pa v horunski komediji Kdo je tu nor (O Brother, Where Art Thou?, 2000) ... A ne le neodvisna scena, ljubil ga je tudi »mainstream« Hollywood, saj ga je k sodelovanju med drugim večkrat povabil tudi Adam Sandler, nastopil je v Transformerjih ... Turturru igralska kariera kmalu ni bila več dovolj. A za kamero še zdaleč ni bil le turist! Že igrani prvenec, celovečerec Mac (1992), družinska drama, umeščena v značilno delavsko okolje ameriških urbanih središč, mu prinese cansko zlato kamero, nagrado za najboljši prvenec. Leta 1998 je sledila Illuminata, kostumska drama o dogajanju v gledališki skupini, in nato vrhunec, proletarski mjuzikal Ljubezen in cigarete (Romance & Cigarettes, 2005). Sivolasi žigolo je njegovo zadnje celovečerno delo.

http://www.youtube.com/watch?v=mqmaD-WINYI