2017

Jackie
(Jackie, ZDA, Čile, Francija, 2016, barvni, 99 min.)

Režija: Pablo Larraín
Scenarij: Noah Oppenheim
Fotografija: Stéphane Fontaine
Glasba: Mica Levi
Montaža: Sebastián Sepúlveda
Igrajo: Natalie Portman (Jackie Kennedy), Peter Sarsgaard (Bobby Kennedy), Greta Gerwig (Nancy Tuckerman), Billy Crudup (novinar), John Hurt (duhovnik), Richard E. Grant (Bill Walton), Caspar Phillipson (John Fitzgerald Kennedy)
Produkcija: Protozoa Pictures, Fabula, Why Not Productions, Bliss Media
Festivali, nagrade: Benetke 2016: nagrada osella za najboljši scenarij; Toronto 2016: nagrada platform za najboljšega režiserja; Palm Springs 2017: nagrada za izstopajoče dosežke puščavska palma (Natalie Portman); hollywoodske filmske nagrade 2016: nagrada za igralko leta (Natalie Portman); nagrade BAFTA 2017: nagrada za najboljšo kostumografijo leta (Madeline Fontaine)
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 3,5
Distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zanimivosti
Ko so se pojavile prve informacije o tem, da je čilenski režiser Pablo Larraín pričel snemati biografski film o nekdanji ameriški prvi dami, ženi enega najbolj priljubljenih ameriških predsednikov, Johna Fitzgeralda Kennedyja, torej o Jacqueline Kennedy, so se poznavalci njegovega predhodnega dela močno začudili. Larraín se je namreč skoraj v vseh svojih dotedanjih filmih posvečal burni zgodovini svoje dežele in tudi tedaj, ko se je po naslovu zazdelo, da pripravlja biografski projekt – kot na primer pri filmu Neruda –, je bil končni izdelek vse prej kot to (v omenjenem filmu se Neruda skorajda ne pojavi). Ob tem pa še nikoli do tedaj ni snemal v angleškem jeziku. Zakaj so se torej ameriški producenti odločili, da mu zaupajo film o eni ikon ameriške zgodovine, aktivni soudeleženki enega mitskih poglavij njihove sodobne zgodovine? Film, v katerem nastopajo sami ameriški igralci? Oppenheimer je scenarij za ta projekt spisal že leta 2010 in sprva je bilo predvideno, da ga bo zrežiral Darren Aronofsky, v njem pa naj bi zaigrala Rachel Weisz. Režiser in igralka sta bila takrat v romantičnem razmerju, toda kmalu zatem sta se razšla in tako je projekt ostal brez režiserja in brez glavne igralke. Takrat se je za režijo tega projekta pričel zanimati Spielberg, toda pri Foxu, produkcijski hiši, so si še vedno želeli privabiti Aronoskega. In res je potem, ko je vlogo prevzela Natalie Portman, tudi sam pristal, da se k projektu vrne, a ne v vlogi režiserja, temveč producenta. Takrat je Aronofsky projekt ponudil Larraínu, saj je bil prepričan, da mora to pomembno poglavje ameriške zgodovine obdelati nekdo, ki je lahko »objektiven«. Larraín pa je s svojimi obdelavami sodobne čilenske zgodovine pokazal, da je pravi mojster »pogleda s strani«, četudi se loti tem, ki ga neposredno zadevajo. Larraín je bil sprva začuden, tako kot vsi ostali, a ko je ugotovil, da ima Oppenheimov scenarij vse, kar potrebuje dober film, »bes, zvedavost in ljubezen«, ga je vzel za svojega.

Zgodba
Jacqueline Kennedy je imela le 34 let, ko so njenega soproga izvolili za predsednika Združenih držav Amerike. Elegantna, prefinjena in skrivnostna dama je v trenutku postala svetovni fenomen in ena najbolj slavnih žensk na planetu, katere občutek za modo, dekor in umetnost so občudovali in oboževali vsi. Potem pa 22. novembra, med obiskom v Dallasu, v sklopu kampanje John F. Kennedy pade pod streli atentatorja; Jackiejin rožnati kostim zamaže soprogova kri … Vkrca se na predsedniško letalo, ki jo bo poneslo nazaj v Washington, in njen svet – skupaj z njeno vero v ta svet – je raztreščen na prafaktorje. V hudem šoku je, zavita v žalost, a se bo morala v teku prihajajočih dveh tednov soočiti z nepopisno resničnostjo: najti bo morala moč, da utolaži svoja mala otroka, se izseliti iz domovanja, ki ga je bila prenovila s pikolovsko skrbjo, in pripraviti vse potrebno za soprogov pogreb. Jackie se kmalu posveti, da bo naslednjih sedem dni odločilnega pomena za podobo, ki jo bo zgodovina ustvarila glede moževe zapuščine – in kako si bo zapomnila tudi njo.

