KOLEDAR DOGODKOV

Jimmyjev dom
Jimmy's Hall, Velika Britanija/Francija, 2014, barvni, 109 min.

režija Ken Loach
scenarij Paul Laverty
fotografija Robbie Ryan
glasba George Fenton
montaža Jonathan Morris
igrajo Barry Ward, Simone Kirby, Jim Norton, Francis Magee, Aisling Franciosi, Andrew Scott, Shane O’Brien
produkcija Sixteen Films, Element Pictures, Why Not Productions, Wild Bunch
festivali, nagrade Cannes 2014; Nova Zelandija 2014; Two Riversides 2014
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 4
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
Leta 1921, na pragu irske državljanske vojne, je Jimmy Gralton na podeželju zgradil kulturni dom, kamor so prihajali mladi, da bi se učili, razpravljali, sanjali, predvsem pa plesali in se zabavali. Medtem ko je priljubljenost zbirališča naraščala, je njegov socialistični in svobodomiselni sloves pritegnil pozornost cerkve in politikov, ki so Jimmyja prisilili, da je zaprl dvorano in zapustil državo. Deset let kasneje, na vrhuncu gospodarske krize, se Jimmy iz Združenih držav vrne v domačo vas, da bi materi pomagal skrbeti za družinsko kmetijo. Kulturni center, zapuščen in prazen, kljub prošnjam lokalne mladine ostaja zaprt. A bolj ko se Jimmy vključuje v skupnost in bolj ko opazuje revščino in naraščajoče kulturno zatiranje, bolj se v njem prebuja duh voditelja in aktivista. Odloči se, da bo ponovno odprl dom.

komentar
"Najnovejša aktivistična drama staroste britanskega političnega filma je odkrit portret ideološke vojne na Irskem v tridesetih letih. [...] Ken Loach je iz sramotne epizode v sodobni zgodovini Irske – deportacije brez sojenja, ki jo je leta 1933 doživel eden njenih državljanov James Gralton – ustvaril presenetljivo očarljiv in topel film. V svojem štiriindvajsetem igranem celovečercu, nekakšnem tematskem nadaljevanju v Cannesu nagrajenega Vetra, ki trese ječmen, se družbeno angažirani režiser dotakne znanih tem, na primer osebne svobode, institucionalnega zatiranja in moči skupinske organizacije, a tokrat jih preplete z drugačnimi »sestavinami«, na primer z elementi nežne romantike, s čimer mu uspe celoti privzdigniti razpoloženje, pri tem pa ne razvrednoti pomena snovi."
Scott Foundas, Variety

"Loacha tako kot v filmu Veter, ki trese ječmen, v prvi vrsti zanima, intrigira to, zakaj irska družba v dvajsetih letih, ob osvobajanju od britanske nadvlade in osamosvajanju, ni uspela zavrniti konservativnih sil. Tako je ustvaril svojski, tragikomično obarvani kostumski film, ki opozarja na absurdnost politične in verske represije, obenem pa pozdravi kolektivne dejavnosti, zbiranje posameznikov v večje skupine, diskutiranje o pomembnih zadevah ter zabavo v imenu višjega cilja. [...] Jimmyjev dom je neobičajna, zares samosvoja zgodba, ki jo je Loach podal na slikovit in inteligenten način, ob katerem podobe filma v gledalcu prebudijo vznemirljiv občutek veselja, ogorčenosti ob nepravičnosti, predvsem pa upanja, ki v nas še dolgo tli. Pogrešali ga bomo, v današnjem času še dosti bolj kot kadar koli prej."
Dave Calhoun, Time Out London

izjava avtorja
"Zgodba združuje številne teme. Zavrača idejo, da so levičarji zagrenjeni, da vzbujajo malodušje in da so proti zabavi in užitku. Govori tudi o tem, kako organizirana religija sklepa zavezništvo s tistimi, ki imajo v rokah ekonomsko moč, kako se nad ljudmi izvaja nadzor in kako je represija pogosto predstavljena kot nekaj dobrega, moralnega ali duhovnega. [...] Všeč mi je bila tudi misel, da je svoboda izražanja pravzaprav nekaj veselega in osvobajajočega. Ljudje pogosto govorijo o osvoboditvi samo v ekonomskem smislu, v resnici pa je treba osvoboditi lastno domišljijo in duha – a to je zelo težko, kadar vlada ekonomsko zatiranje. [...] Leta 1929 se je zgodil zlom newyorške borze, ki mu je sledilo desetletje gospodarske krize in množične brezposelnosti. Zdaj živimo v podobnem času. [...] Govorijo nam, da ni alternative, da se moramo sprijazniti z množično brezposelnostjo, z uničevanjem okolja in z velikansko razliko med bogatimi in revnimi. To je absurdno. Tu smo z vsemi svojimi talenti in delovno sposobnostjo in zmožnostjo, da rešimo karkoli. [...] Če bi Jimmy Gralton živel v današnjem času, bi se temu uprl."
Ken Loach, režiser

režiser
Ken Loach se je rodil leta 1936 v mestu Nuneato. Na oxfordski univerzi je študiral pravo in tu se je tudi prvič srečal z gledališkim delom, medtem ko se je filmu posvetil z letom 1963, ko se je na BBC-ju zaposlil kot pomočnik režije. Že njegova prva televizijska dela, kot naprimer TV-drama Cathy Come Home (1966), ki je bila del niza z naslovom The Wednesday Play, pričajo o avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja. Kasneje so ta Loacheva dela močno vplivala na cele generacije britanskih in evropskih cineastov. Sledili sta jim prvi filmski produkciji, Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan predvsem kot režiser celovečernih igranih filmov, pa je Loach s svojimi TV-deli, ki jih je ustvarjal še nadaljnji dve desetletji, zapustil izjemen pečat. Odločilni preboj med širše občinstvo pa mu je prinesel šele film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejel za Deželo in svobodo (Land and Freedom), delo na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley), je leta 2006 prejel cansko zlato palmo. Pri nas smo si lahko ogledali tudi komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels' Share, 2012) in dokumentarec Duh leta '45 (The Spirit of '45, 2013).

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=MwSCoj0jLA4