2016

Amaterji (Kraftidioten, Norveška/Švedska/Danska, 2014, barvni, 116 min.)

režija Hans Petter Moland
scenarij Kim Fupz Aakeson
fotografija Philip Ogaard
glasba Brian Batz, Kaspar Kaae, Kare Vestrheim
montaža Jens Christian Fodstad
igrajo Stellan Skarsgard (Nils), Kristofer Hivju (Strike), Bruno Ganz (Papa), Birgitte Hjort Sorensen, Pal Sverre Hagen (Greven), Jakob Oftebro (Aron Horowitz), Peter Andersson (Wingman), Tobias Santelmann (Finn), Sergej Trifunović (Nebojša), Anders Baasmo Christiansen (Geir), David Sakurai (Kinamann), Stig Henrik Hoff (policist/policijski uradnik), Goran Navojec (Stojan)
produkcija Paradox, Paradox Film 2, Det Danske Filminstitut, Film i Väst
festivali, nagrade Austin 2014: nagrada za najboljšo režijo, nagrada za najboljšega igralca; Fantasia 2014: nagrada za najboljši film mednarodnega programa; Berlin 2014; Tribeca 2014; Seattle 2014; Sidney 2014; Edinburgh 2014; Sarajevo 2014
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4

zgodba
Norveška pozimi. Delavni, a introvertirani Nils dela kot voznik velikega pluga, s katerim čisti ceste in gorske prelaze negostoljubne zimske pokrajine. Za svoje delo je pravkar osvojil naziv meščana leta, a obenem je izvedel tudi, da je njegov sin umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Sprva je povsem skrušen, saj preprosto ne more razumeti in prične krivdo nalagati celo sam sebi. To ga privede do skrajne situacije, ko prične razmišljati o samomoru. A prav v trenutku, ko ima že puško v ustih in samo še čaka, da bo zbral dovolj poguma in jo sprožil, se v njem prebudi dvom v uradno razlago sinove smrti. Zdaj preprosto ne verjame več tej uradni razlagi, in tako se odpravi osebno poiskat domnevne morilce. Presenetljiv potek dogodkov iz njega naredi neusmiljenega junaka podzemlja, čigar identitete nihče ne pozna. Na svojem pohodu se sreča z miselnostjo švedskih, norveških in srbskih gangsterjev, zasnežena norveška pokrajina pa postane adut, s katerim stvari obrne v svoj prid.

komentar
»Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. /…/ Dickman /…/ se iz uglednega, spoštljivega meščana prelevi v maščevalni stroj, ki začne brutalno obračunavati z dilerji /…/. In bolj grizlijevske ko so smrti, bolj so komične, marsikdo bi celo rekel tarantinovske ali pa coen-coenovske. Pa vendar niso nič manj groteskne in obešenjaške od smrti v dramah Henrika Ibsna, recimo od smrti Halvarda Solnessa v Gradbeniku Solnessu ali pa smrti male Hedvig v Divji rački. A tu se Ibsen še ne konča: Nils Dickman – ugledni, pošteni meščan à la dr. Stockman v Sovražniku ljudstva – bi verjetno postal sovražnik ljudstva, če ne bi po malem izgledal kot Peer Gynt, ki si izmišlja strašne zgodbe, v katerih sam nastopa kot junak, kot ultimativni hipster. Navsezadnje, Dickman si priročnik za plug v postelji bere kot pravljico za lahko noč. Namesto nje pravzaprav. In žena nima nič proti. Tu je dovolj prostora za starce. Socialna država pač najbolje deluje v hladni klimi – kot maščevanje, ki najbolj tekne, če je servirano hladno.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Če rečemo, da gre pri Amaterjih za skandinavski odgovor Tarantinu in bratoma Coen, se ne bi veliko zmotili. Moland očitno rad uporabi nekatere ameriške prijeme, ki pa jim da nezmotljiv severnjaški pečat. /…/ Moland rad preigrava različne vidike na videz preprostega žanra, vnese vanj tragedijo izgube sina edinca, spoprijemanje z izgubo in medsebojne odnose, a vse skupaj začini s komedijo absurda, ki tudi zaradi pokrajine in precej komičnega kopičenja trupel nemalokrat potegne na Fargo. Vse to ob zelo premišljenem stopnjevanju do končnega obračuna, ki je videti, kot bi ga napisali za vestern stare šole.«
Kaja Sajovic, MMC RTV SLO

