KOLEDAR DOGODKOV

Obraz ljubezni
The Look of Love, Velika Britanija/ZDA, 2013, barvni, 101 min.

režija Michael Winterbottom
scenarij Matt Greenhalgh
fotografija Hubert Taczanowski
glasba Antony Genn, Martin Slattery
montaža Mags Arnold 
igrajo Steve Coogan, Imogen Poots, Anna Friel, Stephen Fry, Shirley Henderson, Matt Lucas
produkcija Revolution Films, Baby Cow Films, Film Four, AGM Factory, Lipsync Productions
festivali, nagrade (izbor) nagrada britanskega neodvisnega filma 2013: za najboljšo stransko igralko (I. Poots); Sundance 2013; Glasgow 2013; Dublin 2013; Berlin 2013; Sydney 2013, Göteborg 2014
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
Paul Raymond – v javnosti se ga je oprijel naziv kralja pogrošne zabave oziroma kralja mehke pornografije, bil pa je tudi založnik erotičnih revij in varietejski podjetnik – je od zgodnjih šestdesetih let dalje poosebljal dekadenco londonskega Soha, tamkajšnjega nočnega življenja, go-go klubov in »resnega« teatra vprašljive moralne integritete. Raymond je bil v tem svetu nadvse spreten in iznajdljiv, znal pa je tudi predvideti spremembe, ki se bodo zgodile v svetu zabave. Pa vendar bi težko rekli, da je imel lepo in srečno življenje, saj je bilo zaradi narave njegovega dela njegovo zasebno življenje prepojeno s škandali. Sčasoma se je odtujil tako od žene kot od hčerke, ki je že v najstniških letih zabredla v številne težave.

komentar
"Novi film Michaela Winterbottoma je vedno dovolj mična ponudba, ki se nikakor ne sme izpustiti, zadeva pa je še toliko bolj zanimiva, če se v glavni vlogi preizkuša Steve Coogan. Moje dosedanje izkušnje s tandemom Winterbottom-Coogan so izjemno pozitivne, zato sem se naslovnega lotil s pošteno mero optimizma. [...] A biografije so vedno zahteven zalogaj, ki od filmarja zahteva sprejetje določenih odločitev. Izbrati je potrebno časovni razpon, ki bo vzet v obravnavo, določiti prioritete oziroma stvari, ki jih želiš poudariti. Praviloma so zahtevnejše tiste, ki pokrivajo celotno življenje ali večji del življenja izbrane osebe, nekoliko lažje je ohraniti koherentnost zgodbe, če se biografija osredotoča na točno določen dogodek ali krajše časovno obdobje. Iz tega vidika Obraz ljubezni sodi med zahtevnejše biografije, saj v obravnavo jemlje široko časovno obdobje. Ob upoštevanju ustrezne težavnostne stopnje ocenjujem, da je Winterbottomu vseeno uspelo sestaviti solidno biografijo, ki v nekem širšem kontekstu govori o odnosu Paula Raymonda in treh žensk, ki so najbolj zaznamovale njegovo življenje. Sama hrbtenica zgodbe pa je zgrajena okoli neobičajnega odnosa med očetom in hčerko, ki s seboj nosi največjo čustveno težo, zato ne preseneča, da v tem segmentu zgodbe najdemo najbolj kakovostne momente pripovedi. Steve Coogan je še enkrat več dokazal, da je izjemen karakterni igralec, ki tudi takrat, ko okoliščine niso najboljše, iz svoje vloge iztisne maksimum." 
Filmski kotiček

"Ali se v zlato spremeni vse, česar se dotaknete, vpraša nekdo Paula Raymonda (igra ga Steve Coogan). Ne vse, toda dovolj', odvrne Raymond, pompozni entrepreneur, grandomanski snob, sofisticirani narcis, žametni lastnik porno imperija, Kralj Soha, nekoč najbogatejši Britanec, ki govori tako artikulirano, kot da bi vsaka njegova beseda njegovemu imperiju dodala novo nadstropje. Niti sam ne more verjeti, kaj vse si lahko privošči. Kot James Bond. Toda to, kar Sean Connery le peca, sam pofuka. Obraz ljubezni je film o njegovem dolgem vzponu in padcu. Raymond seks le simulira, tako da je v popolni rimi z Michaelom Winterbottomom, ki simulira film – navdušenja nad svojim kičastim estetiziranjem bogataša, ki ga pokoplje eksces, sicer ne skriva, toda Raymond je bogat na preveč enoličen način, da ga eksces – seks v troje! kokain! – ne bi le še dodatno monotoniziral."
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
"V filmu je neko protislovje in upam, da je to bolj prednost kot slabost: čeprav je postavljen v svet, kjer moški kupujejo karte za ogled golih ženskih teles, svet, ki ga ponavadi povezujemo z izkoriščanjem, gre v bistvu za Raymondovo razmerje s tremi ženskami, od katerih imata vsaj dve precej močan značaj. V srcu zgodbe so torej te tri osebe in ne posel prodajanja seksa, prodajanja golote. […] Gre za zgodbo o nekom, ki postane zelo bogat, najpremožnejši človek v Veliki Britaniji, o nekom, ki v materialnem smislu doseže vse, hkrati pa izgubi tiste, ki so mu blizu. Zato je film v resnici tragedija. A s Stevom sva se na vsak način želela izogniti temu, da bi bil nauk preveč očiten ali vsiljiv. Spotoma se Paul Raymond kar precej zabava. Ko pa se konča, se konča slabo."
Michael Winterbottom, režiser

režiser
Michael Winterbottom se je leta 1961 rodil v Blackburnu, Velika Britanija. Kariero je pričel z delom na televiziji, a kmalu se je lotil tudi kinematografskih projektov. Že njegov drugi celovečerec, Temno srce (Jude, 1996), posnet po režiserjevem najljubšem romanu Thomasa Hardyja, mu je prinesel mednarodno slavo. V filmu Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) je presenetil s svojim eksplicitnim političnim angažmajem, a tudi z vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta. Lep primer takega pristopa nam ponudijo tudi filmi Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Pravljična dežela (Wonderland, 1999) prinese drugačen, bolj energičen in improviziran pristop, ki nato postane njegov prepoznavni avtorski pečat. Sledijo 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerih secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra in mednarodni javnosti predstavijo nadarjenega igralca Steva Coogana. Leta 2004 povzroči manjši škandal, saj v minimalistični ljubezenski melodrami 9 orgazmov (9 Songs) ponudi prizore eksplicitne spolnosti. Eno za drugim nato sledijo idejno in slogovna različna dela: intimna družinska drama Genova (2008), dokumentarna uspešnica Doktrina šoka (The Shock Doctrine), noir kriminalka Morilec v meni (The Killer Inside Me, 2010) ter nato še Trishna (2011), Vsakdan (Everyday, 2012), dobitnik nagrade FIPRESCI v Stockholmu, in kot zadnji Obraz ljubezni.

 

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=0lH2zTqe0sg