2016

Savlov sin (Saul fia, Madžarska, 2015, barvni, 107 min.) 

režija: László Nemes
scenarij: László Nemes, Clara Royer
fotografija: Mátyás Erdély
glasba: László Melis
montaža: Matthieu Taponier
igrajo: Géza Röhrig, Levente Molnár, Urs Rechn, Todd Charmont, Sándor Zsótér, Jerzy Walczak, Uwe Lauer, Christian Harting
produkcija: Laokoon Filmgroup, Madžarski filmski sklad
festivali, nagrade: Cannes 2015: velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada vulkan za tehnične dosežke, nagrada François Chalais; Sarajevo 2015: posebna nagrada žirije; Stockholm 2015: nagrada za najboljšega režiserja; Zagreb 2015: zlati čoln za najboljši film; oskarji 2016: za najboljši tuji film; zlati globusi 2016: najboljši tujejezični film; in številne druge
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Demiurg 

zanimivosti
Pri filmu, kakršen je Savlov sin, se je seveda nemogoče izogniti razmisleku o temi, ki jo načenja, saj ga prav ta, ter seveda način, kako jo mladi Nemes predstavi gledalcu, naredi za eno najpomembnejših del sodobne madžarske in evropske kinematografije. Kot nas opozarja francoski filmski zgodovinar in kritik Antoine de Baecque, je Nemesu uspelo tisto, za kar smo menili, da ni več mogoče: »Nemes nam namreč razkrije, da je tudi v igranem filmu moč upodobiti delovanje nacističnih koncentracijskih taborišč, teh srhljivih obratov za proizvodnjo smrti. In sicer mu je to naravnost magistralno uspelo s tem, ko je, ob neverjetni disciplini in brezkompromisnosti, prevzel pogled ene tistih oseb, ki so predstavljale posamezno kolesce v celotni mašineriji. Le tako je moč upodobiti to z moralnega vidika neupodobljivo tragedijo.« A prav to dejstvo je na Madžarskem, od koder prihaja ta mladi režiser, zmotilo mnoge, ki pa kljub silovitim napadom na sploh še ne videno delo, temu pravzaprav niso mogli do živega. Znan je tako primer poslanca skrajne desnice, ki ima očitno težave z lastno konsistentnostjo, saj je obstoj filma in dejstvo, da je bil financiran z javnimi sredstvi, sprva odločno napadel kot kleveto madžarskemu narodu in državi, nato pa je film navedel kot pozitiven znak tega, da na Madžarskem ni antisemitizma. 

zgodba
Oktober leta 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Saul Ausländer je madžarski ujetnik in član sonderkommandov, skupine judovskih zapornikov, ki živijo ločeno od preostalih sojetnikov in so prisiljeni sodelovati pri množičnih usmrtitvah. Med delom v krematoriju Saul odkrije truplo dečka, za katerega trdi, da je njegov sin. V trenutku razodetja si zada navidez nemogočo nalogo: rešiti dečkovo truplo pred ognjem in najti rabina, da bo zrecitiral Kadiš, molitev za preminulega, ter omogočil otroku dostojen pokop. 

