2016

Predfilm: PETER PETE, r. Katarina Nikolov (Slovenijia, 2015, 10’54”)

Sodobna zgodba, ki rešitev zapleta poišče v stari modrosti slovenske pripovedke o Petru Klepcu, na izviren način krmari med sedanjostjo in preteklostjo ter ju prepleta z lirično pripovedjo v verzih, ki svoj navdih išče v sodobni rap glasbi.

Pleme (Plemja, Ukrajina, 2014, barvni, 132 min.)

režija Miroslav Slabošpicki
scenarij Miroslav Slabošpicki
fotografija Valentin Vasjanovič
montaža Valentin Vasjanovič
igrajo Grigori Fesenko (Sergej), Jana Novikova (Ana), Rosa Babi, Aleksander Dsiadevič, Jaroslav Biletski, Ivan Tiško, Aleksander Osadči, Aleksander Sidelnikov, Aleksander Panivan
produkcija Garmata Film Production
festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: velika nagrada sekcije Teden kritike, nagrada za vizionarje (podeljuje France 4), nagrada fundacije Gan (podpora distribuciji); nagrade Britanskega filmskega inštituta (BFI) 2015: nagrada trofeja Sutherland; Cork 2014: nagrada duh festivala; evropske filmske nagrade 2014: odkritje leta; Ghent 2014: nagrada žirije mladih; Yerevan 2014: nagrada granatno jabolko za najboljši film, nagrada FIPRESCI; Motovun 2014: nagrada propeler za najboljši film; Solun 2014: nagrada za najboljšega režiserja
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 5

zgodba
Gluhonemega Sergeja vpišejo v internat s prilagojenim programom za gluhoneme. V novi šoli se sreča s Plemenom, mrežo, ki se ukvarja s kriminalom in prostitucijo. Sergej sodeluje pri nekaj organiziranih ropih in tako uspešno napreduje po hierarhiji kriminalne organizacije. Nato spozna Ano, eno od šefovih priležnic, in kmalu nevedé prekrši vsa nenapisana pravila Plemena.

komentar
»Pleme je v formalnem pogledu neoporečno: fotografija Valentina Vasjanoviča je serija dolgih, nezmontiranih, pazljivo koreografiranih kadrov, ki valovijo v ritmu vsakdana naših protagonistov. Posamezni prizori so vrsta zrežiranih, simetričnih tableauxov, iz katerih veje hlad nepristranskega opazovalca – zdijo se prej etično-moralna kot pa zgolj tehnična komponenta filma. /…/ Gotovo je nekaj osvobajajočega in naprednega v tem, kako Pleme pristopa k tematiziranju gluhih: še zdaleč niso samo žrtve ali posamezniki, definirani zgolj skozi svojo hibo. Slabošpicki ubere smer, diametralno nasprotno idealizaciji; v njegovem svetu so gluhi lahko nasilni, zlobni, spolno aktivni in iznajdljivi, ljubezen pa vse prej kot naivno, nesebično čustvo. Eksplicitnih prizorov nasilja (če bi sešteli minutažo) je manj kot v večini hollywoodskih spektaklov, a presunejo s svojim naturalizmom. To pa zato, kot je v nekem intervjuju pojasnil režiser, ker naj bi filmsko nasilje gledalca ne privlačilo, pač pa ga mora odbijati. Očitek, da je film za odtenek preveč samovšečen in spoliran v svoji virtuoznosti, bi težko izpodbijali, a tudi s svojo hladno nevpletenostjo gledalca potegne na svojo raven: ostanemo brez besed.«
Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Tu moram poudariti, da zgodbi ni težko slediti, četudi se igralci pogovarjajo v znakovnem jeziku in se je režiser odločil, da ga ne prevede. Ravno to, da vidimo, da govorijo, ne moremo pa razumeti, kaj točno so povedali, nam morda prvič v življenju ponudi priložnost, da se res vživimo v kožo gluhonemih. Oziroma da se vživimo bolj, kot smo se kdaj koli lahko. Po minuti ali dveh začetnega šoka sem se na nov položaj, v katerega me je režiser postavil, nekako čisto sama od sebe privadila in instinktivno začela bolj pozorno spremljati sliko. S tem pa lahko še bolj uživala v res izjemni fotografiji. Kadri so postavljeni tako, da grde, obnove potrebne zidove in neurejeno okolico spremenijo v nekaj zanimivega, celo lepega na tisti zdaj tako priljubljen 'shabby chic' način. Za zelo fotogeničnega se izkaže tudi znakovni jezik, saj igralci med sporazumevanjem uporabljajo celo telo. Pa tudi sicer se v kadrih premikajo tako, kot bi bil vsak njihov gib del popolnoma premišljene koreografije, ki pa v nobenem trenutku ne začne delovati preveč umetno ali prisiljeno.«
Lina Eržen, MMC RTV SLO

»Delo plasti pomene ter spretno kombinira nežnost in grobost, skrajno intimnost in brutalno neposrednost, impulze nasilja in ljubezni, nagonsko silovitost temeljnih človeških občutij in prefinjeno, a hkrati univerzalno razumljivo dinamiko medčloveških, družbenih in ekonomskih odnosov. Pleme je, skratka, umetnina, ki v prgišču popolnih filmov lanskega leta še posebej izstopa zaradi svoje domišljene inovativnosti oz. uspešnega eksperimenta, ki ga vpelje v igrani film.«
Gorazd Trušnovec, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorjev
»Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi film posnel z igralci, ki nimajo prizadetega sluha. Telesna govorica je pri slušno prizadetih naravna in zelo individualna. Ljudje pri govoru uporabljajo samo obrazne mišice, slušno prizadeti pa komunicirajo s celotnim telesom. Igralce za film sem iskal skorajda celo leto, večinoma s pomočjo družabnih omrežij. Za glavne vloge smo preučili vloge okoli tristotih kandidatov. Vendar nismo posneli niti enega samega poklicnega igralca. Vsi nastopajoči so otroci z ulice. Mislim, da so doživeli edinstveno življenjsko izkušnjo. Sam sem jo zagotovo.«
Miroslav Slabošpicki, režiser in scenarist

režiser
Miroslav Slabošpicki se je rodil leta 1974 v Kijevu, v Ukrajini, in diplomiral iz filmske režije na tamkajšnjem Državnem inštitutu za uprizoritvene umetnosti. Njegova kratka filma Diagnoz in Gluhota sta bila nominirana za berlinskega zlatega medveda, kratkometražec Jaderni vidhody pa mu je prinesel srebrnega leoparda na filmskem festivalu v Locarnu in nominacijo za nagrado Evropske filmske akademije. Pleme je režiserjev prvi celovečerec.

http://youtu.be/frgHl_HID8g