2016

Mama (Mama, Slovenija/Italija/BiH, 2016, barvni, 93 min.) 

režija: Vlado Škafar
scenarij: Vlado Škafar
fotografija: Marko Brdar
glasba: Karen Dalton, Vladimir Godar
montaža: Jelena Maksimović, Vlado Škafar
igrajo: Nataša Tič Ralijan, Vida Rucli, Gabriella Ferrari, Pierluiggi di Piazza
produkcija: Gustav film, Transmedia, SCCA/PRO.BA, Arch
festivali, nagrade: Rotterdam 2016: svetovna premiera; Sarajevo 2016; Portorož 2016
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Gustav film 

zanimivosti
Vlada Škafarja že sicer poznamo kot nedvomno najbolj samosvojega (v najplemenitejšem pomenu besede) filmskega ustvarjalca pri nas, cineasta, ki je po svoji pesniški duši plemeniti tradicionalist, v praktičnem udejanjanju svoje avtorske vizije pa drzni eksperimentator in utiralec novih poti. Pa vendar nas je tudi tokrat presenetil. V prvi vrsti z nekakšnim presežkom svojega celovečerca: nizom poetičnim miniatur, ki jih je sam poimenoval filmski haikuji. Ti so postali del ene najbolj domiselnih in petičnih promocij kakega filmskega dela, kar smo jih doživeli pri nas, zato jih velja poiskati in si jih ogledati (namig: stric Gugl pozna vse). 

zgodba
Videti je, kot da bi se že spuščal mrak, ko se dve ženski figuri ustavita pred osamljeno hišo in vstopita vanjo. Kljub zamolkli svetlobi v njiju prepoznamo mamo in hčer. Mamo, katere geste so odločne, skoraj ukazovalne. In hčer, na obrazu katere se izriše nejevolja, jeza, celo kljubovalnost. Kljub očitno napeti, skoraj konfliktni situaciji pa ni mogoče spregledati neke globoke in nezlomljive vezi, ki ju povezuje. Brez besed se namestita. Kmalu se hči še dodatno izolira, saj se zapre v sobo, kot da bi hotela pretrgati vsak stik z zunanjim svetom. Mati ji to dovoli. A le zato, ker ve, zakaj je s hčerko prišla sem, se izolirala, se zaprla pred vsemi in vsem: da se povsem osredotoči na svojo nalogo, ki je vse prej kot preprosta – hčerko iztrgati iz vrtinca samouničevalnosti in jo počasi znova vrniti v krog življenja. Pot bo dolga in negotova, na njej pa se bosta globoko spremenili obe. 

komentar
»V zvezi z Mamo Vlada Škafarja bi se dalo govoriti o razliki med narativnim in antinarativnim filmom ali, še bolje, o paradoksu pripovednega filma na način nepripovednega. A nima smisla, ker je bolje reči takole: Vlado Škafar je "sveti Pavel slovenskega filma", direktor fotografije Marko Brdar pa najboljši bralec "Pavlovih pisem". /…/ Že mogoče, da smo se na projekciji Mame v Kinodvoru lahko kdaj počutili kot v kapeli, v filmu je tudi nekaj sakralne glasbe in v nekem prizoru smo na samostanskem dvorišču, toda film nima nobene zveze s krščanstvom. Kar je pri Škafarju "pavlovskega", je trdna in globoka vera v neko nezaslišano možnost: pri Pavlu je bilo to Kristusovo vstajenje od mrtvih, pri Škafarju pa možnost filma kot umetnosti "čistih" trenutkov in tihe, gole navzočnosti, v kateri imajo lahko podobe, in prav kot podobe, vlogo razodetja.«

