2016

Macbeth (Macbeth, Velika Britanija/Francija/ZDA, 2015, barvni, 113 min.) 

režija: Justin Kurzel
scenarij: Jacob Koskoff, Michael Lesslie, Todd Louiso (po dramskem delu Williama Shakespeara)
fotografija: Adam Arkapaw
glasba: Jed Kurzel
montaža: Chris Dickens
igrajo: Michael Fassbender, Marion Cotillard, Paddy Considine, Sean Harris, Jack Reynor, Elizabeth Debicki, David Thewlis
produkcija: See-Saw Film, DMC Film, Anton Capital Entertainment, Film 4, Creative Scotland, Studio Canal
festivali, nagrade: Cannes 2015; Sitges 2015; Hawaii 2015; Melbourne 2016; Hamburg 2016; Chicago 2016; BIFA 2016
povprečna ocena občinstva: 4
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Blitz Film & Video Distribution d.o.o. 

zanimivosti
Ker sodobni gledalec vse »glasneje« terja avtentičnost tistega, kar vidi na platnu, se je tudi ekipa filma Macbeth morala sprijazniti, da bo snemala v nič kaj prijaznem okolju angleškega in škotskega hribovja. Pravijo, da so bile razmere na lokacijah brutalne, zahteven pa je bil tudi sam teren. Tako je bila ena izmed lokacij umeščena tudi v okrožje Hankley, in sicer prav tja, kjer so se med drugo svetovno vojno, pred napadom na severno Francijo, pripravljali zavezniški vojaki. Kurzla, ki je prvič delal s tako pomembnimi filmskimi zvezdniki, kot sta Fassbender in Marion Cotillard, je bilo še najbolj strah tega, da bi se kaj zgodilo kateremu izmed teh. Ko je tako nekega dne med snemanjem silovit sunek vetra dvignil v zrak enega od pomočnikov iz tehnične ekipe, se je Kurzlov strah še stopnjeval. Zato mu je v trenutku, ko so se pod Cotillardovo nenadoma vdrla močvirnata tla in se je igralka dobesedno vdrla v zemljo, vzelo sapo in prva misel je bila: »Na, pa sem jo izgubil! Po meni je, nikoli več ne bom smel snemati!« 

zgodba
V 11. stoletju se je Macbeth, zvesti general vojske kralja Duncana, podal proti Ellonu, kjer ga je sredi mračnih, blatnih in s krvjo prepojenih škotskih planjav čakala bitka z uporniško vojsko. Boj je bil neizprosen, surov in silovit, Macbeth pa je potem, ko je po brutalnem dvoboju premagal vodjo upornikov, iz njega izšel kot veliki zmagovalec. Po bitki se z zvestim tovarišem v boju, Banquom, odpravita proti gradu, a na poti naletita na tri mrhovinarke, ženske, ki s trupel padlih vojakov pobirajo vse, kar je na njih vrednega. Te ju ustavijo in Macbethu ponudijo svojo prerokbo – razkrijejo mu, da bo kmalu napočil dan, ko bo Macbeth postal kralj. Medtem doma, v oddaljenem Invernessu, lady Macbeth, ki svojega moža ni videla že leta, še vedno žaluje zaradi izgube njunega edinega otroka. Ko pa prejme moževo pismo, v katerem ji Macbeth sporoča o prerokbi, v njeni ranjeni duši vzklije seme zla – podel načrt, kako možu odpreti pot do prestola. 

komentar
»Nova filmska različica Macbetha v glavnem močno uprizori najkrajšo in najbolj jedrnato med velikimi Shakespearjevimi tragedijami in ima v Michaelu Fassbenderju in Marion Cotillard neizbrisna protagonista. Na Fassbenderjevem obrazu se lahko prebere agonija človeka, ki ga muči vest in ki ve, da je sprožil nekaj, kar se ne more več ustaviti. Vidimo ga v vojni in kot živega mrtveca, ko ga po zmagi hvali kralj Duncan, ki ga bosta on in žena ubila in s tem začela plaz zločinov, ki so toliko politični kot zasebni. "Moj duh je škorpijonov poln, o žena!" vzklikne z obupnim in norim nasmehom. Fassbender ustvari človeka, ki je po bojiščih videl preveč krvi in ki se mu je zaradi tega v mislih nekaj za vedno premaknilo. In je domač v vlogi. Tu ni gledaliških ekscesov, le neusmiljenost in vdanost v usodo, ki se čutita v vsaki besedi in gibu. Film se izogne tradiciji, ki drži, da je lady Macbeth glavni zločinec tragedije, saj pahne svojega slabotnega moža v zločinsko dejanje. Mislim, da je to prav. Macbeth že od takrat, ko sliši prerokbo treh čarovnic, ve, da bo ubil kralja. Pove svoji ženi, ker potrebuje njeno podporo, tako v dejanju kot besedi. Ko omahuje, je ona kot jeklo. Svojo moč izraža skozi šepetanje, ki naredi zlo intimno. Ampak na neki način je tudi ona žrtev: na začetku lastnih ambicij in pohlepa, potem pa lastne vesti in moževe vse večje (in opravičene) paranoje.«

