2017

Tiha strast
(A Quiet Passion, Velika Britanija, Belgija, 2016, barvni, 125 min.)

Režija: Terence Davies
Scenarij: Terence Davies
Fotografija: Florian Hoffmeister
Montaža: Pia Di Ciaula
Igrajo: Cynthia Nixon (Emily Dickinson), Jennifer Ehle (Vinnie Dickinson), Keith Carradine (oče), Emma Bell (mlada Emily), Duncan Duff (Austin Dickinson), Jodhi May (Susan Gilbert), Catherine Bailey (Vryling Buffam), Joanna Bacon (mama), Annette Badland (teta Elizabeth)
Produkcija: Hurricane Films, Potemkino, WeatherVane Productions
Festivali, nagrade: Ghent 2016: velika nagrada za najboljši film; Berlin 2016; Toronto 2016; San Sebastian 2016; Helsinki 2016; London 2016; Dunaj 2016; Torino 2016; Palm Springs 2017
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Čeprav je res, da si je britanski filmski poet Terence Davies vedno vzel čas za razmislek o svojem naslednjem projektu, pa je prav tako res, da po začetku del na posameznem projektu za dokončanje tega nikoli ni porabil kaj veliko več od predvidenega časa. A tokrat je bilo drugače: čeprav je že kmalu po premieri filma The Deep Blue Sea (2011) napovedal, da se bo lotil biografije ameriške pesnice Emily Dickinson, in čeprav je že sredi naslednjega leta, septembra 2012, javno naznanil, da so vlogo pesnice namenili Cynthiji Nixon, pa končne oblike scenarija ni in ni mogel spisati. Zdelo se je, kot da se je »prekletstvo« Emily Dickinson, ki je za svojega življenja objavila le drobno peščico pesmi iz svojega obsežnega opusa (ta obsega preko 1.800 del), preneslo tudi nanj oziroma na njegov projekt pesničine biografije. A leta 2015 se je snemanje končno pričelo, kočni izdelek pa so številni imenovali preprosto »mojstrovina«.

Zgodba
Emily Dickinson je večino življenja preživela na posestvu staršev v mestecu Amherst v Massachusettsu. Pisala je dnevno, vsako noč, a je bil le neznaten fragment te poezije objavljen v času njenega življenja. Bila je plaha, a polna iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Vsa groza in lepota sveta sta tu skrčeni na samo esenco pomena in ekspresije. Bila je bržkone ena največjih pesnic.

Komentar
»V tem pogledu je njeni poeziji zvest tudi biografski filmski portret Tiha strast. Angleški scenarist in režiser Terence Davies je tudi sicer znan po zgodovinskih kostumskih dramah, zato se zanj biografska zgodba o ameriški pesnici iz devetnajstega stoletja zdi kot naročena – a Tiha strast se od njegovih prejšnjih filmov vseeno močno razlikuje. Najočitneje je, da se v primerjavi z naturalističnimi težnjami njegovih prejšnjih del ne brani izumetničenosti – gre za natančno dodelan, umetelno gostobeseden film, ki spominja na dela ameriškega režiserja Whita Stillmana. K temu prispeva tudi filmski prostor, ki je v skladu s pesničinim življenjem večino časa omejen na notranjost hiše. /…/ Film se na žanrske konvencije in mitologijo tipičnih kostumskih dram požvižga tudi z vedenjem svojih junakinj, od Emily in Vinnie Dickinson do glasne in neposredne protofeministke Vryling Buffam – vse nastopajo s popolnoma sodobnimi kretnjami in govorno intonacijo. Podoba Emily Dickinson v Tihi strasti torej nepričakovano doživi korenito, celo postmoderno predelavo. V prvi polovici film ni le duhovita komična drama, temveč deluje veliko manj zadržano – kot hrupna, predrzna in huronsko smešna komedija in obenem satira ozkogledih družbenih in verskih norm Nove Anglije. /…/ Pa vendar je Tiha strast kot biografski portret pesnice v svoji samosvojosti prava redkost …«
Tina Poglajen, ARS – Gremo v kino