Zdenko Vrdlovec, Dnevnik 

»Škafarjeva Mama izgleda kot ekranizacija knjige Film kot umetnost. Kot reimaginacija in transfiguracija filma kot umetnosti. Škafar skuša vse to, kar je film izgubil s prihodom zvoka in govorjenimi dialogi, dobiti nazaj. Vse to, kar je filmu vzelo film, hoče nazaj. Nazaj hoče vse tisto, kar film dela film. Škafarjeva Mama je reboot vsega, kar je iz filma izginilo. A da ne bo nesporazuma: nazaj noče kake izgubljene "nedolžnosti", "otročjosti" ali "naivnosti" nemega filma, temveč prav njegovo zrelost, njegovo doraslost. Nemi film je bil namreč ob prihodu zvoka zrela, dorasla umetnost. /…/ Ste videli filme Aleksandra Sokurova, recimo film Mati in sin (1997)? Zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ste videli filme Andreja Tarkovskega, recimo Stalkerja (1979)? Ja, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ali pa: ste videli filme Apichatponga Weerasethakula, recimo Stric Boonmee se spominja (2010)? Vsekakor, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Na tak način je zrela – in dorasla filmu kot umetnosti – Škafarjeva Mama. Brez trušča pritegne pozornost. Brez "govorečih glav" se pogovarja z nami. Brez specialnih efektov izgleda fascinantno. Čakajte, da vidite Škafar-Brdarjev finalni shot – tuzemsko verzijo Cuaron-Lubezkijevega vesoljskega shota iz Gravitacije, ki bi si jo lahko festival Kino Otok prelevil v svoj avizo.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina 

izjava avtorja
»Umetnost je zame najvišja oblika pogovora. Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu najbolj leži na duši, se ne da povedati v obraz ali v uho. Neposredno sporočilo ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem. Ta film je emanacija takega pogovora. To pa tudi pomeni, da se mama in hči ne smeta dotakniti, če se želita zares dotakniti. Preprosto je treba verjeti kot v svojih verzih Lili Novy: "in ko iz temnih tal pogleda cvet, / zbudi se v njem svetal spomin na svet." /.../ Če za Mamo rečemo, da je igrani film in ga bodo šli zato gledat ljudje, ki imajo radi igrane filme, bodo lahko razočarani. Izraz lirski ga opiše bolje. Vedno so me najbolj privlačili filmi, ki so iskali svojo pot, ki niso igrali po pravilih igranega filma in se niso obremenjevali z oznakami; ki so bili svobodni. Vedno sem jih rad gledal, ker sem se potem tudi sam lahko počutil svobodnega.«

Vlado Škafar 

režiser
Vlado Škafar se rodi leta 1969 v Murski Soboti in njegov komaj spočeti duh se takoj okuži z odprtostjo tamkajšnje pokrajine. Tako ne preseneča, da je eden redkih slovenskih režiserjev, ki si ni niti poskušal pridobiti formalne filmske izobrazbe, pač pa je k filmski praksi pristopil iz čiste ljubezni do filma. Konec 80-ih let se vpiše na študij primerjalne književnosti in filozofije. Že med študijem ga film vznemiri in končno tudi zvabi k sebi. Škafar se mu približuje počasi: leta 1993 postane tajnik revije Ekran (na tem mestu vztraja do leta 1995, ko prestopi med člane uredništva), kasneje sproži stalno vzgojno-filmsko akcijo Retrovizor, nato pa se pridruži skupini, ki zažene projekt ustanavljanja Slovenske kinoteke in pri njem nadvse dejavno sodeluje. Ko se kinotečna dejavnost pri nas institucionalizira, Vlado v novoustanovljeni Kinoteki vodi programski oddelek. Z avtorske perspektive se s filmom seznani preko sodelovanja (pomočnik pri scenariju) z Igorjem Šterkom pri njegovem prvencu Ekspres, ekspres (1997), že naslednje leto pa se v avtorja prelevi tudi sam ter posname kratki non-fiction film Stari most, svojevrstno posvetilo med vojno porušenemu mostarskemu Staremu mostu. Po nekaj letih intenzivnega dela je leta 2003 njegov celovečerni prvenec, dokumentarec Peterka: leto odločitve, dokončan, kasneje pa ga kot enega redkih domačih dokumentarcev doleti celo redna kinematografska distribucija. Peterki sledijo Otroci, celovečerni dokumentarni esej, s katerim splavi svojo neformalno »družinsko trilogijo« ter hkrati prične še radikalneje raziskovati izraznost jezika podob. Oča je njegov celovečerni igrani prvenec, s katerim se Škafar izstreli tudi v mednarodni prostor in postane eden najzanimivejših mladih ustvarjalcev na polju nekonvencionalnih filmskih form. Svojska, skoraj eksperimentalna meditacija Deklica in drevo, še izraziteje pa njegov drugi igrani celovečerec, sklepni del trilogije, film z naslovom Mama, Škafarjevo prepoznavnost v mednarodnem prostoru še dodatno utrdita. Slovenska kinematografija pa z njim dobi enega najbolj prodornih in hkrati poetičnih ustvarjalcev na področju filma.