KOLEDAR DOGODKOV

Mlada in lepa
Jeune & jolie, Francija, 2013, barvni, 94 min.

režija François Ozon
scenarij François Ozon
fotografija Pascal Marti
glasba Philippe Rombi
montaža Laure Gardette
igrajo Marine Vacth, Géraldine Pailhas, Frédéric Pierrot, Fantin Ravat, Johan Leysen, Charlotte Rampling, Djedje Apali, Lucas Prisor, Akéla Sari, Laurent Delbecque, Nathalie Richard
produkcija Mandarin Films, Mars Films, France 2 Cinéma, FOZ
festivali, nagrade: Cannes 2013; Karlovy Vary 2013; Hongkong 2013; Toronto 2013; Rio de Janeiro 2013; San Sebastián 2013; Vancouver 2013
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 4
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
Poletje je. Isabelle, 17-letna Parižanka, se s starši in mlajšim bratom odpravi na morje, kjer bodo preživeli počitniško obdobje. Njeno telo doživlja silovite spremembe in lačno je novih dražljajev, njen iskrivi, še malce plašni, a nezadržno zvedavi duh pa hlepi po novih izkušnjah in avanturi. Tako se nekega dne prične spogledovati z nemškim turistom Felixom. Kmalu sledi prvi zmenek, nato noč, preživeta na plaži, ter ljubljenje v še toplem pesku, med katerim Isabelle izgubi nedolžnost. Počitnice se kmalu zatem končajo, družina se vrne domov, medtem pa se prične tudi novo šolsko leto. Videti je, kot da se vse vrača v stare tirnice, le spremembe, ki jih je doživela Isabelle, so tako silovite, da ta krene po čisto novi poti: postane dekle na poziv. Sprva se zdi, da želi le malce eksperimentirati, a sčasoma jo lahko prisluženi denar zapelje in v novo vlogo se vse raje vživlja. Čeprav ni imuna na tveganja, ki jih prinaša njen novi »poklic«, se zdi, da brez težav obvladuje svoje dvojno življenje – dokler se ne zgodi nekaj nepredvidenega …

komentar
"Uprizarjanje spolnih identitet in roganje buržoazni kulturi, podmazano z bolj ali manj eksplicitno kritiko njenih fašistoidnih intenc, je nedvomno ena od distinktivno ustvarjalnih potez Françoisa Ozona, diplomanta pariške filmske šole La Fémis, na kateri so se med drugim šolali tudi Claire Denis, Alain Resnais in Claude Miller. Prepihovanja stereotipov in predsodkov, vezanih zlasti na spol in seksualnost, bolj ali manj subtilno pa tudi na (patriarhalne) družbeno-ekonomske strukture ter njene heteronormativne norme, se Ozon v svojih filmih rad loteva skozi vijačenje ustaljene narativne forme. Kronološki potek dogajanja namreč pogosto razlomi v posamezna poglavja oziroma etape ali se zateka k rabi flashbacka, ki, vsaj v Preostanku časa, deluje na asociativen način. [...] Zgodba o sedemnajstletnici, ki svojo identiteto raziskuje prek prostitucije, pa se glede na Ozonov opus umešča v bližino odličnih Hladnih kapelj na vroče kamne, medtem ko tematsko nadaljuje tradicijo francoskega filma šestdesetih in sedemdesetih let. [...] Brez dvoma nam Ozon postreže z enim bolj dodelanih filmskih izdelkov svojega večletnega opusa, ki šteje štirinajst celovečercev. Pa vendar določeni problemi, ki vseskozi spremljajo njegove filme, ostajajo. Čeravno je Ozon neprizanesljiv kritik meščanske družbe, njene hrbtne plati, so njegovi filmi, zlasti zadnji, vse bolj in bolj nekritični do liberalne ideologije, predvsem pa do statusa zahodne družbe v globalnem kapitalizmu. Po eni strani Ozonovi filmi kritizirajo družbo, iz katere prihajajo, po drugi strani pa jim uhaja kritika nekaterih temeljnih postulatov te iste družbe."
Nina Cvar, Radio Študent

"Če se protagonistka Mlade in lepe (Jeune & jolie, 2013), sedemnajstletna Isabelle, želi oprijeti sentimentalnega, idealiziranega modela adolescence, preden bi se lahko zares srečala s svojimi čustvi, kot opisuje scenarist in režiser François Ozon, ji to spodleti. A to bi bil preveč površen pogled na njegovo zadnjo mojstrovino. S tem razmišljanjem imata resda skupno izhodišče tako njena prva spolna izkušnja kot zaključek filma. Ko se kot sodobna Agata Schwarzkobler prepusti bežni simpatiji, ki jo sreča na morju in s katero si ob starših in mlajšem bratu popestri dolgčas, ki jo naseljuje ob prebujajočem se telesu in hormonskih naplavinah, ne gre spregledati, da je ta dogodek, ki zaznamuje poletni del štirih letnih časov filma, ključen za protagonistkin jesenski popoldansko-večerni hobi. Biti dekle na poziv za Isabello ni odraz nenasitne želje po seksu, še manj finančne stiske, kljubovanja staršem ali kar bi še bilo podobnih najstniških vzrokov za njeno drzno, z družbenega stališča deviantno vedenje. S psihoanalitičnega vidika bi njeno eksperimentiranje s seboj šlo razumeti kot ponavljanje vloge žrtve, ki jo prva spolna izkušnja zaznamuje na ta način, da jo njeno ponavljanje privlači. Izkušnja, ki jo razume zgolj kot »opravitev te stvari, da bo ena skrb manj«, kot kasneje tolaži prijateljico v podobnem položaju."
Jasna Vombek, Ekran

izjava avtorja
"Adolescenca je obdobje, ko je še vse pred nami in ko je vse mogoče. To je tisto, kar je tako vznemirljivo in kar začutimo v Rimbaudovi pesmi On est pas sérieux quand on a dix-sept ans. To je čas, ko smo odprti svetu in neobremenjeni z moralo. [...] Mlada in lepa govori predvsem o tem, kaj pomeni biti star sedemnajst let in doživljati preobrazbo svojega telesa. Adolescenco v filmih pogosto zelo idealizirajo. [...] Jaz pa je nisem želel prikazati samo kot čustveno obdobje, temveč tudi in predvsem kot hormonsko. V nas se dogajajo velike fiziološke spremembe, obenem pa se počutimo nekako otopele. Svoje telo zato napadamo – da bi ga spet začutili in preizkusili njegove meje. Tema prostitucije je bila le eden izmed načinov, kako poudariti to misel, kako ponazoriti vprašanja identitete in spolnosti, ki se porajajo v adolescenci. Spolnosti, ki še ni povezana s čustvi."
François Ozon, režiser in scenarist

režiser
François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Na sloviti pariški filmski šoli La Fémis je diplomiral iz filmske režije. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Ne prav pogosto videna kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga vzpostavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki se ne ustraši niti najbolj občutljivih tem, npr. incesta, umora, seksualnosti, samomora in sadomazohizma. Ozon ob tem rad eksperimentira tudi na formalni ravni, saj večkrat poseže po prepletu različnih žanrov – psihološke drame, komedije, družinske drame, kriminalke, grozljivke in pravljice. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d'eau sur pierres brulantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) ter nazadnje V hiši (Dans la maison, 2012).

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=stIAq_AC4fA