2016

Ti me nosiš (Ti mene nosiš, Hrvaška/Slovenija/Srbija/Črna gora, 2015, barvni, 157 min.) 

režija: Ivona Juka
scenarij: Ivona Juka
fotografija: Mario Oljača
glasba: Teho Teardo
montaža: Vladimir Gojun
igrajo: Lana Barić, Vojislav Brajović, Helena Beljan, Goran Hajduković, Nataša Janjić, Juraj Dabić, Nataša Dorčić, Filip Križan, Sebastijan Cavazza
produkcija: 4 Film, Vertigo/Emotionfilm, Sloane Film Production
festivali, nagrade: Pulj 2015: zlata arena za glasbo, za fotografijo in za posebne vizualne učinke ter nagrada breza za najboljšo debitantko (H. Beljan); Herceg Novi 2015: zlata mimoza za najboljšo režijo; festival srednje- in vzhodnoevropskega filma CEE 2015: nagrada za najboljši film; Beograd – FEST 2016: nagrada za najboljšo igralsko stvaritev v kategoriji manjšinskih koprodukcij (Lana Barić); New York – UIFF 2016: nagrada za najboljši tuji igrani film; Karlovi Vari 2015, Segovija 2015, Sarajevo 2015, Portorož 2015, Santa Barbara 2016, Sofija 2016, Bangalore 2016
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Vertigo 

zanimivosti
Ta osupljivi celovečerni prvenec mlade hrvaške režiserke Ivone Juka, pri katerem je kot manjšinski koprodukcijski partner sodelovala tudi Slovenija – preko producenta Danijela Hočevarja oziroma njegove produkcijske hiše Vertigo/Emotionfilm –, je v tujini, predvsem na kinematografsko veliko bolj razvitem Zahodu, naletel na izjemen odziv. Ne samo da ga je slovita filmska revija Hollywood Reporter imela celo za favorita iz sence v tekmi za tujejezičnega oskarja – še pomembnejše je dejstvo, da je postal sploh prvi film iz regije, ki ga je za distribucijo po svojih kanalih (predvsem spletno predvajanje, t. i. streaming) odkupila razvpita ameriška družba Netflix. 

zgodba
Dora je še rosno mlad, a že močno osamljen deklič, ki je v svojem odraščanju prepuščen sam sebi. Njena mama je samohranilka in kot maskerka dela pri produkciji priljubljene televizijske serije. Za Doro si le redko vzame čas, saj je vseskozi prezaposlena, medtem ko je oče že dolgo odsoten. Tako je Dora našla tolažbo v strastnem spremljanju nogometa in vsega, kar je povezano z njim. Sanja celo o tem, da bi nekoč postala uspešna menedžerka, njen veliki vzornik pa je kontroverzni menedžer Dinama. Ob pozornem spremljanju vsega, kar se dogaja okrog njega, se Dora veliko prezgodaj seznani s svetom korupcije, stavniškega kriminala in umazane politike. Nato pa se nekega dne, povsem nepričakovano, v njenem življenju znova pojavi Vedran, njen oče. Sprva sta drug do drugega še zadržana, a se z distance ter z radovednostjo v očeh opazujeta. Kmalu sledi šok: oče zaide v težave in obišče ga policija. Takrat se Dora brez pomislekov postavi njemu v bran. 

Ives je mlada ženska, ki so jo okoliščine privedle do tega, da v svojem življenju pozna le še delo. Potem ko se vrača domov z napornih snemanj med gledalci močno priljubljene telenovele, mora namreč nemudoma nadaljevati s težkim delom, saj doma skrbi za hudo bolnega očeta, obolelega za Alzheimerjevo boleznijo. Ta je očeta že močno prizadela, saj med drugim vse pogosteje še svoje hčerke, ki ga tako skrbno in požrtvovalno neguje, ne prepozna več, kar Ives resnično boli. Osamljena, vse bolj izčrpana in čustveno ranjena prične svojo jezo in zagrenjenost usmerjati na očeta. Nato pa vendarle spozna, da je ona tista, ki se najbolj spreminja – in sicer v smer, ki ji ni niti najmanj všeč. Jasno ji postane, da mora zdaj ona očetu vračati ljubezen, s katero jo je vso njeno mladost vzgajal in zanjo skrbel. 

