2017

Okus življenja (An, Japonska/Francija/Nemčija, 2015, 113 min.) 

režija: Naomi Kawase
scenarij: Naomi Kawase (po literarni predlogi Duriana Sukegawe)
fotografija: Shigeki Akiyama
glasba: David Hadjadj
montaža: Tina Baz
igrajo: Kirin Kiki, Masatoshi Nagase, Kyara Uchida, Miyoko Asada, Etsuko Ichihara, Taiga
produkcija Kumie, Mam, Comme des Cinémas, Nagoya Broadcasting Network, Twenty Twenty Vision Filmproduktion GmbH
festivali, nagrade: Haifa 2015: nagrada carmel – posebna omemba; Cork 2015: nagrada občinstva za najboljši film; Hochi 2015: festivalska nagrada za najboljšo igralko; Sao Paolo 2015: nagrada občinstva za najboljši tuji celovečerni film; Valladolid 2015: nagrada za najboljšega režiserja; Melburne 2015; Cannes 2015; Chicago 2015
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: FIVIA – Vojnik 

zanimivosti
Naomi Kawase je na Zahodu vse od svojega celovečernega igranega prvenca, filma Suzaku – s katerim je v Cannesu leta 1997 osvojila zlato kamero za najboljši prvenec in tako postala najmlajša dobitnica te nagrade v zgodovini festivala –, v katerem obravnava težavnost življenja na odročnem japonskem podeželju, veljala za izrazito japonsko filmsko ustvarjalko, režiserko, ki je v dialogu z japonsko duhovno tradicijo obravnavala za japonsko družbo aktualne teme, kot so odnos do staranja in smrti, družbena marginalizacija onemoglih oseb, odnos do telesa. Nasprotno pa je kot take ni videlo njeno domače, japonsko občinstvo. Za japonskega gledalca so bili njeni filmi namreč vse preveč neposredni, grafični (spomnimo se njene fascinacije nad nagubanim telesom njene babice ali pa njenega podrobnega mapiranja telesa nosečnice). Vse premalo sentimentalni. Predvsem pa je bilo v njih odločno premalo japonske kulinarične tradicije. Tako so številni japonski filmski kritiki izrazili mnenje, da je Kawase šele s svojim zadnjim delom, celovečercem Okus življenja, posnela tisto, kar priznani cineast Sion Sono imenuje »pravi japonski film«. 

zgodba
Sentaro, samotarski upravnik in kuhar v mali lokalni slaščičarni, ki se je specializirala za pripravo priljubljene sladice z imenom dorayaki, tradicionalnih japonskih palačink iz riževe moke, polnjenih s sladkim namazom iz rdečega fižola, adzukija, rutinsko opravlja svoje delo in nima posebnih ambicij. Vseeno pa kmalu ugotovi, da bo v slaščičarni potreboval pomočnika. Na njegovo veliko presenečenje se na oglas odzove tudi stara ženica po imenu Tokue, za katero se mu sprva zdi, da mu lahko prinese le dodatno breme. A ko nato le privoli, da bo poskusil njen nadev, narejen po njenih lastnih navodilih in receptu, si Sentaro nemudoma premisli, saj česa tako dobrega že dolgo ni okusil. Tokue se tako pridruži Sentaru in ga poleg skrivnosti tradicionalne japonske kulinarike uči tudi življenjskih modrosti. Spremembo v ponudbi Sentarove slaščičarne kmalu odkrijejo tudi gostje, ki v vse večjem številu prihajajo k njima na obisk. A v trenutku, ko je posel na vrhuncu, Tokue ujamejo prikazni njene preteklosti … 

komentar
»Režiserka Naomi Kawase se z najnovejšim in večkrat nagrajenim filmom Okus življenja ponovno ozre k naravi, ki je tako subtilno povezana s človekom. Japonska umetnica nežno plete zgodbo prefinjenih okusov in lepote, ki se skriva na vsakem drevesu, v vsakem steblu. Pomembni so detajli – dostikrat tako spregledani, a še kako vpleteni pri odkrivanju poante zgodbe. Okus življenja je počasna pripoved o lepotah življenja, katerega lahko polepša že pogled na japonsko češnjo ali okus tradicionalno pripravljenih palačink. Nič pretencioznega ni v filmu, a ravno preprosta zgodba v gledalcu vzbudi željo po odkrivanju drobnih radosti, ki se nahajajo vsepovsod. Le sprejeti je potrebno vse, kar nas obdaja. Kawasejeva preplete naravo, človeško hrepenenje in ljubezen do hrane, kar daje izjemen rezultat. Začini z umirjeno atmosfero, nežno glasbo in čistimi fotografijami. V filmu veje optimizem, vera v prihodnost, ki morda prinaša veselje in srečo. Režiserka v koktajl bolečine, ki jo glavna lika globoko skrivata v sebi, in radosti, ki veje ob njunem pripravljanju posebnih jedi, integrira tradicionalne kuharske recepte in češnjeva drevesa. Narava pomirja, hrana osreči. Poetika se prepleta z naturalizmom, narava s človeškimi odnosi, hrana pa je produkt domišljije in ljubezni. Okus življenja je okus oziroma izkustvo vsega in z vsemi čutili. Občasno pa je potrebno odpreti tudi svoje srce, da seže pogled v tisto majhno, nevidno piko veselja. Nič ni nemogoče, in tudi bolečina ni ovira za nemoteno delovanje. Več kot optimistično sporočilo intimnega japonskega filma, ki na srečo prodira na evropska platna.«

