2017

24 tednov
(24 Wochen, Nemčija, 2016, barvni, 103 min.)

Režija: Anne Zohra Berrached
Scenarij: Carl Gerber, Anne Zohra Berrached
Fotografija: Friede Clausz
Glasba: Jasmine Reuter
Montaža: Denys Darahan
Igrajo: Julie Jentsch (Astrid), Bjarne Mädel (Markus), Johanna Gastdorf (Beate), Emilia Pieske (Nele), Maria-Victoria Dragus (Kati), Karina Plachetka (Isa), Sabine Wolf (Katja)
Produkcija: Zero One Film, Das Kleine Fernsehspiel (ZDF), Filmakademie Baden-Württemberg
Festivali, nagrade: Berlin 2016: nagrada zveze nemških art kinodvoran za najboljši film; Oostende 2016: nagrada pogled za najboljši film; nemške filmske nagrade 2017: srebrna filmska nagrada za najboljši igrani film
Povprečna ocena občinstva: 5
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Čeprav je režiserka Anne Zohre Berrached posnela šele dva filma, pa že danes velja za eno najpomembnejših akterk sodobnega nemškega filma. Ne toliko zaradi prejetih nagrad kot zaradi dejstva, da se pogumno in brezkompromisno loteva aktualnih tem, ki vznemirjajo široko množico ljudi. Tako je v svojem prvencu, filmu Dve mami iz leta 2013, v ospredje postavila socialne, legalne in intimne težave lezbičnega para, ki si želi otroka. Film je navdušil tako občinstvo kot kritiko. Podobne teme se je režiserka lotila tudi v svojem drugem filmu, delu 24 tednov. Ta na berlinskem festivalu, kjer je bil premierno predstavljen, sicer ni prejel nagrad, zato pa je že kmalu postal ena največjih distribucijskih uspešnic v Nemčiji. Režiserka se je na neki način znova lotila teme rojstva otroka oziroma nosečnosti. A če se je v prvencu osredotočila na vprašanje možnosti, ki jih ima homoseksualni par, da bi imel otroka – v njem namreč razkrije, kako zapletena je pravzaprav za homoseksualni par pot do otroka, pa čeprav je zakonsko omogočena –, se v filmu 24 tednov obrne k moralnim oziroma etičnim dilemam splava samega oziroma k notranjim dilemam ženske, ki se odloča za splav. Pri tem pa velja seveda izpostaviti, da pravice do splava nikoli ne postavi pod vprašaj. Prej nasprotno. Toda hkrati se nikoli ne obotavlja, da bi opozorila na nepredvidljive in težke odločitve, ki jih lahko ženski naloži ta pravica. In prav dejstvo, da o obravnavani tematiki vedno spregovori brez dlak na jeziku, neposredno in iskreno, je tisto, kar tako navdušuje nemško in mednarodno občinstvo njenih filmov.

Zgodba
Astrid je uspešna komedijantka, ki prek TV-zaslonov zabava milijone gledalcev. Zasebno življenje zadovoljno deli s producentom in možem Markusom ter devetletno hčerko, zato ji nova nosečnost ne povzroča preglavic. Z novico, da se lahko njun drugi otrok rodi z resno okvaro, se mladi par spoprime pogumno in optimistično, a z vsakim tednom se poraja več vprašanj. Bosta kos otrokovim posebnim potrebam? Kako bo to vplivalo na njeno uspešno pot? Po napornih pogovorih in iskrenem soočenju z vsemi strahovi Astrid spozna, da mora odločitev, ki bo usodno zaznamovala življenje nje in njenih najdražjih, sprejeti sama.

Komentar
»Film 24 tednov, prava študija nelagodja, ki ne preskoči nobenega kliničnega aspekta splava, je hvalnica ženski pravici do izbire, a ne skriva, da je ta izbira mučna, težka, agonična, obupna, niti malo ideološka. Še več: ta odločitev je tako kompleksno intimna, da jo lahko kvalificirano, legitimno in informirano sprejme le ženska, ki jo zadeva, ne pa oglaševalski biro krščanske desnice, ki se ji zdi kompleksnost vedno ekstremna in absurdna. Splav je zlo – življenje je čudež. Toda spoštovanje človeškega življenja, na katerega tako sveto prisega krščanska desnica, postane nespoštovanje, demoniziranje in kriminaliziranje ženskega življenja. In Bog, ki je Abrahamu ukazal, naj ubije svojega sina, bi imel o tem ločeno mnenje.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film, ki se osredotoča na notranji drami Astrid in Markusa ter njun odnos, ki je usodno načet, saj je Markus odločno proti splavu, močno zagovarja pravico žensk do izbire. Toda obenem neposredno in nesprenevedavo pokaže, kaj pomeni takšna odločitev. Tega ne stori iz pedagoških vzgibov, ampak da pokaže, kako travmatična, boleča, velika in osamljena odgovornost je odločati o življenju in smrti nerojenega, v tem primeru tudi duševno in telesno hudo prizadetega otroka. In da o tej odločitvi nima pravice soditi nihče.«
Ženja Leiler, Delo

Izjava avtorja
»Ženske pred nami so se trdo borile za pravico do odločanja o svojem telesu. Velika dobrina. Vendar poleg novega medicinskega napredka ta razvoj lahko prinese tudi nepredvidljive odločitve. Zagotoviti moramo, da se ne zgodi samo tisto tehnično mogoče, temveč tudi kar si resnično želimo.«
Anne Zohra Berrached, režiserka in soscenaristka

Režiser
Anne Zohra Berrached se je rodila leta 1982 v takrat še vzhodnonemškem Erfurtu. Po uspešno opravljenem študiju socialne pedagogike se je za nekaj let odpravila v tujino. Kljub temu da ni imela formalne filmske izobrazbe, jo je filmska umetnost vedno privlačila. Tako je leta 2009 na lastno pobudo posnela svoj prvi kratki film, Der Pausenclown. Kljub dejstvu, da je šlo za nekakšno »alternativno« produkcijo, je film odkupila nemška javna televizija. To jo še dodatno spodbudi, da svojo nadaljnjo pot posveti filmu. Tako že leta 2013 – tudi tokrat s še ne pridobljeno formalno filmsko izobrazbo – posname svoj celovečerni prvenec, film Dve materi, z njim nastopi v berlinski sekciji Perspektive nemškega filma ter že takoj osvoji glavno nagrado. 24 tednov je njen drugi celovečerec in hkrati tudi njeno diplomsko delo na prestižni filmski akademiji Baden-Wurttemberg.

...