KOLEDAR DOGODKOV

Ženska, ki si je otrla solze
(Ženata koja gi izbrisa solzite, Makedonija/Belgija/Slovenija/Nemčija, 2013, barvni, 103 min.)

režija Teona Strugar Mitevska
scenarij Teona Strugar Mitevska
fotografija Matyas Erdely
montaža Nicolas Gaster
igrajo Victoria Abril, Labina Mitevska, Jean-Marie Galey, Arben Bajraktaraj, Firdaus Nebi, Kaeliok Fonenimum Varka, Dimitar Gjorgijevski
produkcija Sisters and brother Mitevski production, Vertigo/Emotionfilm, Ostlicht Filmproduktion, Entre Chien et Loup, Luminary Media
festivali, nagrade (izbor) Berlin 2012; Solun 2012; Paris 2012
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4
distribucija Vertigo Emotionfilm

zgodba
Tisto noč, ko njen sin stori samomor, je Helena z njim. Noah ji zaupa strašno resnico o tem, kako ga oče zlorablja, a mu Helena noče verjeti. Sin se zato zavihti čez železno balkonsko ograjo in zgrmi v globino. Helenin svet se v trenutku sesuje in odtlej je njen boj za preživetje zgolj iskanje načina, da bi se maščevala. Vzporedna zgodba je zgodba o sanjački Aysun, ki živi s svojim očetom in sinom Ilkinom. V odročnem makedonskem višavju je življenje preprosto in trdo. Visoko v gorah ima življenje povsem drugačen ritem in namen, popolnoma je podrejeno vsakdanji borbi za preživetje. Aysun pa sanja o tem, da bi se ponovno združila z Lucienom, očetom svojega sina.

komentar
"Živeti z izgubo. Med štirimi avtoricami, ki sodelujejo v tekmovalnem programu, je poleg Aide Begić tudi znana makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska z nemško-belgijsko-makedonsko-slovensko koprodukcijo Ženska, ki si je utrla solze. Drama govori o ženskah (Victoria Abril in Labina Mitevska), ki prihajata iz različnih kultur, a se v predelovanju bolečine ob izgubi skupaj naučita, kako osmisliti svoje življenje. Pred projekcijo se je po rdeči preprogi pred Narodnim gledališčem poleg režiserke Teone in igralke Labine Mitevske sprehodila še ena znamenita gostja letošnjega festivala, španska igralka Victoria Abril, ki jo širša javnost pozna kot muzo Pedra Almodóvarja v njegovi najbolj bizarni fazi.

Ideja za film se je režiserki Teoni Strugar Mitevski porodila, ko je v Parizu, kjer živi zadnja leta, pred njene noge padel moški, ki se je vrgel iz najvišjega nadstropja bližnje stavbe. »Z neznanim moškim sem preživela sedem zadnjih minut njegovega življenja, umrl mi je dobesedno na rokah,« je rekla Mitevska. »Po tistem me je nenehno preganjala misel, kaj človeka pripelje do tega, da si vzame tisto najbolj dragoceno, kar ima.« Tako je nastala zgodba o izgubi in o tem, kako nadaljevati življenje po izgubi. Abrilova igra Helen, mater, ki se po sinovem samomoru poskuša soočiti s preteklostjo, tudi s tem, da si je zatiskala oči, ko je sin poskušal spregovoriti o spolni zlorabi v družini. Vlogo v filmu je sprejela po sedemdnevnem druženju s sestrama Mitevskima na filmskem festivalu v Makedoniji, ki jo je po strasti in energiji spomnila na špansko Andaluzijo, v kateri je preživela otroštvo, je povedala. »Ko sem prebrala ta scenarij, sem bila tako pretresena, da sem Teono takoj poklicala nazaj in brez pomišljanja sprejela vlogo. To se mi ni zgodilo ne prej ne potem v življenju,« je rekla Abrilova. »In lahko rečem, da je to ena najtežjih vlog, ki sem jih odigrala v karieri.«"
Vesna Milek, Delo – Sobotna priloga

izjava avtorice
"To je zgodba od dveh zelo različnih materah. Zgodba o notranjem srdu in o nasilju, ki ju mora ena od obeh žensk pozunanjiti, da lahko v sebi opraviči svoj obstoj. Ženski medsebojno vplivata na življenje ene in druge, in to na več presenetljivih načinov.
Ženska, ki si je otrla solze, pripoveduje zgodbo o različnih vrstah ujetništva, ki si ga ustvarjamo sami ali pa nas nekaj vanj žene oziroma prisili. Helenina pot je začrtana do potankosti in niti ona sama je ne zmore spremeniti. Aysun pa hoče le živeti. Obe hrepenita po tem, da bi bili svobodni.
Je notranje popotovanje po čustvenem svetu obeh protagonistk, dveh zelo različnih mater: ene, ki mora kaznovati, zato da lahko živi, in druge, ki je prisiljena sprejeti vse, da lahko preživi. To je zgodba o maščevanju in o notranjem nasilju, skritim/skrivajočim se za deviškim obličjem svetnice, ki mora ubijati, zato da bi obstala. ."
Teona Strugar Mitevska, režiserka in scenaristka

režiserka
Teona Strugar Mitevska se je rodila leta 1974 v Skopju, in sicer v umetniški družini. Sprva je delala na področju grafičnega oblikovanja in k sodelovanju so jo vabila tudi svetovno znana podjetja (Saatchi & Saatchi, Virgo Publicis), a želja po ustvarjanju v mediju filma je bila močnejša. Leta 1998 se je vpisala na fakulteto sodobnih in medijskih umetnosti MFA Tisch School of Arts v New Yorku. Med študijem posname kratki film Veta, premierno prikazan v Berlinu (posebna nagrada žirije). Pozornost mednarodne javnosti še v večji meri pritegne njen celovečerni prvenec, delo Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec, 2004), ki je bilo premierno prikazano v tekmovalnem programu rotterdamskega festivala. Na festivalu v Linzu, Crossing Europe, je zanj prejela veliko nagrado, kasneje pa še vrsto drugih festivalskih nagrad. Sledil je film Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007), premierno prikazan leta 2007 v Sarajevu, nato pa še na številnih drugih festivalih. Prejel je 20 mednarodnih nagrad, med drugim posebno nagrado žirije v Sarajevu, nagrado za najboljšega evropskega igralca (na Lecce Film Festival), posebno nagrado žirije v Valenciji ter veliko nagrado, »modrega angela«, na Slovaškem. Njen zadnji celovečerni film Ženska, ki si je otrla solze (Ženata što si gi izbriša svoite solzi), z Victorio Abril v glavni vlogi je bil premierno prikazan v Berlinu 2012.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=SFGPjJEagr4