KOLEDAR DOGODKOV

Fantovska leta
Boyhood, ZDA, 2014, barvni, 166 min.

režija Richard Linklater
scenarij Richard Linklater
fotografija Lee Daniel, Shane Kelly
montaža Sandra Adair
igrajo Ellar Coltrane, Patricia Arquette, Ethan Hawke, Elijah Smith, Lorelei Linklater, Steven Chester Prince, Libby Villari , Bonnie Cross
produkcija IFC Productions, Detour Filmproduction
festivali, nagrade Berlin 2014: srebrni medved za najboljšega režiserja, nagrada nemškega združenja art kinodvoran, nagrada bralcev časnika Berliner Morgenpost; Seattle 2014: nagrada za najboljši film, za najboljšega režiserja, za najboljšo igralko; Sydney 2014; Toronto 2014; Karlovy Vary 2014
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 5
distribucija Karantanija Cinemas

zgodba
Smo leta 2002. Šestletni Mason živi z mamo Olivijo, ljubečo, a v ljubezni pogosto nesrečno materjo samohranilko, ter starejšo sestro Samantho. Očitno je, da otroka, še prav posebej v puberteto vstopajoča Samantha, močno pogrešata očeta. A oba sta skrajno uvidevna do mame, zato poskušata biti pred njo kolikor se le da ravnodušna do očeta. Zavedata se, da je bil oče tisti, ki ni hotel prevzeti odgovornosti zanju in je družino kar zapustil. A zdaj, ko kaže, da se bo oče vrnil z večletnega potovanja po Aljaski, ju je strah, da jih zaradi njihovih stalnih selitev oče ne bo našel. Mama se namreč ali v iskanju službe ali v begu pred propadlo zvezo večkrat zateče k selitvi. A tokrat se bodo selili v Huston, saj hoče Olivia s pomočjo tam živeče mame dokončati svoje univerzitetno šolanje. Masonu in Samanthi se zdi, da ju bo oče tam lažje našel, kar se tudi v resnici zgodi. Njihovo srečanje je toplo in oče se celo poigrava z mislijo, da bi se vrnil. A Olivija o tem noče slišati, saj se je medtem že podala v novo razmerje: tokrat s starejšim moškim, prav tako samskim očetom dveh otrok, hkrati pa tudi svojim profesorjem. Življenje družine teče dalje, do maminega novega bega. Mason pa medtem odrašča ...

komentar
"[…] če bom letos videl boljši film od Linklaterjeve mojstrovine Fantovska leta, bom zelo, zelo presenečen. […] Preprostost in iskrenost sta glavni vrlini te bravure. [Film] očara s trezno obravnavo medstarševskih odnosov, generacijskih razlik, odraščanja, pubertetnih izpadov in prvih razočaranj v času pozne adolescence. […] To so težki tematski poudarki, ki bi ob manj suverenem avtorskem podpisu lahko hitro zdrsnili v pretenciozno pompoznost. No, Linklater se je že ničkolikokrat izkazal za avtorja z izvrstnim posluhom za generacijske tegobe in najstniški angst. Fantovska leta so prepojena tako z radoživostjo kot kritično distanco, predvsem pa z občutkom nedoumljivosti in negotovosti v času odraščanja. […] [Linklater je] ustvaril ne le vizualno, temveč tudi emocionalno in pripovedno uravnovešeno delo. Svoj najboljši film."
Simon Popek, Ekran

"Izjemen konceptualni dosežek in obenem krhek, nepretenciozen izsek iz življenja. […] To nevsiljivo, a nezgrešljivo kopičenje majhnih resnic dvigne film nad predmestno pikaresko, kakršen bi lahko bil, […] v nekaj bolj sublimnega. […] Čustvena moč filma se skriva v načinu, na katerega nas pripravi do tega, da se zavemo implicitnega časovnega paradoksa filmske umetnosti – ne da bi pri tem uničil našo vero v fikcijo ali našo empatijo do likov. Gre za krhko ravnovesje, ki ga film doseže deloma zato, ker še nikoli nismo videli majhnega otroka zrasti v odraslega človeka v enem samem filmu: in to ne zgolj izmišljenega fanta, ki bi ga lahko igrali trije igralci zapored, pač pa lik in igralca v enem. Morda so podobno občutenje leta 1920 doživeli gledalci kratkega stop-motion filma francoske cineastke Germaine Dulac, dela, v katerem nam avtorica omogoči, da vizualno sledimo razvoju rastline, od semena, ki počasi vzklije, se prične razvijati in rasti, dokler pred nami ne stoji povsem razrasla rastlina, s koreninami, vejami in listi – morda so tudi takrat doživljali podoben občutek čudenja, kot ga danes v gledalcu vzbujajo ta čudovita Fantovska leta."
Amy Taubin, Artforum

izjava avtorja
"Želel sem narediti film o otroštvu, a se nisem hotel omejiti le na en trenutek. Potem pa se mi je posvetilo: zakaj ne bi preprosto vsako leto posnel malo in zajel kar celotno trajanje odraščanja? [...] Pojma nisem imel, kaj me čaka. Ko se lotiš umetniškega projekta, običajno želiš imeti nad njim določeno mero nadzora. Tu pa se bodo dogajale reči, na katere ne bomo imeli nikakršnega vpliva. Vedel sem, da bomo priča telesnim in čustvenim spremembam. Pripravljen sem bil na to, da bomo morali prvotne zamisli neprestano prilagajati spremembam, skozi katere bodo šli igralci. Na neki način je film postal sodelovanje s časom samim, ta pa lahko postane krasen sodelavec, čeprav pogosto nadvse nepredvidljiv. [...] Čas je pomemben element filmskega medija – manipulacija časa, percepcija časa, nadzor nad časom … Je nekakšen gradbeni material filma. Resnično močan, morda celo ključen dejavnik. A tudi v naših življenjih je tako: poglejte svojo sliko, ko ste bili stari deset let, in potem se poglejte v ogledalo. Med sabo in tisto osebo na sliki takoj začutite močno povezavo."
Richard Linklater, režiser in scenarist

režiser
Richard Linklater se je rodil leta 1960 v Houstonu v ameriški zvezni državi Teksas. Velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživel v zgodnjih devetdesetih. Ko se je leta 2002 začela produkcija Fantovskih let, znanih tudi kot The Twelve Year Project, je bil Linklater že uveljavljen avtor filmov, kakršni so Zabušant (Slacker, 1991), Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), Pred zoro (Before Sunrise, 1995) in Predmestje (SubUrbia, 1996). V naslednjih dvanajstih letih so med drugim sledili mainstream komedija Šola roka (School of Rock, 2003), drugi del trilogije Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004) in črna komedija Bernie (2011). Lani smo si v Kinodvoru lahko ogledali sklepni del zgodbe o Jesseju in Céline, film Pred polnočjo (Before Midnight, 2013), s katerim so Richard Linklater, Ethan Hawke in Julie Delpy zaključili svoj osemnajst let trajajoči filmski projekt.

http://www.youtube.com/watch?v=6z_ve3KRzLE