»Če nam žanrske opredelitve oz. umestitve v kontekst omenjenega fenomena ne uspe razbrati iz filmografskih podatkov, ki so nam na voljo, pa nam jasen namig o tem ponudi že uvodni niz kadrov. Čeprav v teh ni najti praktično nobenega izmed tistih elementov, ki sodijo med konvencionalne opredelitve žanra (od ikonografskih do vpeljave zločina kot gibala dogajanja), pa nam da Hans Petter Moland z domiselnimi namigi in s spretnim ustvarjanjem značilne atmosfere takoj vedeti, v kakšen žanr vstopamo. Domiselni montažni rezi in prehodi ostrino v led ujete pokrajine prenesejo v bližino likov, v tisti skoraj slepeči belini krajine pa nenadoma kriče izstopi madež krvavo rdeče barve. Amaterji, ta zgodba o sleherniku, ki ga bolečina izgube najbližjega, sina, ter tisti žgoči občutek krivice privedeta do tega, da postane morilski stroj, nas tudi sicer navdušijo predvsem z natančnostjo, ekonomičnostjo in ekspresivnostjo režije. Prav poseben pečat pa delu – in ne nazadnje tudi samemu žanru – daje tisti značilni preplet črnega humorja in človeške bolečine. V tem pogledu velja izpostaviti prizor, ko starša (s tokrat genialno izbranim Stellanom Skarsgardom, čigar brezizrazni obraz nenadoma postane podoba viharja čustev) prideta v mrtvašnico, da bi identificirala truplo sina. Molandova režija je premišljena, hladna in zadržana, like, njihove gibe in poglede odmerja in zarisuje s skoraj kirurško natančnostjo. Vidimo starša, kako okamnela in obnemela strmita v sinovo truplo. Kamera nepremično vztraja, ko prične mrliški oglednik z nerodnimi gibi in ob srhljivo škripajočem mehanizmu počasi dvigati ležišče, na katerega je položen sin. Molandovo vztrajanje seže preko vseh meja pričakovanega, prizor pa dobi dvojni, a nasprotujoči si značaj – je tako srhljivo resen kot tudi groteskno komičen.«
Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja
»Maščevanje je v filmih pogost motiv, vendar sem ga hotel raziskati, kot ga ljudje še niso. /.../ Moj film je težko opredeliti, saj sem se hotel osvoboditi vsakršnih žanrskih omejitev v trdnem prepričanju, da je mogoče tragedijo in komedijo absurda postaviti eno drugi ob bok.«
Hans Petter Moland, režiser

režiser
Hans Petter Moland se je rodil v Oslu na Norveškem. K filmu je pristopil kot režiser reklamnih filmov, za katere je prejel ogromno mednarodnih priznanj, med drugim tudi v oglaševalski meki – Cannesu. Leta 1993 posname svoj prvi igrani celovečerni film, delo Zadnji poročnik (The Last Lieutenant), a prodor v mednarodnem prostoru mu prinese šele njegovo naslednje delo, film Nič stopinj kelvina (Zero Kelvin) iz leta 1995. Sledila sta filma Aberdeen (2000) in Lepa dežela (The Beautiful Country, 2004), ki pa nista bila tako opažena kot predhodni. Na mednarodno prizorišče se znova vrne s kratkim filmom Združeni se bomo uprli (United We Stand), ki mu znova prinese niz festivalskih nagrad. Moland je znan tudi po tem, da se mu na vabilo skoraj vedno odzove njegov dobri prijatelj Stellan Skarsgård. Tako so Amaterji že četrti film, v katerem sta ta dva ustvarjalca sodelovala.

http://youtu.be/G0tMPcv3a3I