2016

G. Turner (Mr. Turner, Velika Britanija, 2014, barvni, 150 min.)

režija Mike Leigh
scenarij Mike Leigh
fotografija Dick Pope
glasba Gary Yershon
montaža Jon Gregory
igrajo Timothy Spall (J. M. W. Turner), Paul Jesson (William Turner), Dorothy Atkinson (Hannah Danby), Marion Bailey (Sophia Booth), Karl Johnson (g. Booth), Ruth Sheen (Sarah Danby), Sandy Foster (Evelina), Amy Dawson (Georgiana), Lesley Manville (Mary Somerville), Martin Savage (Benjamin Robert Haydon), Richard Bremmer (George Jones), Niall Buggy (John Carew)
produkcija Film4, Focus Features International, France 3 Cinéma, Lipsync Productions, Thin Man Films, Untitled 13, Xofa Productions
festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: zlata palma za najboljšega igralca, nagrada vulkan za tehnično ustvarjalnost (direktor fotografije Disk Pope); evropske filmske nagrade 2014: najboljši igralec (Timothy Spall); Sevilla 2014: nagrada asecan – posebna omemba (Mike Leigh), najboljši igralec, najboljši režiser; Sarajevo 2014; Telluride 2014; Toronto 2014; Rio de Janeiro 2014; Vancouver 2014; London 2014; Ghent 2014
ocena občinstva 5
povprečna ocena kritike 5

zgodba
Film prikazuje zadnjih petindvajset let v življenju britanskega slikarja Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851). Ekscentrični umetnik, ki se je nekoč dal privezati na jambor, da bi lahko bolje naslikal snežni vihar, je v javnosti in kraljevih krogih vzbujal tako posmeh kot občudovanje. Veliko je potoval, obiskoval bordele, se družil z aristokracijo in bil priljubljen, čeprav nekoliko anarhičen član Kraljeve akademije umetnosti. V filmu spremljamo Turnerja, ki se po smrti ljubljenega očeta zaplete v skrivno razmerje z živahno gospo Booth, vdovo in lastnico hiše ob morju. Pri tem ga vztrajno nadleguje jezna bivša ljubica, mati njegovih dveh nezakonskih hčera, in zvesto ljubi stoična gospodinjska pomočnica Hannah.

komentar
»G. Turner je kot biografski film o angleškem romantičnem krajinskem slikarju, J. M. W. Turnerju, v primerjavi s prejšnjimi režiserjevimi filmi morda neizogibno konvencionalnejši. Kljub temu je Leighov značilni avtorski pečat več kot očiten v povsem naturalistično zasnovanem filmskem portretu. Znameniti slikar nastopi v vsej svoji mesenosti s pripadajočimi hibami in idiosinkratičnimi potezami, ki ga naredijo boleče človeškega. Gotovo je izvrstno delo opravil tudi igralec Timothy Spall. Čeprav je sicer stalen režiserjev sodelavec, so mu doslej večinoma dodelili vloge vpadljivih stranskih likov. Tokrat pa je dobil priložnost, da res zasije. Med intenzivnimi pripravami na film naj bi iz lika pogosto celo težko povsem izstopil. Tako natančno portretiranje človeškega značaja ima pred večino biografskih filmov o slikarjih in drugih umetnikih izrazito prednost. Film je izredno občutljiv na najmanjše psihološke, fizične, vedenjske, glasovne in druge podrobnosti. To pomeni, da se portret izogne glorifikaciji slikarja kot avtorja, genialnega umetnika ali celo na pol mitološke osebnosti. William Turner je menda bil kot zgodovinska osebnost sicer ekscentričen, vendar prav tako precej povprečen človek. [...] V celotni pripovedi se slikarjev psihološki portret najbolje razkriva prav skozi prizmo ljudi, ki ga obdajajo. Preplet vseh teh odnosov ga hkrati vzpostavlja kot čudaškega, krutega, a vendarle tudi ljubečega in na skrivaj celo poetičnega človeka. Prav tako postane jasno, da je njegova osredotočenost na slikanje mogoča le z delovanjem ljudi, ki ga obkrožajo. G. Turner lastne napake priznava implicitno, hkrati pa se ves čas boji, da bi jih moral priznati na glas. Na ta način film prefinjeno dramatizira vsakodnevno človeško krutost in neizrečeno stremljenje po tem, da bi jo vendarle presegli.«
Tina Poglajen, Radio študent

»Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje. Turner, 'slikar svetlobe', mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti. Če hoče torej preživeti (in slikati, ustvarjati, potovati, raziskovati, skicirati, iskati objekte in motive, krajine, mline na veter, bordele in obale itd.), mora svojo umetnost prodajati tistim, ki je ne razumejo. Zdi se, kot da je denar edini, ki razume umetnost. In G. Turner kaže prav to: kako nerazumljena je umetnost. Galerija izgleda kot kombinacija tržnice in delavnice, a tudi Turner umetnost razume kot delo. In tu je morda ključ njegove genialnosti. [...] Ja, veliko je moral delati, da bi izgledal originalno in genialno. In ja, umetnost ni brezmadežno spočeta. Silnejša ko postaja industrijska revolucija, abstraktnejša postajajo Turnerjeva platna, tako da se zdi, kot da skuša umetnost kar direktno preleviti v ultimativno abstrakcijo – denar.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
»Bil je velikan med umetniki, popolnoma brezkompromisen in osredotočen na svoje poslanstvo, izjemno plodovit, z revolucionarnim pristopom, mojstrski v svojem izraznem sredstvu, jasnovidne vizije. Vendar je bil Turner kot oseba ekscentričen, anarhičen, ranljiv, nepopoln, samosvoj in občasno neotesan. Znal je biti sebičen in neiskren, stiskaški, vendar radodaren, v njem sta se skrivali velika strast in pesniškost.«
Mike Leigh, režiser in scenarist

režiser
Mike Leigh se je rodil leta 1943 v Salfordu. Je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi po svojem izjemnem daru za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachem. Za razliko od Loacha je Leigh znan po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove na videz klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarce. Leigh je kot filmski ustvarjalec zaslovel že zgodaj, preko svojih televizijskih del, ki jih je pričel snemati v poznih 60-ih letih in z njimi vrhunec dosegel v 70-ih letih – TV-igre, ki se jih je prijela slogovna oznaka 'realizem kuhinjske odtočne cevi' (kitchen sink realism) –, prvo igrano celovečerno delo pa prav tako posname ob vstopu v 70-a leta: Bleak Moments (1971). Vendar pa je tovrstno, kinematografsko ustvarjanje pri njem resnično zaživelo šele kasneje, v poznih 80-ih letih, ko so se pričela vrstiti sama izjemna dela, denimo filma Velika pričakovanja (High Hopes, 1988) in Življenje je sladko (1990). V mednarodnem prostoru se kot eden ključnih sodobnih ustvarjalcev avtorskega filma uveljavi v 90-ih, ko s filmi, kot sta Goli (1993) ter Resnice in laži (1996) v Cannesu serijsko osvaja zlate palme. Za svoja dela je Leigh tako prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, večkrat pa je bil nominiran tudi za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih, med njimi: Še eno leto (Another Year, 2010), Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky, 2008), Vera Drake (2004), Vse ali nič (All or Nothing, 2002), Narobe svet (Topsy-Turvy, 1999), Karieristki (Career Girls, 1997), Skrivnosti in laži (Secrets & Lies, 1996), Goli (Naked, 1993), Življenje je sladko (Life Is Sweet, 1990).

http://youtu.be/Tn4zSR_5ioI