KOLEDAR DOGODKOV

Adelino življenje
La vie d'Adele, Francija, 2013, barvni, 175 min.

režija Abdellatif Kechiche
scenarij Abdellatif Kechiche, Ghalia Lacroix, Julie Maroh (priredba stripovske predloge)
fotografija Sofian El Fani
montaža Sophie Brunet, Ghalia Lacroix, Albertine Lastera, Jean-Marie Lengelle, Camille Toubkis
igrajo Léa Seydoux, Adele Exarchopoulos, Salim Kechiouche, Jeremie Laheurte, Catherine Salée, Aurélien Recoing, Mona Walravens, Alma Jodorowsky, Fanny Maurin
produkcija Quat'sous Films, Wild Bunch, France 2 Cinéma, Scope Pictures, Véertigo Films
festivali, nagrade Cannes 2013: zlata palma za najboljši film, nagrada FIPRESCI; Hamptons 2013: najboljša mlada igralka (Léa Seydoux); San Sebastian 2013: najboljši film leta po izboru FIPRESCI; Motovun 2013; Sarajevo 2013; Stockholm 2013; nagrade Lumiere 2014: najboljši film, najboljši režiser, najboljša igralka (Léa Seydoux) in najboljša mlada igralka (Adele Exarchopoulos); nagrade Louis Delluc 2014: najboljši film; nagrade César 2014: najboljša mlada igralka (Adele Exarchopoulos)
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 5
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
Adele je 15-letna dijakinja, ki ne dvomi v dejstvo, da dekleta hodijo s fanti. Kljub temu ji razmerje s starejšim fantom ne prinese sreče. Nato se nekega dne na ulici zagleda v Emmo, študentko umetnosti z modrimi lasmi. Ko jo Adele spozna, se najprej poglobita v debato o filozofiji in glasbi, o Sartru in o Marleyju, nakar ji Emma postopoma začenja razkrivati svet pristnega poželenja. Adele se začne hkrati odkrivati in izgubljati v tej novi izkušnji, ki jo privede v spor s sabo in z okolico.

komentar
"Filma se sicer drži sloves eksplicitne lezbične spolnosti, a poanta ni v homoerotični ljubezni. Sporočilo je v razredni razliki med obema dekletoma, ki sta si najprej strastno privrženi, nato pa se njuna zveza brutalno razdre. Zato najbolj »nepozabni« niso prizori ljubljenja, čeprav jim nič ne manjka, ampak prizor, ko starejša, tako in drugače drobna buržujka Emma (Léa Seydoux), študentka slikarstva, odslovi mlajšo, najprej dijakinjo, nato »proletarsko« učiteljico Adelo (Adele Exarchopoulos). [...] V ta socialnozgodovinski skelet je Kechiche postavil lirično miniaturo, ki daje filmu ton svetle žalobnosti. Namreč »vzgojo srca«, ki se tukaj kaže kot iskanje seksualne identitete pri »mali« Adele. Da poteka to iskanje s pomočjo francoske klasične literature (punca hodi na nekakšno literarno gimnazijo), je seveda za frankofonskega avtorja razumljivo samo po sebi. Primerjave z Laclosovimi Nevarnimi razmerji, v katerih nima krepost nobene zgodovinske možnosti, bi se vsiljevale tudi v primeru, če roman v zgodbi ne bi bil omenjan. Adela veliko joče, prava cmera je, ugotavlja o sebi na koncu filma, a gledalci vemo, da joče zato, ker nima njena razredno inferiorna predstava o ljubezni nobenih šans."
Peter Kolšek, Delo

"O petnajstminutnih, zelo intenzivnih intimnih seansah med junakinjama bo še dolgo tekla beseda. Kechichovemu filmu bi seveda delali krivico, če bi ga zreducirali na nivo provokacije; to je vrhunska, izvrstno spisana in brezhibno zrežirana drama o človeških razmerjih, ki traja polne tri ure, kar samo potrjuje totalno avtorjevo samozavest. Kechiche po vzoru Cassavetesa ali Pialata igralcem pušča obilo svobode, zato se dolge sekvence, ki bi jim velika večina mainstreamovskih režiserjev omejila trajanje, zlivajo v organsko, čustveno prepričljivo celoto. Adelina in Emmina zveza je kmalu na preizkušnji; kot se izkaže, jo pogojujejo tudi njune razredne razlike in profesionalne ambicije, skratka, to je polnokrven francoski film, drzen, ekspliciten, družbeno ozaveščen. Malo je takšnih."
Simon Popek, Dnevnik

izjava avtorja
"Ničesar napadalnega nisem hotel povedati o homoseksualnosti. Nisem je skušal opredeliti, prav tako si med procesom snemanja nikoli nisem dejal: »Da, ampak to sta dve ženski …« Bolj se mi je zdelo, da pripovedujem zgodbo o paru. Ni se mi zdelo potrebno govoriti specifično o homoseksualnosti, še zlasti ker bi bil najboljši način – če bi že moral načeti diskurz o tej temi – posneti jo kot katero koli ljubezensko zgodbo, z vso lepoto, ki jo vsebuje. /…/ Ko je bil film dokončan, sem pomislil: »To bo tunizijski mladini koristilo.« Revolucija ni popolna, če ne gre obenem tudi za spolno revolucijo."
Abdellatif Kechiche, režiser in koscenarist

režiser
Abdellatif Kechiche se je rodil leta 1960 v Tuniziji. Svojo kariero je začel kot gledališki in filmski igralec. Med drugim je znan po svojih vlogah v uprizoritvah dramskih del Gabriela Garcie Lorce in Edouarda Maneta ter kot režiser drame Fernanda Arrabala, ki so jo uprizorili na avignonskem gledališkem festivalu leta 1981. V letu 1984 se prvič pojavi še na filmskem platnu, saj je nastopil v celovečernem prvencu Abdelkrima Bahloula Čaj iz mente (Le thé a la menthe). Med njegove opaznejše igralske kreacije sodi tudi vloga v filmu Andréja Téchinéja Nedolžni (Les innocents). Leta 2000 je prvič stopil za kamero kot režiser in scenarist filma Vsega je kriv Voltaire (La Faute a Voltaire). Tri leta pozneje je posnel Ubežnik (L’esquive), komedijo o najstniški ljubezni v sodobnem Parizu, navdahnjeno z Marivauxjevo dramo iz 18. stoletja. Njegov naslednji film Kuskus je požel številne nagrade. Leta 2010 je bil na filmskem festivalu v Benetkah prikazan film Črna Venera (Vénus Noire), posnet po resnični zgodbi o Saartjie Baartman, ki so jo na začetku 19. stoletja poznali kot hotentotsko Venero. Adelino življenje, lanskoletni zmagovalec v Cannesu, je njegov zadnji celovečerni film.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=msjqGYIiWCA