2016

Mladost (Youth, Italija/Francija/Velika Britanija/Švica, 2015, barvni, 123 min.) 

O filmu bo spregovoril Klemen Toth.

režija: Paolo Sorrentino
scenarij: Paolo Sorrentino
fotografija: Luca Bigazzi
glasba: David Lang
montaža: Cristiano Travaglioli
igrajo: Michael Caine, Harvey Keitel, Rachel Weisz, Paul Dano, Ed Stoppard, Jane Fonda, Alex Macqueen, Madalina Diana Ghenea
produkcija: Indigo Film, Barbary Films, Pathé, France 2 Cinéma, Number 9 Films, C-Films AG
festivali, nagrade: Davide di Donatello 2016: najboljši film, najboljši režiser, najboljši scenarist, najboljši producent, najboljša glasba in najboljši kostumi; evropske filmske nagrade 2015: evropski film leta, najboljši evropski režiser, najboljši evropski igralec; Karlovi Vari 2015: nagrada občinstva za najboljši film; Santa Barbara 2016: nagrada virtuoso za najboljšo moško stransko vlogo
povprečna ocena občinstva: 4
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: FIVIA – Vojnik

zanimivosti
O tem, v kolikšni meri je za Američane nogomet nekaj njim povsem tujega, govori tudi začudenje, ki ga je Sorrentino požel, ko se je med svojim oskarjevskim govorom zahvalil Diegu Armandu Maradoni. Kot je Sorrentino rad večkrat ponovil – in pri tem svoje besede podkrepil s primerom svojega ameriškega casting directorja (ta mu je pomagal izbrati ameriški del igralske ekipe), ki je bil v trenutku, ko ga je prosil, naj mu poišče še nekoga, ki bi bil podoben Maradoni, povsem prepričan, da govori o Madonni, torej materi božji –, med Američani ni bilo osebe, ki bi razumela njegovo filmsko posvetilo temu mojstru usnjene žoge in še manj njegovo zahvalo nogometašu. A Sorrentino pri tem takoj doda, da so tudi v Italiji mnogi napačno menili, da se je Maradoni zahvalil zaradi njegovega »čaranja« na italijanskih nogometnih zelenicah med njegovim igranjem za moštvo Napolija. Resnica je drugačna: Sorrentino je prepričan, da mu je Maradona na neki način rešil življenje, saj se tisto leto prav zaradi njega ni odpravil na tradicionalno družinsko smučanje, med katerim se je zgodila tragedija, zaradi katere je Sorrentino ostal brez staršev. 

komentar
»Mladost, operatična meditacija Paola Sorrentina, ki prihaja leto dni za njegovim lanskim tujejezičnim oskarjem za Veliko lepoto, je hvalnica umetnosti – in obenem svarilo, kakšna starost čaka človeka, ki je umetnosti dajal prednost pred življenjem. Tako kot kritiško hvaljeni predhodnik je tudi novi Sorrentinov film elegantna, ornamentirana štrena: skoraj ni prizora, v katerem ne bi uglajen gospod v smokingu posedal pred veličastno kuliso gorske pokrajine ter ležerno nizal majhnih in velikih uvidov v življenje. Sorrentinovski manierizem je človeku – podobno kot denimo pazljivo konstruirani umetni svetovi Wesa Andersona – bodisi izrazito pri srcu ali pa skrajno nadležen. V njegovih pazljivih kompozicijah, premišljeno banalnih dialogih in neoprijemljivem ozračju ennuija marsikdo razbira afektiranost evropskega "art" filma.

Zato verjetno ne bo malo takih gledalcev, ki bodo Mladost poskušali odpisati kot plitko zgodbico, tako, ki pomanjkanje vsebine skriva za hladnim vizualnim razkošjem. A ne pustite se zavesti: v trenutkih, ko tega niti ne pričakuješ, te Sorrentinov film požgečka s svojim absurdnim humorjem (zloglasna zgodovinska figura, ki prišepa v kader) ali pa zbode, kjer boli. Tak je denimo prizor, v katerem Caine dirigira pašniku lenobnih krav, ali pa Mickovo videnje, v katerem se sooči s protagonistkami vseh svojih filmov.

Oh, res težko je biti premožen, razvajen starček, bo ob vsem tem z dvignjeno obrvjo pripomnil kak cinik. A Sorrentinova melanholija izvira prav iz tihega zavedanja, da nikomur, niti privilegiranim kastam, ne bosta prihranjena obžalovanje in refleksija, preden se za nami spusti zadnji zastor.«