Nataša je nadvse uspešna televizijska producentka, ki ji je z zadnjo produkcijo, priljubljeno telenovelo, uspel veliki met. A če ji na poslovnem področju uspeva skoraj vse, so stvari v njenem zasebnem življenju veliko bolj zapletene. Zdi se ji celo, kot da sama doživlja vse tiste prenapihnjene kalvarije, s katerimi je prežeta telenovela, ki jo producira, pa naj gre za njen odnos s partnerjem Marinom, s katerim pričakuje otroka, ali pa njenim očetom, s katerim se poskuša ponovno zbližati, a ji to nikakor ne uspe. A ko se zdi tragikomedija njenega osebnega življenja na vrhuncu, se Nataša odloči za radikalne spremembe in to ji prinese nepričakovano olajšanje. 

komentar
»Jukin film ne bo preporodil [hrvaške] kinematografije kot tudi ne spreobrnil tistega občinstva, ki je redni gost slavnostnih premier in za katero velja, da pogosteje kot na filmsko platno gleda v ekrane svojih pametnih mobilnih naprav. Obveljal bo preprosto za sijajno filmsko delo, ki nam razkriva, da tudi hrvaška metropola v svojih nedrjih nosi številne velike človeške zgodbe. Pred nami se odvije ostra, surova in krvava zgodba silovitih, parajočih čustev, zaradi katerih bi se trgal celo filmski trak, če bi ta še obstajal. Zgodba, v kateri bi zaman iskali sentimentalnih prizorov in v kateri prav tako ni trenutkov lažne tolažbe. […] Juka je ustvarila delo kompleksne, toda hkrati tudi nadvse natančne in razvidne strukture (no, v vsej svoji jasnosti se lahko razkrije tistim gledalcem, ki med projekcijo ne preverjajo svoje pošte, brskajo po spletu ali posodabljajo svojega statusa na Facebooku), […] delo, kakršnega hrvaška kinematografija ni videla že vsaj 25 let. Ti me nosiš v marsičem spominja na francosko trilogijo Krzystofa Kieslowskega. Tudi Jukino delo namreč krasi izjemno razdelana zgodba, dodelana struktura ter naravnost čudovita vpetost dogajanja v lokalni ambient. Rekli bi lahko celo, da si Juka s Kieslowskim deli občutek nekakšnega pomirjenega obupa ter za razmere, ki vladajo na filmskem in literarnem področju pri nas, povsem nepričakovano tudi nekakšno prefinjenost in dostojanstvenost v okušanju in prenašanju trpljenja. Prav tako pa ji je lastna tudi tista ne prav pogosta zmožnost, da igranemu delu vdahne duh dokumentarca.«
 
Miljenko Jergović, Jutarnji list (iz njegove kolumne Nema predaje) 

»Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele "Ujetniki sreče", kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis "prave" sreče, "pravih" emocij, "pravih" poljubov, "prave" bolečine, "pravih" solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija making-ofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje "posvojila" Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.

Ti me nosiš je epos: čist kot solza, mučen kot slab odnos, briljanten kot seks nosečnice, osupljiv kot manjšina, nor kot genij, surov kot dotik, nadrealističen kot realnost, subverziven kot ženska.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina 

izjava avtorja
»Privlačijo me zgodbe, ki nas popeljejo v zasebnost, v domove, v kuhinje in v spalnice, v katerih smo priča zasebnim trenutkom, ki se odražajo tudi v naših življenjih in se v njih lahko prepoznamo. Ta zgodba raziskuje identiteto ženske v vlogi hčerke in kaj vse ta vloga lahko pomeni. Zato sem se odločila za triptih, za tri zgodbe o hčerkah različnih starosti, statusa in iz različnih družin, da bi pokazala več kot en intimen odnos in tako zaobjela širšo paleto odnosov. Hčerke v tej zgodbi niso očkove princeske, ampak močne osebnosti s številnimi napakami, omejitvami, strahovi in porazi, a odločene, da se soočijo z lastnimi napakami in preobrazbami. To je zgodba o antijunakinjah, ki si ne delajo utvar o sebi, vendar se tudi ne odrečejo sanjam o boljši prihodnosti. Ne predajo se; še kako se borijo.«

Ivona Juka, režiserka 

režiserka
Ivona Juka se je rodila leta 1975 v Zagrebu. Že med študijem na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu, kjer je sprva dokončala študij igre (diplomira leta 2001), nato pa se je vpisala še na študij filmske in televizijske režije, je opozorila nase. Tako je med letoma 2003 in 2005 v sklopu akademijskega programa posnela niz štirih kratkih filmov (na primer Smeti, Nič več in Editing), s katerimi je silovito opozorila nase in si tako med drugim prislužila tudi vabilo Evropske filmske akademije, da kot ena izmed petih izbranih študentov posname svoj del omnibusa, ki je bil nato prikazan na slovesnem zaključku berlinskega festivala. Leta 2006 je posnela celovečerni dokumentarec Što sa sobom preko dana (Kaj naj s seboj čez dan), ki je kmalu postal najbolj nagrajevani hrvaški dokumentarec, saj je poleg vrste domačih nagrad prejel tudi številne mednarodne (nagrajen je bil v Sarajevu, Wiesbadnu, na festivalu DokMa). Sodelovala je tudi pri celovečernem omnibusu Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010), sestavljenem iz petih zgodb, ki so jih zrežirale režiserke iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, zavrteli pa so ga tudi v Kinodvoru. Ti me nosiš, ki je mednarodno premiero doživel na festivalu v Karlovih Varih, je njen celovečerni igrani prvenec.