Anita Volčanjšek, Kevd'r 

»Okus življenja je namreč nedvomno njeno najbolj komunikativno delo do sedaj, kar pa nima prav nobenega vpliva ne na tisto za avtorico tako značilno čustveno intenzivnost njenih filmskih podob ne na širino in globino njenih razmišljanj o temah, ki jih načne. Prej nasprotno, Okus življenja preko na videz nadvse preproste zgodbe o moškem srednjih let, Sentaru, ki vodi manjšo slaščičarno z dorayakiji – tradicionalnimi japonskimi palačinkami, polnjenimi s sladkim fižolovim namazom –, ter njegovem srečanju z nenavadno starko Sakue ter mlado šolarko, ki je reden gost njegovega obrata, spregovori o številnih, za japonsko duhovno tradicijo tako značilnih in svojskih temah, kot so staranje, odnos do narave, odnos do bolezni in bolnikov. Predvsem pa je njeno delo čudovita parabola o trku dveh na videz nezdružljivih svetov – sveta tradicije, zavezanega premišljenosti, posvečenosti in obrnjenega v globino, ter sveta sodobnosti, ki na videz lahkotno, a v resnici pogosto obložen z nevidno bolečino in nerazumljeno tesnobo drsi le po površini. A Kawase nas znova preseneti, saj nam preko zgodbe Sentaruja in Sakue pravzaprav namigne, da takrat, ko se človek posveti sočloveku, ko ga zares sliši in posluša, da lahko takrat premaga tudi na videz najbolj nepremostljive ovire. In prav zato je Okus življenja pravo darilo za naš do sočloveka vse prepogosto gluhi čas.«

Denis Valič, Gremo v kino (RA SLO – ARS) 

izjava avtorice
»Takoj ko sem prebrala knjigo, sem vedela, da moram po njej posneti film. Verjeti v obstoj nevidnega, potem pa se soočiti z njegovo tišino: prav evolucijo te tihe nevidnosti sem želela prikazati. Film govori o obžalovanju, samouničevalnosti, ki pride z brezupom, stiski, ko se počutiš nekoristnega na tem svetu … A ljudje smo kljub temu – ali pa morda ravno zaradi tega – polni upanja v prihodnost. Mislim, da se človeku lahko odprejo vrata v svet, v katerem vladata ljubezen in nežnost, če le verjame v to. /…/ Narava tu igra podobno vlogo kot v mojih prejšnjih filmih. Narava je nekaj, kar tiho bdi nad nami. Češnjeva drevesa ne govorijo, a vendar nas razumejo in nas sprejemajo takšne, kakršni smo. Vsako pomlad se razcvetijo, ne glede na karkoli. To se mi zdi zares čudovito. /…/ Kuharski recept lahko spremeni življenje. Tudi sama zelo rada jem. Kadar dobro jem, se počutim pomirjeno in srečno. Mislim, da ob dobri hrani nihče ne more biti zares jezen.« 

režiserka
Naomi Kawase se je rodila leta 1969 v Nari na Japonskem. Svojo filmsko pot je pričela z nizom dokumentarnih filmov, izmed katerih nedvomno najbolj izstopa delo Sprejemanje (Ni tsutsumarete) iz leta 1992, intimni dokumentarec o iskanju očeta, s katerim je na festivalu dokumentarnega filma v Yamagati navdušila žirijo FIPRESCI, ki ji je podelila svojo nagrado. Pet let pozneje je za celovečerni igrani prvenec Suzaku (Moe no suzaku) kot najmlajša avtorica v zgodovini canskega festivala prejela nagrado zlata kamera (za najboljši prvenec). Leta 2000 je bil njen film Kresnica (Hotaru) nagrajen na festivalu v Locarnu. Rojstvo/Mati (Tarachime, 2006), video dnevnik o rojstvu njenega prvega otroka, je prav tako osvojil številne mednarodne nagrade. Leta 2007 je v Cannesu prejela veliko nagrado žirije za čudoviti Gozd žalovanja (Mogari no mori), za zlato palmo pa se je v naslednjih letih potegovala tudi s filmoma Hanezu no tsuki (2011) in Umiri vodo (Futatsume no mado, 2014). Z izjemo njenega predzadnjega filma smo si vsa omenjena dela lahko ogledali tudi pri nas, poleg teh pa še celovečerca Sharasojyu – drevo sorodnih duš (Sharasojyu, 2003) in Sedem noči (Nanayomachi, 2008) ter dokumentarce Gorjani (Somando monogatari, 1997), Zrak, veter, ogenj, voda, zemlja (Kya ka ra ba a, 2001) in Misterij ženska (Genpin, 2010).