Ana Jurca, MMC RTVSLO 

»O večpomenskem bogastvu Sorrentinovih kadrov bi lahko razpravljali veliko dlje, kot traja sam film, kar je navsezadnje bistvo umetnosti – da pove bolj učinkovito in v jeziku, ki ga zaznavamo najprej intuitivno. Priznam, da se vsakič malce naslajam ob dejstvu, da gre za očitno aristokratski izdelek, ki ga (kot tudi avtorja) italijanski socialisti ne marajo. Všeč mi je, da se niti najmanj ne želi skriti pod krinko socialno zavedne umetnosti. Ljudje v Mladosti imajo čas in denar, da se za mesec dni zatečejo v švicarske toplice, kjer nimajo drugega dela kot sprehajanje, plavanje, savnanje in prepuščanje masažam. O tegobah tistih, ki njihovemu udobju strežejo, se film ne sprašuje. Iste ljubezni, kot jo režiser nedvomno izkaže do domačega mesta Rim v prejšnjem filmu, do švicarskih Alp tu sicer ni čutiti. Vedno pa v trenutku, ko se silna ljubezen do karakterjev in situacij že skoraj patetično razpoči – kot mavrični baloni performerke, ki se tako posrečeno metaforično pojavijo v nekem prizoru – pod površino avtorjeve misli zasveti protipol razčustvovanosti – humor. Tako je blaga ironija usmerjena tudi proti aristokratskemu brezdelju, zaradi česar mu ga kot gledalka velikodušno odpustim. Ni sam kriv, kdor se je rodil premožen. Tudi ni vsaka umetnost (kako bogokletno v tem času) družbenokritična. […] Nasploh je nenehno sopostavljanje dvojnosti, mnogoterosti in nasprotij prepoznaven režiserjev trik, s katerim relativizira še tako smrtno resne situacije. Ko na primer od mladosti, glasbe in ljubezni žareč izraz v naslednjem trenutku zamenja dementen, brezizrazen obraz ženske, ki je nekoč prav tako pela in ljubila. Ko ob gladka mlada telesa v gibanju postavi stara, zgubana, nepremična, za nameček lebdeča v vodi – kot v formalinu. Ko se ubije nekdo, ki je življenje ljubil bolj od vas in ki ga je – kot se je zdelo – znal tudi bolje izkoristiti.«

zoranjana (akronim), www.g-zine.si (spletni medij) 

izjava avtorja
»Lahko bi rekel, da sem skušal posneti film, ki bi bil popolno nasprotje Neskončne lepote. Trudil sem se, da med filmoma ne bi bilo povezav. Seveda sta oba filma moja, zato je mogoče, da so med njima podobnosti, ki jih sam ne opazim. A Mladost je, v nasprotju z Neskončno lepoto, zelo preprost, zelo tih film. /.../ Morda sem ta film posnel zato, da bi pregnal določen strah, za katerega verjamem, da preganja nas vse. Minevanje časa me vznemirja, ker prihodnost predstavlja odlično priložnost za svobodo, svoboda pa je občutje, ki pripada mladim ljudem. Osnovna ideja filma je, da imajo tako starejši ljudje kot mladi vedno neka pričakovanja glede prihodnosti. Film je glede tega optimističen, saj pravi, da lahko v prihodnosti vsak najde trenutek svobode.«

Paolo Sorrentino 

režiser
Paolo Sorrentino, rojen leta 1970 v Neaplju, je sicer že sredi 90-ih let posnel svoja prva kratkometražna dela, a v strokovnih krogih so ga cenili predvsem kot scenarista, ki je premogel občutek za komično ter izostreno družbeno senzibilnost. Tako je konec 90-ih let Antonio Capuano po njegovem scenariju posnel komedijo Neapeljski prah (Polvere di Napoli, 1998), ki je predvsem po zaslugi odličnega Silvia Orlanda v glavni vlogi dosegla znaten uspeh. A Sorrentina komercialni uspeh ni zanimal: njegove ambicije so segle višje. Oziroma če smo natančnejši: v povsem nasprotno smer, na področje avtorskega filma. Silovitosti njegovega avtorskega izraza smo bili lahko priča že preko njegovega celovečernega prvenca, družbenokritične komedije Eden več (L'uomo in piu, 2001), za katero je na beneškem festivalu prejel srebrni trak (Nastro d'Argento) za najboljšega mladega režiserja. Uspešni debi na beneškem festivalu je pritegnil tudi pozornost mednarodne javnosti, dokončno uveljavitev in status enega največjih talentov sodobnega italijanskega avtorskega filma pa mu prinese odlična psihološka srhljivka Posledice ljubezni (Le conseguenze dell'amore) iz leta 2004. Sorrentino pa je še vedno ostajal vsestranski ustvarjalec in tako se je v naslednjih letih preizkusil tudi kot igralec. V tem pogledu daleč največji uspeh doseže z naslovno vlogo v kontroverznem Kajmanu (Il Caimano), delu morda najbolj provokativnega italijanskega režiserja, Nannija Morettija. Morettijevega provokativnega duha pa se je očitno nalezel tudi sam, saj je neposredno zatem ustvaril filmski portret – film Il Divo – ene najbolj spornih figur italijanske povojne politike, botra italijanske krščanske demokracije Giulia Andreottija. V Cannesu je zanj prejel veliko nagrado žirije. Sledil je njegov prvi mednarodni projekt, To bo pravi kraj (This Must Be the Place), zgodba o zdolgočasenem postaranem rock zvezdniku, ki se prelevi v lovca na naciste, v katerem je briljantno vodil Seana Penna. Neskončna lepota nedvomno predstavlja njegov najbolj ambiciozni projekt in vrhunec njegove ustvarjalne poti. Zanj je prejel številne mednarodne nagrade. Pred delom na veliko bolj lahkotnem, a še vedno kompleksnem filmu, drugem angleško govorečem, Mladost, se je Sorrentino kot strastni ljubitelj nogometa lotil še kratkega filma, s katerim je sodeloval pri promociji zadnjega prizorišča svetovnega prvenstva v nogometu, Ria de Janeira.