Komentar
»Biografska drama Jackie je film, ki se uvršča med boljše izdelke lanskega leta. Scenarist Noah Oppenheim, režiser Pablo Larraín ter glavna igralca Natalie Portman in Peter Sarsgaard so poskrbeli, da lahko govorimo o sijajnem scenariju, sijajni režiji ter več kot prepričljivi igri. /…/ Ritem filma je brezhiben, ne le zaradi dinamike samega podajanja pripovedi, temveč tudi zaradi stilskih sredstev, kot je naglo drsenje kamere v prizorih, ki poudarjajo tenzijo, statična kamera v simetričnih scenah, počasni premiki kamere iz dvignjene pozicije, ki sledijo igralki ob veličastnih prizorih, ki so polni drame že zaradi same realnosti, ki jo ponazarjajo /…/. Glasba in zvoki v filmu so tisto, kar film približa mojstru srhljivega žanra, Davidu Lynchu. Mulholland Drive je namreč prva vzporedna asociacija, ki nam jo prav zaradi načina snemanja in glasbene naracije prikliče v spomin, ko skušamo film umestiti v knjižnico že obstoječega. Oba filma povezuje prav umetnost suspenza.«
Simona Jerala, RA Študent

»Film Pabla Larraína bi lahko bil samo še en pogled na umor ameriškega predsednika, a delo Jackie je v resnici izredna pripoved. Larraín skuša s kamero in res neverjetno režijo razkriti skrivnosti, misli, tudi luč in celo vonj osebe, ki je seveda ni več, a je za sabo pustila markanten pečat, pa čeprav je smola docela pogojevala življenje njene družine. Elegantno prvo damo ZDA nam čilski režiser predstavi, kot je ni še nihče, saj spoznamo vdovo Kennedy preko intervjuja in flash-backov, s katerimi nam Jackie pripoveduje o vsem, kar se je zgodilo v tistih štirih dneh. Se pravi med 22. novembrom 1963, ko je v Dallasu sedela v avtomobilu ob možu Johnu in ga je zadela krogla, do 25. novembra, to je štiri dni kasneje, ko so JFK-ja pokopali na vojaškem pokopališču v Arlingtonu z najvišjimi državnimi častmi.

Jackie Kennedy v tistih štirih dneh povabi k sebi na dom novinarja, da bi z njim razčistila nekatere stvari, ki so po njenem mnenju ključnega pomena. Prizadeva si, da ljudje razumejo, kaj se je pravzaprav zgodilo tistega jesenskega dne v Dallasu. Film je tako portret ženske, ki jo označuje veliko dostojanstvo, a tudi neizmerna preračunljivost. Jackie namreč v tistih dneh zelo skrbi dejstvo, da bi lahko javnost pozabila na lik in delo njenega moža, Johna Fitzgeralda Kennedyja. Do tega ni prišlo in delček zasluge gre tudi njeni trmi in prizadevanju. Larraínov film ne išče odgovorov in ne postavlja vprašanj. Pripoveduje pa o ženski in ikoni, ki je v trenutku JFK-jeve smrti jasno razumela, da v Dallasu ni izgubila samo moža in očeta dveh malih otrok, ampak veliko več.«
Primorski dnevnik (nepodpisano)

Izjava avtorja
»Prva krogla je predsednika zadela v vrat, druga, ki je bila smrtonosna, je zdrobila desni del njegove lobanje. Kennedyjeva 34-letna žena Jacqueline je sedela ob njem. Tik ob njem. Kako je to doživljala ona? Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem atentatu. Toda kaj se zgodi, če se osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala v bolečini, medtem ko so bile oči vsega sveta uperjene vanjo?«
Pablo Larraín, režiser

Režiser
Pablo Larraín se je rodil leta 1976 v Santiagu, prestolnici Čila. In čeprav se je rodil po travmatičnih dogodkih, ki so pretresli njegovo državo, zrušitvi demokratično izvoljenega predsednika Allendeja in prevzemu oblasti diktatorja Augusta Pinocheta, ter kljub temu da je odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov, ga je to poglavje v zgodovini njegove domovine globoko zaznamovalo. Po prvem celovečercu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (No, 2012) smo si leta 2013 ogledali tudi pri nas. Napet politični triler in hkrati hudomušna medijska satira je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerec Klub je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. V letu 2016 se je Larraín kar z dvema naslovoma lotil reinvencije žanra biografskega filma. Tako Neruda, ki spregovori o usodi čilskega pesnika in nobelovca Pabla Nerude, kot portret nekdanje ameriške prve dame Jackie – prvi je doživel premiero v Cannesu, drugi v Benetkah – žanjeta navdušenje kritike in občinstva.

...