KOLEDAR DOGODKOV

Kongres
The Congress, Izrael/Nemčija/Poljska/Luksemburg/Belgija/Francija, 2013, barvni, 122 min.

režija Ari Folman
scenarij Ari Folman (po literarni predlogi Stanislawa Lema)
fotografija Michal Englert
glasba Max Richter
montaža Nili Feller
igrajo Robin Wright, Harvey Keitel, Jon Hamm, Kodi Smit-McPhee, Danny Huston, Sami Gayle, Michael Stahl-David, Paul Giametti
produkcija Bridgit Folman Film Gang, Pandora Filmproduktion, Opus Film, Entre Chien et Loup, Liverpool
festivali, nagrade (izbor) Austin 2013; evropske filmske nagrade 2013: za najboljši animirani film; Sitges 2013: nagrada kritike; Cannes 2013; Karlovy Vary 2013; Punchon 2013
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4,5
distribucija Continental

zgodba
Robin Wright je nekoč veljala za obetavno hollywoodsko igralko, močno priljubljena pa je bila tudi med najširšim občinstvom. A njen položaj se je močno spremenil: igralskega daru ji sicer še vedno nihče ne odreka, toda hkrati velja za skrajno muhasto in nezanesljivo. Ti značajski lastnosti se končno izkažeta za usodni – nihče ji več noče ponuditi vloge. Toda Robin rada igra, ob tem pa je tudi mati dveh otrok, za katera mora poskrbeti. Tako se odloči, da bo razmislila o nepričakovani ponudbi studia Miramount: ta bi si namreč želel odkupiti njeno filmsko identiteto. Misel na to, da bi se odrekla nadzoru nad svojo javno podobo, ji sicer ni blizu, a jo agent nazadnje prepriča, da sprejme to faustovsko pogodbo: Miramount bo prevzel ekskluzivno lastništvo nad likom, znanim pod imenom Robin Wright, in dobil pravico, da jo brez omejitev reproducira v svojih filmih kot računalniško generiran 3D-lik. Robin bo v zameno prejela veliko vsoto denarja, vendar se mora popolnoma umakniti iz javnega življenja in ne sme nikoli več igrati. Po izteku pogodbe, dvajset let kasneje, je Robin povabljena na skrivnosten futurološki kongres v strogo varovani »animirani coni« ...