»Na prvi pogled se zdi, da življenje ameriške pesnice Emily Dickinson, ki se je večinoma odvijalo za zidovi hiše njenih staršev v Massachusettsu in v družinskem krogu, ne ponuja ravno veliko snovi za dramatično biografsko pripoved. A britanski mojster liričnih podob Terence Davies je znal v tej utesnjenosti pustega vsakdanjika najti ključne elemente za kompleksen portret umetnice, ki se drzno zoperstavlja patriarhalni tradiciji, verskemu dogmatizmu in rigidni morali devetnajstega stoletja. Kakor poezija te 'revolucionarke srca' daleč presega omejitve okolja in dobe, tudi film Tiha strast (A Quiet Passion) presega omejitve kostumskega žanra. Resda ne popolnoma, kajti v osnovi gre vendarle za kostumsko dramo, vendar pa slog vizualizacije bistveno odstopa od veljavnih standardov. /…/ Daviesu se je s spretno, samosvojo, a dosledno uporabo filmskih pripovednih sredstev posrečilo, da so postali kostumi, oprema in vse tisto, kar sicer natančno označuje okolje in dobo, drugotnega pomena, v ospredju pa je domala brezčasna pripoved o veliki umetniški osebnosti, ki je preživela svojo smrt. Zveni skoraj patetično, a ena glavnih odlik filma je prav v tem, da ne pozna patosa.«
Bojan Kavčič, Odkrito.si

Izjava avtorja
»Obožujem poezijo Emily Dickinson. Po mojem mnenju predstavlja vrhunec ameriške poezije 19. stoletja. /…/ Nikoli me niso prevzele pesmi Henryja Longfellowa, toda Dickinsonova je bila resnični genij in močno pred svojim časom. Njene najboljše pesmi so zares veličastne. Tako zgoščene so, kot destilati čiste esence. Zato so tako silovite. /…/ Svojo skrajno zgoščeno izraznost je izpopolnjevala za zaprtimi vrati, brez kompromisov, v privilegiranem razkošju svojega zasebnega sveta. To so pesmi izjemne eksaktnosti in dostojanstva, globoke, pritajene meditacije o smrtnosti in minljivosti življenja in lepote, ki ju hkrati slavijo. Bila je skrajno sramežljiva, a imela je živahen smisel za humor, rada se je smejala in veselilo jo je, če so jo spravili v smeh. Njena prijateljstva so bila intenzivna, toda največjo srečo je občutila v družinskem krogu. To je bil vrelec njene umetnosti. /…/ Predstava [Cynthie Nixon] je nekaj neverjetnega. Ona je Emily Dickinson! Prav zares! Ko v nekem posnetku pogleda od strani, zagledate Emily Dickinson. /…/ Predstava Nixonove pa je nekaj najbolj neverjetnega od vsega, kar sem kdaj videl. Posneti smo morali veliko pesmi, ki jih je sama recitirala. Ko je bilo snemanje filma zaključeno in smo bili v montirnici, me je vprašala, ali mora kakšno pesem ponoviti. Odvrnil sem ji, da ni nobene potrebe.«
Terence Davies, režiser in scenarist

Režiser
Terence Davies se je rodil leta 1945 v Liverpoolu. Med študijem na gledališki akademiji v Coventryju je napisal scenarij za svoj prvi kratki film, delo Children (1976). V naslednjih nekaj letih posname še dva kratkometražna filma, Madonna and Child (1980) ter Death and Transfiguration (1983), in to kratkometražno trojico številni festivali po svetu prično predstavljati pod skupnim naslovom The Terence Davies Trilogy. S temi deli se Davies silovito uveljavi, trilogija pa mu prinese cel niz prestižnih festivalskih nagrad. Sledita Daviesov celovečerni prvenec Oddaljeni glasovi, tihožitja (Distant Voices, Still Lives, 1988), ki še danes velja za enega vrhuncev v zgodovini britanske kinematografije, ter film Konec dolgega dne (The Long Day Closes, 1992). Oba sta nekakšna avtoportreta in hkrati poetični poklon delavskemu razredu v Liverpoolu štiridesetih in petdesetih let. Spomine na odraščanje v Liverpoolu petdesetih let je Davies prelil tudi v svoj prvi dokumentarni film, delo z naslovom O času in mestu (Of Time and the City, 2008), ki je bil prikazan na festivalu v Cannesu. Tiha strast je avtorjev osmi celovečerni film, v njem pa se zgostijo glavne teme Daviesovega opusa: katolicizem in hromeče posledice dogmatične religioznosti za čustveno življenje posameznikov in družbe, homoseksualnost, nasilje, smrt, izguba, veličastnost filma, otroštvo, čas in spomin.

...