KOLEDAR DOGODKOV

Timbuktu
Timbuktu, Francija/Mavretanija, 2014, barvni, 97 min.

režija Abderrahmane Sissako
scenarij Abderrahmane Sissako, Kessen Tall
fotografija Sofiane El Fani
glasba Amine Bouhafa
montaža Nadia Ben Rachid
igrajo Ibrahim Ahmed, Abel Jafri, Toulou Kikki, Layla Walet Mohamed, Mehdi Ag Mohamed, Kettly Noël
produkcija Armada Films, Les Films du Worso
festivali, nagrade Cannes 2014: nagrada François Chalais, nagrada ekumenske žirije; Jeruzalem 2014; Karlovy Vary 2014; La Rochelle 2014; Toronto 2014; Jeruzalem 2014
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 5
distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba
V začetku leta 2012 so borci fundamentalističnega islamskega gibanja zavzeli severne predele Malija ter tamkajšnjim prebivalcem z grožnjami vsilili povsem drugačen način življenja od tistega, ki so ga bili vajeni. Pod novimi oblastniki, ki se jim staroselci zaradi surovosti in nasilnosti njihovega vladanja ne upajo ugovarjati, je prepovedano skoraj vse tisto, kar so brez pomisleka počeli prej: ne sme se poslušati glasbe, ne sme se smejati, celo športne dejavnosti in sam nogomet so prepovedani. Ljudem pa za njihove prekrške sodijo na improviziranih sodiščih, ki razsojajo mimo vseh uveljavljenih pravnih norm mednarodnega prava, ter tako preprostim ljudem, ki pravzaprav niso zagrešili nič hudega, izrekajo absurdne in pogosto celo barbarske kazni. Kidane, pastir, ki z družino – ženo Satimo, hčerko Toyo in 12-letnim pastirjem Issanom, ki mu pomaga pri delu – živi med peščinami na robu mesta, se s surovostjo novega režima še ni srečal. A prav dolgo mu ni bilo potrebno »čakati«: ko med prepirom, ki se vname potem, ko mu ubijejo največjo kravo njegove črede, po nesreči ubije nekega ribiča, na lastni koži izkusi moro, ki jo prinaša sprevrženo pojmovanje »pravice« teh novih oblastnikov.

komentar
"Sissako, morda najpomembnejši cineast sodobne afriške kinematografije, je znova ustvaril s čudovito svetlobo prepojeno filmsko poezijo ... Timbuktu je namreč lirična drama, ki v filmske podobe ujame surovo realnost afriškega vsakdana. V slogu največjih mojstrov je Sissako že v uvodni sekvenci, v lirično zgoščeni paraboli – prizoru, ki zgodbo umesti v neskončne sipine malijske puščave, na prvi pogled hipnotično spokojne, nato pa s pripetljajem, ki bi lahko bil tudi povsem običajen, namreč lovom in ubojem gazele (a ga surovost, s katero ga »lovec« izvede, dvigne na čisto novo raven), ustvari atmosfero strahu in nesmiselnega nasilja, ki ustvari divjo kontradikcijo –, določi idejni in emotivni okvir njegove zgodbe. V tem prizoru, tako preprosto insceniranem, a tako silovito zgovornem, je Sissako povzel samo bistvo vsakršnega ekstremizma: uničiti, poteptati lepoto in milino v imenu brezglave samozaverovanosti in pravičniške drže, ki se utemeljuje zgolj z lastno eksistenco, pa četudi je povsem absurdna in neželena. Sissako spregovori o resničnih, skoraj sočasnih dogodkih, v središče svoje zgodbe pa postavi življenjske usode resničnih ljudi, pa vendar mu z že prav neverjetno lahkoto uspe ustvariti v vseh pogledih univerzalno pripoved o vsakodnevnem boju in uporu običajnih ljudi, odločenih, da se zoperstavijo nesmiselnemu nasilju z ekstremizmom zaslepljenih posameznikov. Timbuktu je destilat najčistejše filmske umetnosti, preplet svetlobe, liričnosti in poezije, ki mu iz grozot vojne in ekstremističnega nasilja uspe iztisniti »resnico«."
Rasha Salti, Toronto Film Festival

"Roke mojstra znajo tudi tako težke teme, ko sta človeška tragedija in ponižanje, podati nedvoumno in jasno ter hkrati s sočutjem, se pri tem izogniti histeriji in se raje odločiti za globlje, bogatejše in izraziteje niansirane tone. Abderrahmane Sissako je nesporno tak mojster. A če je v svojih predhodnih delih pokazal, da je svojim likom odločen izboriti in povrniti dostojanstvo, pa nam tokrat, s filmom Timbukti, potrdi predvsem to, da se v njem skriva eden največjih humanistov sodobnega avtorskega filma. Timbuktu, umeščen v čas, ko so islamski skrajneži zavzeli in si podredili severni Mali, je virtuozno posneta obsodba nestrpnosti in teptanja drugačnosti, ki jasno obsoja, a si pri tem ne pomaga s puhlimi parolami."
Jay Weissberg, Variety

izjava avtorja
"Očitno sem moral biti jaz – kot oseba, ki je prevzela odgovornost, da priča o grozotah, ki so jih doživeli ti ljudje – tisti, ki se zjoka pred svetom, saj oni, ljudje, ki so vse te grozote dostojanstveno preživeli, te priložnosti niso imeli."
Abderrahmane Sissako, režiser in koscenarist (po tem, ko so ga na canski tiskovni konferenci premagala čustva)

režiser
Abderrahmane Sissako se je rodil leta 1961 v Mavretaniji. Čeprav se je rodil in odraščal v okolju, kjer si najstnik, ki sanja o tem, da bi kot odrasel pripovedoval s filmskimi podobami, skorajda ne drzne pomisliti na to, da se mu bodo sanje dejansko uresničile, pa je Sissaku to vendarle uspelo. Pri tem mu je bila v veliko pomoč nekdanja praksa med deželami, ki so gravitirale proti sovjetskemu vplivnemu bloku, da se namreč študentom omogoča študij v Moskvi. Uspelo se mu je namreč vpisati na prestižno moskovsko filmsko šolo VGIK, kjer je študiral od leta 1983 do leta 1989. Na začetku 90. let se je Sissako preselil v Francijo in se tam kmalu pričel profesionalno udejstvovati. Njegov vzpon na mednarodni ravni je bil osupljivo silovit: čeprav je do leta 1997 posnel le 4 kratkometražna dela (izpostaviti velja Oktober in Sabriyjo) ter enourni dokumentarec, Rostov-Luanda, si je že pridobil naziv najpomembnejšega cineasta mlade afriške filmske garde. S tem renomejem so ga tudi povabili k milenijskemu projektu, pod okriljem katerega je nastal niz filmov, ki so spregovorili o življenju v novem stoletju. Med deli, ki so ali spektakularno ali katastrofalno napovedovala prihod novih časov, je bilo njegovo Življenje na zemlji (La vie sur Terre, 1998) videti kot pingvin sredi puščave – s soncem obsijana in že prav spektakularno-nespektakularna razglednica, ki nam prinaša del vsakdana neke afriške vasice, umeščene v ta svet ter z njim z nekakšno popkovino tudi povezane, a vendarle od njega tudi miriade kilometrov oddaljene. Sledil je Čakajoč na srečo, ki je tudi v domačih kinodvoranah pustil globok pečat, zaradi česar so Sissaka vabili tudi kasneje, najprej z Bamakom in zdaj še z njegovim zadnjim delom, Timbuktu.