komentar
"Robin Wright je odpisana, toda Hollywood – okej, studio Miramount (satirična kombinacija Miramaxa in Miramaxa in Paramounta) – ji ponudi zadnjo priložnost, zadnji angažma: njenemu telesu, njeni obrazni mimiki in njenim emocijam bodo s pomočjo hermetičnega skeniranja vzeli digitalni odtis, v zameno zanj – in obljubo, da fizično v filmih ne bo več igrala – pa jo bodo bajno plačali. Vse njene vloge bo poslej odigral njen digitalni avatar, kar pomeni, da bo veliko in še dolgo igrala, heh, nikoli ne bo nehala igrati. To pa pomeni še nekaj: da vlog ne bo več mogla izbirati. Igrala bo, kar ji bodo rekli, da naj igra. Vloge bo izbiral studio, kapital, korporacija. Izgubila bo telo, svobodo in možnost izbire, dobila pa večno 3D-življenje. Nikoli se ne bo postarala. Ne bo se ji več treba smešiti s plastičnimi operacijami. Vedno bo izgledala tako kot v Princesi nevesti. Vedno bo taka kot tedaj, ko so jo imeli vsi najraje. Gledalci jo bodo večno požirali. Robin Wright to faustovsko vlogo – vlogo svojega življenja – sprejme. Kaj pa naj? Za ženske njene starosti ni vlog, z igralci pa je itak konec! Začenja se prihodnost filma! In ko se Robin Wright 20 let kasneje znajde na »Futurističnem kongresu« v Abraham Cityju, v halucinantni animirani utopiji, v kateri mrgoli digitalnih igralcev, korifej, ki so svoja telesa prodale prihodnosti filma (od Michaela Jacksona do Jezusa Kristusa), je to le priložnost, da Ari Folman, avtor sijajno strašnega Valčka z Baširjem, zaokroži svoje poante o digitalizaciji človeške izkušnje, komodifikaciji ljudi, narcizmu spletne »kreativnosti«, izgubi telesa, omejenosti vlog, izginjanju individualnosti, instant slavi, primatu imidža in nečloveškosti sodobnih tehnologij, toda Kongres je vendarle cinefilski: tehnologija si bo podredila vse, razen filma, ki si bo – pač kot vedno – podredil tehnologijo. Film bo preživel tudi konec človeka, konec filozofije in konec umetnosti – in konec sveta. Smrt mu že od nekdaj lepo pristoji. Še celo konec filma bo izgledal kot film, magari le kot stara risanka."
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
"V postavatarskem obdobju se mora vsak filmski ustvarjalec soočiti z vprašanjem, ali lahko igralce iz mesa in krvi, ki so burili našo domišljijo od otroštva, nadomestijo računalniško generirane 3D-podobe. Ali lahko ti računalniško ustvarjeni liki v nas vzbudijo vznemirjenje in navdušenje ter ali je to sploh pomembno? Film Kongres k tej temi pristopi tako, da poda premislek o možnem nadaljnjem razvoju na tem področju: podobe bodo pristale v kemični formuli, ki jo bo odjemalec zaužil s pomočjo tablet. Tako bo gledalec prihodnosti v svoji glavi zbral filme, ki bi si jih želel ogledati, izbral bo posamezne prizore, jih dopolnil z lastno domišljijo ter končno v posamezne vloge postavil sebi najljubše igralce. V takem svetu bi gledališki in filmski igralci postali pozabljene relikvije brez smisla in vsebine. Prav tako ni povsem jasno, kaj jih čaka potem, ko svojo dušo prodajo hudiču, filmskemu studiu. V Kongresu sem nanizal nekakšne »kvazidokumentarne« prizore, v katerih spremljamo eno teh igralk možne prihodnosti v času, ko se odloči za prodajo svoje podobe in identitete studiu – s tem nakažem, da se nekaj podobnega dogaja že zdaj, danes. Nato pa sledi vstop v animirani del, ki je nekakšna projekcija tega, kaj bi se lahko zgodilo: igralka postane kemična formula. Samo hipnotični preplet animacije – s čudovito svobodo, ki jo ta podeljuje filmski interpretaciji – ter »kvazidokumenarnosti« igranih prizorov lahko ponazori prehod človeškega uma iz psihokemičnega sveta v varljivo resničnost. Kongres je v prvi vrsti futuristična fantazija, hkrati pa klic na pomoč ter glasen krik nostalgije za filmi, kakršni so bili nekoč – filmi, ki jih poznamo in imamo radi. […] Vedno sem imel občutek, da živimo v vzporednih svetovih; v enem obstajamo v realnem času, drugi pa je svet, v katerega nas odpelje domišljija – pa naj bo to pod našim nadzorom ali pa ne. Oba svetova združiti v eno je zame eden najpomembnejših ciljev filmskega ustvarjalca."
Ari Folman, režiser in scenarist

režiser
Ari Folman se je rodil leta 1962 v Haifi v Izraelu. Že s svojim celovečernim igranim prvencem Saint Clara (1996) se je izstrelil med najbolj zanimive figure sodobnega avtorskega filma, delo pa mu je med drugim prineslo tudi sedem nagrad Izraelske akademije ter nagrado občinstva v sekciji Panorama berlinskega festivala. V nadaljevanju kariere je Folmana vse bolj zanimalo eksperimentiranje s formo in tako je leta 2008 posnel animirani avtobiografski dokumentarec Valček z Baširjem. V njem se poda v iskanje resnice o času, ki ga je kot izraelski vojak preživel med prvo libanonsko vojno, v obdobju zgodnjih osemdesetih let. Že na premierni predstavitvi na cannskem festivalu je to delo sprožilo izjemen mednarodni odziv, kasneje pa mu poleg številnih drugih nagrad prinese še zlati globus ter cezarja. Nov domiselni formalni eksperiment je tudi njegov zadnji celovečerec, film Kongres, zato mnogi z nestrpnostjo pričakujejo napovedano animirano priredbo Dnevnika Ane Frank.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=1byeYnPQob4