Andrej Gustinčič, MMC RTVSLO 

»Scenarij, ki ga je imel režiser na razpolago, je močno in inteligentno skrajšana gledališka predloga. Osrednji monologi so krajši, vendar je vsebina kljub temu jasna. Želja po moči in oblasti, ki jo kot pozunanjeno človekovo željo sicer izgovorijo tri čarovnice, pripelje – prek dvomov, blodenj, krutosti in zgražanj – do v usodo vdanega, a zagrizenega morilca Macbetha, ob katerem je lady Macbeth zmedenega uma, ter posledično do smrti obeh glavnih likov. Michael Fassbender in Marion Cotillard sta rojena za vlogi. Približek današnjemu času pa ni le v skrajšanem tekstu, ampak tudi v režiserjevem dodatku, ki se nanaša na družino, njeno moč v zgodovinski perspektivi in s tem seveda na potomstvo. Tudi lady Macbeth se približa gledalcu, ki čuti do nje empatijo, začetni pogreb otroka je igri dodan, Macbeth pa izgovarja slavne verze o jalovosti tuzemskega življenja s svojo soprogo v rokah, česar v izvirniku prav tako ni. Pri vizualni podobi filma se je režiser odločil za nadvse stilizirano fotografijo izrednega avstralskega direktorja fotografije Adama Arkapawa. Ta daje filmu enovit učinek in posebno mentalno noto, enako kot kadriranje, ki je velikokrat statično, z ozadjem pa že meji na postavitve grških tragedij. Dodatno moč in intenzivnost film črpa iz glasbene spremljave. Spisal jo je režiserjev brat, Jed Kurzel. Ritem se odlično ujema s pridušeno intenzivnostjo in dialogi, hkrati pa je glasba skoncentrirana na razpoloženja iz narave, zdi se, kot da iz nje izvira. Zveni prvinsko in brezčasno, a tudi moderno. Najnovejši filmski Macbeth je magistralen primer posodobljene klasične tragedije, ki ji ne manjka niti sodobnega odseva niti umetniškega dotika.«

Neva Mužič, Gremo v kino (Radio Ars) 

izjava avtorja
»Čutili smo, da prav vse vidike filma narekujejo liki. Kostumi so bili videti, kot da bi jih sešili liki sami, in lahko si prav občutil njihove šive in teksturo. Krona je bila narejena iz kosti. Svet filma je deloval organsko, brutalno in naravno – nekako tako kot v vesternu – in tudi pokrajina je v like vtisnila svoj pečat ter jih stalno opominjala, kako neznatni so. Vse se je zgodilo zelo naravno, vse je izšlo iz namere, da bi bili čim bolj zvesti prostoru, da bi verze vpeli v zunanja prizorišča in dopustili, da se elementi narave zažrejo v poezijo na zelo intuitiven način. To je bilo izhodišče za vse, celo za glasbo. In ko smo se enkrat odločili, da film tako trdno ukoreninimo v prostor in da bo ta prostor brutalen, skoraj kot bi ga vzeli iz katere izmed knjig Cormaca McCarthyja, je to narekovalo vse ostalo.«

Justin Kurzel 

režiser
Justin Kurzel se je rodil leta 1974 v mestu Gawler, ki leži v južnem delu Avstralije. Na Victorian College of the Arts je študij filma zaključil s kratkim filmom Blue Tongue (Modri jezik, 2005), ki je bil prikazan na več mednarodnih filmskih festivalih, na festivalu v domačem Melbournu pa je osvojil tudi nagrado za najboljši kratki film. Med najširšim občinstvom se je uveljavil s svojim celovečernim igranim prvencem, danes že skoraj legendarnim filmom Umori v Snowtownu (Snowtown) – ogledali smo si ga lahko tudi pri nas, saj je bil predvajan v Kinodvoru, in sicer v okviru pete edicije Noči grozljivk) –, srhljivim, naturalističnim portretom najbolj zloglasnega serijskega morilca v zgodovini Avstralije. Zanj je prejel več mednarodnih festivalskih nagrad, med drugim tudi na festivalu v Cannesu leta 2011, kjer so mu v tamkajšnji sekciji Teden kritike člani žirije namenili posebno omembo, ter na domačem festivalu v Adelaidi, kjer mu je kot najboljšemu filmu tekmovalnega programa svojo nagrado namenilo občinstvo. Istega leta ga je Avstralska akademija za film in televizijo (AACTA) proglasila za najboljšega režiserja leta. Kurzel je prav tako uspešno delal tudi v gledališču, kjer se je uveljavil kot prepoznaven scenograf, zrežiral pa je tudi vrsto oglasov in glasbenih spotov, za katere je bil prav tako nagrajen. Macbeth je njegov drugi celovečerec.