2016

Selma, ZDA/Velika Britanija, 2014, barvni, 128 min.

režija Ava DuVernay
scenarij Paul Webb
fotografija Bradford Young
montaža Spencer Averick
igrajo David Oyelowo (dr. Martin Luther King), Carmen Ejogo (Coretta Scott King), Jim France (Gunnar Jahn), Oprah Winfrey (Annie Lee Cooper), Tom Wilkinson (predsednik Lyndon B. Johnson), André Holland (Andrew Young), Colman Domingo (Ralph Abernathy), Tessa Thompson (Diane Nash),
Lorraine Toussaint (Amelia Boyton)
produkcija Cloud Eight Films, Celador Films, Harpo Films, Pathé, Plan B Entertainment
festivali, nagrade oskarji 2015: za najboljšo izvirno skladbo; zlati globusi 2015: najboljša izvirna glasba; nagrade AFI (Ameriškega filmskega inštituta) 2015: za najboljši film leta; Palm Springs 2015: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada za izstopajoči igralski dosežek, nagrada za režiserja, ki mu velja slediti; Santa Barbara 2015: nagrada virtuoso za režijo; Berlin 2015
povprečna ocena občinstva 4
povprečna ocena kritike 4

zgodba
Nekaj tednov pred ameriškimi zveznimi volitvami leta 1965 je v pisarno lokalne izpostave Urada za registracijo volivcev v Selmi vstopila Annie Lee Cooper, aktivistka za pravice temnopoltih, in se ponovno poskusila vpisati na seznam volivcev, a belopolti uradnik ji tudi tokrat tega ni omogočil. To je Martina Luthra Kinga, mlajšega, znanega aktivista za pravice temnopoltih, simbol nenasilnega upora, privedlo do tega, da je s svojimi somišljeniki v Selmi pripravil nenasilne demonstracije. Marca se je tako 600 oseb podalo na pohod iz Selme v mesto Montgomery, a pred vstopom vanj jih je nasilno napadla lokalna policija. To je gibanju za pravice temnopoltih, predvsem za pridobitev volilne pravice teh, dalo silovit zagon, King pa je postal ena najpomembnejših oseb v tedanjem ameriškem političnem prostoru, zato se je celo tedanji predsednik Lyndon B. Johnson vključil v pogajanja z njim. V prvi vrsti je moral brzdati tedanjega direktorja zvezne policije, FBI-ja, razvpitega Edgarja J. Hooverja, ki je hotel Kinga celo likvidirati, hkrati pa se je zavedal, da bo moral temnopoltim prej ali slej priznati pravice, ki jih je uživala belopolta večina. A to je poskušal prestaviti v nedoločeno prihodnost, na kar pa King ni mogel pristati. Zato je s svojimi pristaši pripravil veličasten protestni pohod, ki naj bi se znova zaključil v Montgomeryju, na stopnicah tamkajšnjega zveznega urada ...

komentar
»Dogajanje okrog filma Selma je predvsem pred tekmo za oskarje doseglo svoj vrhunec. Vnele so se namreč razprave o tem, ali so člani Akademije filmu namenoma 'ukradli' številne nominacije, ki naj bi mu pripadale, in mu prepustili le dve: tisto za najboljši film in za najboljšo izvirno skladbo. Številni so bili namreč prepričani, da je za tak rezultat kriva demografska podoba članov Akademije, med katerimi je 90 % belopoltih in 70 % moških (in še lahko nadaljujemo: med scenaristi in režiserji ni ne žensk ne Afroameričanov, teh pa prav tako ni med igralci). Selma bi preprosto morala prejeti več nominacij, saj gre za suvereno zrežiran film, ki resnično domiselno stopnjuje napetost in zna nagovoriti čustva gledalcev. Zato se zdi povsem irelevantno, ali gre za zgodovinsko dosledno delo ali ne, ali je režiserka DuVernayjeva manipulirala z zgodovinskimi dejstvi ali ne. Tudi tega ni mogoče spregledati, da je David Oyelowo – to lahko zatrdimo skoraj povsem brez pomislekov – odigral eno najbolj dovršenih, prepričljivih in markantnih vlog v celotnem filmskem letu. Izvrstno pa je svoje delo opravil tudi debitant Paul Webb. [...] Seveda, tudi za Selmo nikakor ne moremo reči, da je film, ki nima pomanjkljivosti. Ena takih je na primer že samo dejstvo, da gre za tiste vrste biografski film, ki se osredotoči le na en sam dogodek. Očitamo pa mu lahko tudi to, da pohod v Selmi gotovo ni tisti dogodek, ki nas najprej spomni na aktivista in velikega pacifista Martina L. Kinga ter na njegovo družbeno angažirano delovanje, borbo za pravice temnopoltih. Pa vendar – Selma je velik film, ki nas spomni predvsem na to, v kolikšni meri je naša družba napredovala in koliko bi še morala napredovati. To pa je tisto, kar je najpomembnejše.«
Marko Stojiljković, Monitor.hr

»Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov. Ko kukluksklanovci leta 1963 razstrelijo baptistično cerkev (Birmingham, Alabama), v kateri umrejo štiri afroameriške deklice, dr. Martin Luther King (David Oyelowo) sklene, da je čas, da Afroameričani preidejo v napad – brez nasilja. Ne potrebuješ nasilja, da bi porazil agresivnega, nasilnega, kadrovsko, finančno in institucionalno močnejšega nasprotnika – dovolj je, da ga 'prisiliš', da se začne sam nasilno obnašati, in to na odprti sceni, pred TV-kamerami. In tako King dve leti kasneje organizira tri protestne množične pohode od Selme do Montgomeryja, glavnega mesta Alabame. /…/ Selma, elegantna epopeja aktivizma, mobilizacije in protesta, jasno pokaže, da je bil Martin Luther King odličen, luciden, psihološko spreten politik, tudi vrhunski igralec in režiser, mojstrski inscenator 'ljudske spontanosti', zato niti ne preseneča, da so ga tri leta kasneje likvidirali. Bil je žrtev 'domačega' terorja – tako kot tiste alabamske deklice. Toda Amerika ni imela tedaj koga napasti. Lahko bi napadla le samo sebe. Martin Luther King je odnesel nekaj smeti, ne pa tudi vseh.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
»Mislim, da bi se lahko mladi – no, pa tudi tisti, ki niso več tako mladi – iz filma naučili vsaj nekaj: namreč to, da nikoli ne smejo odnehati, da se nikoli ne smejo prepustiti obupu, resignaciji, prav tako pa tudi to, da jih v njihovem delovanju ne sme voditi mržnja; zavedati se morajo, da boj za odrešitev ameriške duše traja še danes. Na to sem poskušala opozoriti preko rekonstrukcije dogodkov na tistem mostu, na katerem so stali resnični ljudje, na katerem so resnična človeška bitja krvavela, jokala, se držala za roke in družno marširala, se smejala in se skupaj podala v boj za prihodnost. Vse to je vpisano v DNK tistega mostu.«
Ava DuVernay, režiserka

režiser
Ava DuVernay se je rodila leta 1972 v Los Angelesu. V otroštvu in mladih letih je počitnice preživljala v mestu Heyneville, ki se nahaja v Alabami, na poti med Selmo in Montgomeryjem, zaradi česar je o dogodkih, ki jih je zajela v svojem z oskarjem nagrajenem filmu (sicer le za izvirno glasbo), Selmi, razmišljala že kot otrok. Leta 1995 je diplomirala na kalifornijski univerzi, in sicer iz angleškega jezika in literature ter afroameriških študij. Po študiju se je sprva podala v novinarske vode in se za nekaj časa zaposlila na postaji CBS, za katero je pokrivala dogajanje okrog procesa proti O. J. Simpsonu, a je novinarstvo kmalu zapustila in se posvetila snemanju reklamnih filmov. Takrat se v njej prebudi želja po ustvarjanju zahtevnejših filmskih del, in tako se, sicer vedno omejena s proračunom, loti snemanja dokumentarnih filmov. Njen dokumentarni prvenec sega v leto 2008, ko je posnela film This is the Life (To je življenje), že leta 2011 pa je posnela tudi svoje prvo igrano delo, dramo I Will Follow (Sledila bom), mikroproračunsko meditacijo o smrti bližnjih. Že istega leta je pričela z delom na svojem naslednjem igranem filmu, drami Middle of Nowhere (Sredi ničesar), ga zaključila leta 2012 in z njim na festivalu Sundance osvojila svojo prvo veliko nagrado – nagrado za najboljšega režiserja! Sledil je dokumentarni portret teniške igralke Venus Williams, Selma pa je njeno tretje in do sedaj najambicioznejše delo.

http://youtu.be/F_MF5upXJBI