komentar
»Savlov sin, celovečerni prvenec Lászla Nemesa, je, kot že od premiere v Cannesu dalje ponavljajo kritiki, več kot zgolj "še en film o holokavstu". Prilika o Savlu Ausländerju v bistvu morda niti ni vojni film, pač pa alegorija o iskanju človečnosti v nečloveških okoliščinah. Avtor si ne zatiska oči pred neizrekljivim, a obenem s formalno rigoroznostjo popolnoma obide ceneni voajerizem. Nemes in direktor fotografije Mátyás Erdély svojega protagonista dobesedno nikoli ne izpustita izpred oči. Ne glede na to, ali je kamera usmerjena vanj ali pa mu gleda čez ramo, Savel nikoli ne zapusti našega vidnega polja. Tovrstne zgodbe seveda ne bi bilo mogoče povedati brez prizorov, v katerih protagonist in njegovi sotrpini vlačijo trupla iz plinskih celic, jih zlagajo na kupe pred krematorij ali pa pomagajo še žive jetnike trpati pod "prhe" (laganje, vodenje ljudi v smrt in kraja mrtvecem so levji delež Savlove službe, prav tako kot zavedanje, da ga v kratkem, ko se iztroši na svojem delovnem mestu, ne čaka nič boljša usoda kot druge taboriščnike). Po premieri na canskem filmskem festivalu, kjer je na koncu film dobil tudi veliko nagrado žirije, se marsikdo ne more načuditi, da ima pred seboj dolgometražni prvenec še ne štiridesetletnega avtorja. Podoben vtis naredi podatek, da je bil film očitno ognjeni krst tudi za protagonista Gézo Röhriga; ker je v kadru vseh 107 minut filma, je uspeh odvisen predvsem prav od njegove prepričljivosti. Na njegovem sivkastem obrazu se brez grimas in pogosto brez besed izrisujejo čustva, za katera besede niti ne obstajajo. Težko je zares ubesediti, zakaj je Savlov sin tako zelo pomemben in drugačen pristop k neštetokrat obravnavani tematiki – gotovo pa je, da to vsakomur postane jasno, še preden se po uvodnem kadru sploh izpiše naslov filma.«

Ana Jurca, MMC RTVSLO 

»Nemes Savlovo zgodbo oklesti, vizualne informacije odmeri skopo in tako prisili gledalca, da za dopisovanje vsebine uporabi svoje poznavanje zgodovine in domišljijo. Ta pripovedni pristop v veliki meri določa in oblikuje kamera Mátyása Erdélyja, ki razen Savla skoraj nikogar in ničesar ne pokaže v izostrenem fokusu, prav tako pomembno vlogo pa ima tudi zvok, ki daje slutiti, kaj se dogaja zunaj kadra, ter na tak način soustvarja občutek zaprtosti, klavstrofobije in nemožnosti pobega.«

Špela Standeker, Dnevnik 

izjava avtorja
»Filmi o koncentracijskih taboriščih so se mi vedno zdeli frustrirajoči. Poskušajo orisati zgodbe o preživetju in junaštvu, vendar po mojem mnenju resnično poustvarjajo mitično predstavo o preteklosti. Pripovedovanja sonderkommandov so po drugi strani konkretna, pričujoča in otipljiva. Opisujejo natanko, v dramatičnem sedanjiku "običajno" delovanje tovarne smrti, njeno ureditev, pravila, delovni ritem, izmene, nevarnosti in največjo produktivnost. Oficirji SS so res za truplo uporabljali izraz Stück ("kos"). V tisti tovarni so proizvajali trupla. Te pripovedi so mi omogočile pogled skozi oči pogubljencev taborišča smrti.«

László Nemes 

režiser
László Nemes se je rodil leta 1977 v Budimpešti. Kot dvanajstletnik se preseli v Pariz, kjer preživi najstniška leta. Tu se sprva odloči za študij zgodovine in mednarodnih odnosov, ki pa ga ne zadovolji povsem, zaradi česar se vpiše še na slovito univerzo Sorbonne, kjer se loti študija scenaristike. Osvojiti želi tudi filmsko režijo, zaradi česar se odpravi v New York, hkrati pa se redno vrača domov, v Budimpešto, kjer postane asistent slovitemu režiserju Beli Tarru. Skupaj posnameta kratek segment za omnibus Vizije Evrope (Visions of Europe, 2004), kasneje pa še celovečerni film Mož iz Londona (A londoni férfi, 2007). V tem času v knjigarni naleti na knjigo o sonderkommandih, taboriščnikih paznikih, na podlagi katere začne načrtovati svoj celovečerni prvenec z naslovom Savlov sin. Na snemanje se pripravlja kar pet let in v tem času posname tudi tri kratkometražne filme. Z enim izmed teh, delom Türelem (2007), se uvrsti tudi v tekmovalni program beneškega festivala.