KOLEDAR DOGODKOV

Dva dneva, ena noč
Deux jours, une nuit, Belgija/Italija/Francija, 2014, barvni, 95 min.

režija Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
scenarij Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
fotografija Alain Marcoen
montaža Marie-Hélene Dozo
igrajo Marion Cotillard, Fabrizio Rongione, Pili Groyne, Simon Caudry, Catherine Salée, Batiste Sornin
produkcija Les Films du Fleuve, Archipel 35, BIM Distribuzione, Eyeworks, France 2 Cinéma, Radio Télévision Belge Francophone, Belgacom
festivali, nagrade Cannes 2014; Sydney 2014: nagrada za najboljši film; München 2014; Sarajevo 2014; Motovun 2014
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 5
distribucija Cinemania group

zgodba
Ko Sandri, ženi, materi dveh otrok in delavki, v petek zazvoni telefon, izve zelo slabo novico. Po dolgi bolniški jo bo podjetje, v katerem je delala leta, odpustilo. Pravzaprav je še huje. Sodelavci so dobili na izbiro: bodisi nagrada za vloženi trud bodisi Sandra obdrži delo. Glasovali so za nagrado. A prijateljica ji pri šefu izbori še eno glasovanje, s čimer glavna junakinja dobi vikend, torej dobra dva dneva, da kolege prepriča, da ji pomagajo obdržati službo.

komentar
"Belgijska brata Dardenne, dvakratna prejemnika zlate palme in mojstra »magičnega« realizma, se nam po odličnem Fantu s kolesom predstavljata s trpko družbenokritično dramo, ki razgali krutost trga dela in strahove, s katerimi se v današnjem času spopadajo zaposleni. Čeprav sta ustvarjalca prvič po dolgih letih odšla iz Cannesa praznih rok, je njun najnovejši film suveren izdelek, ki se gledalca dotakne tako na razumski kot emocionalni ravni (na razumski precej bolj kot na emocionalni, a vendarle na obeh). Zadnje mu uspe predvsem po zaslugi subtilnega in nič kaj glamuroznega nastopa oskarjevke Marion Cotillard. Ker ji kamera sledi na vsakem koraku in ker so informacije o njenem liku izjemno skope – o Sandri izvemo samo to, da je poročena mati dveh otrok, ki se zdravi za depresijo (njeno pešajoče zdravstveno stanje, ki izhaja iz stresa, neurejene prehrane in pretiranega uživanja pomirjeval, je še dodatna oteževalna okoliščina) –, je igralkina naloga še toliko zahtevnejša. Sodelovanje Cotillardove ni samo dar, na neki način je tudi prekletstvo. Čeprav se francoska zvezdnica na koncu zlije z vlogo strte ženske, ki poskuša obdržati službo in, kar je še veliko težje, ohraniti dostojanstvo, je ta proces postopen. Pravzaprav sem potreboval precej časa, da sem odmislil njeno igro, kar se mi pri drugih njenih filmih ni dogajalo (še posebej ne francosko govorečih, kot je bila na Liffu prikazana Rja in kost). Glede na to, da brata Dardenne veljata za naslednika De Sice in drugih predstavnikov (neo)realizma, je izbira takšne zvezdnice za glavno vlogo nekoliko nenavadna. Morda se mi je prav zaradi izbora glavne igralke sprva zdelo, da sta brata v primerjavi z avtorji, kot je režiser Adelinega življenja Abdellatife Kechiche, izgubila nekaj svoje ostrine. A to je bil samo prvi vtis. Šele pozneje, ko se je film priplazil za mano, sem namreč spoznal, da sem med samim ogledom preveč pozornosti posvečal glavni junaki in po krivici zanemaril Sandrine sodelavce. Pravo vprašanje namreč je, kako smo sploh lahko dopustili, da smo se znašli pred takšnimi izbirami. Odgovor boste našli v drami Dva dneva, ena noč – filmskem pozivu bratov Dardenne k solidarnosti."
Klemen Černe, Planet Siol.net

izjava avtorjev
"Vrsto let sva razmišljala o zgodbi ženske, ki jo odpustijo, ker tako odloči glas njenih sodelavcev. Tako kot njihov šef so prepričani, da svojega dela ne opravlja učinkovito, in jo zato krivijo za svoje mizerne plače. Film Dva dneva, ena noč je nastal, ko sva se domislila Sandre in Manuja, para, ki v stiski združi moči. [...] Delavci v filmu so postavljeni v situacijo neizprosne konkurence in rivalstva. To ni zgodba o dobrih in zlih, o boju dobrega proti zlu. Opazovanje sveta skozi tovrstne kategorije naju sploh ne zanima."
Luc Dardenne, korežiser in koscenarist

"Film ni razsodišče. Vsi Sandrini sodelavci imajo dobre razloge za to, da uslišijo ali zavrnejo njeno prošnjo. Nekaj gotovo drži: za nikogar od njih povišica ne predstavlja razkošja. Denar krvavo potrebujejo, da bi lahko plačali najemnino, račune … Tega se Sandra še kako zaveda, saj je sama v enakem položaju. [...] Izbrala sva majhno podjetje, takšno s premajhnim številom delavcev, da bi imeli lasten sindikat. Če bi bil film zgodba o boju proti očitnemu sovražniku, bi bil povsem drugačen. In vendar ta odsotnost vsakršne kolektivne reakcije, ugovora zoper princip, ki tiči za glasovanjem, razkriva neko zelo sodobno in aktualno pomanjkanje solidarnosti."
Jean-Pierre Dardenne, korežiser in koscenarist

režiserja
Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev ter dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta na festivalu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi v Cannesu redno nagrajeni s pomembnimi nagradami: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L'enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) z veliko nagrado žirije. Zadnjih pet celovečercev bratov Dardenne smo imeli priložnost videti tudi na LIFFu. V svojih filmih, v katerih beležita vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se Jean-Pierre in Luc Dardenne pogosto osredotočata na odnos med otroki in starši. Z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo sodita med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma, kamor poleg njiju uvrščamo tudi avtorje kot so Agnes Varda, Bertrand Tavernier, Claire Denis, Pascale Ferran, Arnaud Desplechin in Bruno Dumont.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=TKGYOu8x6U0