PHOENIX, r. Christian Petzold (Nemčija, 2014)
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica
Phoenix, Nemčija, 2014, barvni, 98 min.
režija Christian Petzold
scenarij Christian Petzold, Harun Farocki (po literarni predlogi Huberta Monteilheta)
fotografija Hans Fromm
glasba Stefan Will
montaža Bettina Böhler
igrajo Nina Hoss (Nelly Lenz), Ronald Zehrfeld (Johannes 'Johnny'), Nina Kunzendorf (Lene Winter), Michael Maertens (zdravnik), Imogen Kogge (Elisabeth), Kirsten Block, Uwe Preuss (lastnik kluba)
produkcija Schramm Film Koerner & Weber, Bayerischer Rundfunk, Westdeutscher Rundfunk, Arte
festivali, nagrade (izbor) Lisbona 2014: nagrada João Bénard da Costa – posebna nagrada žirije; San Sebastián 2014: nagrada FIPRESCI; Hongkong 2015: nagrada SIGNIS – posebna omemba; Seattle 2014: nagrada zlata vesoljska igla; nemške filmske nagrade 2015: zlata nagrada za najboljšo stransko igralko; Toronto 2014; Vancouver 2014; Viennale 2014; Rim 2014
povprečna ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 4,5
zgodba
Piše se junij 1945. Nelly Lenz je preživela koncentracijsko taborišče, toda iz njega je prišla s hudo iznakaženim obrazom. Zdaj je konec vojne in Nelly sanja le o tem, da bi bilo spet vse kot nekoč. Ko ji s kirurško rekonstrukcijo omogočijo, da dobi nov obraz, prične Nelly upati, da se ji bodo njene sanje vendarle uresničile. Opogumljena se odpravi v Berlin, kjer bi rada poiskala ljubezen svojega življenja, moža Johnnyja. Ko ga končno izsledi, počaka, da bi videla, ali jo bo Johnny prepoznal. A ta v njej vidi le tujo žensko, ki je nenavadno podobna njegovi mrtvi ženi. A ker bi se sam rad dokopal do zajetne zapuščine svoje pokojne žene (Johnny niti pomisli ne, da bi lahko bila Nelly še živa), pristopi k njej in ji predlaga, da bi mu pri tem pomagala. In ker si Nelly želi izvedeti predvsem to, ali jo je Johnny resnično ljubil ali pa je bil prav on tisti, ki jo je izdal nacistom, tako postane svoja lastna dvojnica.
komentar
»Petzold ne dopusti, da bi zgodba kadar koli zapadla v melodramo, podobno kot v prejšnjih filmih pa ga tudi tokrat intrigira relacija politično – osebno, povezanost obeh in njuna soodvisnost. Njegova junaka ves čas komunicirata na dveh ravneh – skozi skop dialog in skozi bolečino, ki jo nosijo preživeli –, s čimer režiser prepleta mikro in makro raven dogajanja ter na subtilen način gradi suspenz. Phoenix je tako po eni strani film o soočanju z individualno krivdo, ki privede do zloma intimnega odnosa, tako dokončnega, da ni več poti nazaj, po drugi strani pa je tudi zgodba o kolektivni krivdi in zanikanju tragedije, ki se ji reče holokavst.«
Špela Standeker, Dnevnik
»Phoenix, briljantni remiks Pisma neznanke in Vrtoglavice, zgodba o izgubljenih trenutkih, zamujenih priložnostih, neuslišanih emocijah, obsedenosti in tragičnosti tega, kar se ni zgodilo, je popolna metafora povojne 'vojne' za nemško identiteto, peklenske postetike, postestetike in protetike preživetja, poskusa obnove (novi stari obraz) nacije, ki je ostala brez obraza, travmatične postholokavstne dobe, ko je krivda žrla spomin, ko se Nemci niso 'prepoznali', ko so skušali drug drugega – in preteklost – 'pozabiti', ko so bili drug drugemu neznanka in ko so se celo Judje, ki so preživeli, raje delali, da so mrtvi.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Petzold s skopimi, a učinkovitimi sredstvi razvija pripoved in stopnjuje napetost – vse do sijajnega, precizno poantiranega finala, ki z eno potezo razčisti odnose in odpihne ves teater sprenevedanja. Skorajda zmagoslavno, čeprav ne brez grenkobe, kajti senca holokavsta je dolga in moreča. /…/ Mojstrsko posneta kombinacija melodrame in srhljivke v postapokaliptičnih razmerah.«
Bojan Kavčič, Stop
izjava avtorjev
»V filmu Phoenix nisem želel uporabiti zbitega, zatohlega zvoka, temveč odprto okno, skozi katero se slišijo hrup in zvoki mesta, zaradi česar se zavemo, da se po katastrofi življenje nadaljuje. Ker duh preneha biti duh, ko je obkrožen z življenjem. Čeprav je vse okoli nas strašljivo, se sam strah razblini. [...] Tako je nastal film, ki je nekakšna mešanica med Hitchcockovo Vrtoglavico in zgodbo o vrnitvi iz koncentracijskega taborišča.«
Christian Petzold, režiser in soscenarist
režiser
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu, v tedanji Zahodni Nemčiji. Ker se je hotel izogniti služenju vojaškega roka, se je odločil za civilno služenje, kar ga je pripeljalo v lokalni mladinski center, kjer je problematični mladini prikazoval filme. Po tej izkušnji se najprej loti študija gledališča in nemškega jezika, kasneje pa zaključi še s študijem filmske režije na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Tekom študija so nanj v največji možni meri vplivali njegovi profesorji in mentorji, na primer Thomas Arslan in še bolj morda Harun Farocki. S svojimi prvimi celovečernimi deli – filmi, kot so na primer Pilotinnen (televizijski film iz leta 1995), Duhovi (Gespenster, 2005) in Yella (2007) – je nakazal izrazito tendenco za realistično estetiko in politične teme. Skratka, za tiste značilnosti, ki so se nato v polnem sijaju izrazile v filmih, kakršen je bil Jerichow (2008), in s katerimi se je Petzold uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Leta 2012 je z Nino Hoss in Ronaldom Zehrfeldom posnel film Barbara, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu, obenem pa potrdil njegov sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Phoenix je njegovo najnovejše delo.
