2017

Frantz
(Frantz, Francija, Nemčija, 2016, čb, 113 min.)

Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon (po filmski predlogi, delu Broken Lullaby Ernsta Lubitscha)
Fotografija: Pascal Marti
Glasba: Philippe Rombi
Montaža: Laure Gardette
Igrajo: Pierre Niney (Adrien Rivoire), Paula Beer (Anna), Ernst Stötzner (dr. Hans Hoffmeister), Marie Gruber (Magda Hoffmeister), Johann von Bülow (Kreutz), Anton von Lucke (Frantz Hoffmeister), Cyrielle Clair (Adrienova mama)
Produkcija: Mandarin Films, X-Filme Creative Pool, FOZ, Mars Films, France 2 Cinéma, Films Distribution
Festivali, nagrade: Benetke 2016: nagrada Marcello Mastroiani za najboljšo mlado igralko (Paula Beer); Sedona 2017: nagrada režiserjev izbor za najboljši tuji igrani film; francoske filmske nagrade césar 2017: za najboljšo fotografijo
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Ob omenjanju Ozonovih virov ustvarjalnega navdiha se večina zapisov omeji na navedbo manj znanega dela nemškega mojstra komedije, Ernsta Lubitscha, in sicer na leta 1932 posneto melodramo Broken Lullaby. A dejstvo je, da je Ozon navdih sprva našel v krajšem romanu francoskega dramatika Maurica Rostanda z naslovom L'homme que j'ai tué (Mož, ki sem ga ubil), saj se je hotel lotiti teme laži. In šele preko tega dela je prišel do Lubitscha, saj je njegova melodrama priredba tega. A v Frantzu je še več referenc na druga umetniška dela oziroma avtorje. Tako lahko na primer v prizoru, ki se dogaja v muzeju, odkrijemo očiten poklon Hitchcockovi Vrtoglavici. Nadvse pomembno vlogo v Frantzu pa odigra tudi slika Eduarda Moneta z naslovom Samomor (iz leta 1877), razstavljena v louvrskem muzeju, saj glavna protagonista prav ob njej znova vzljubita življenje.

Zgodba
Leta 1919, v prvem letu po koncu prve svetovne vojne, je bilo v Evropi na desetine milijonov trpečih, ki so žalovali za bližnjimi, izgubljenimi v vojnih vihrah. Med temi je tudi mlada Nemka Anna, ki je v vojni izgubila zaročenca Frantza. V majhnem nemškem mestu živi skupaj s pokojnikovimi starši in z njimi preboleva tragično izgubo svojega nesojenega moža. Ko nekega dne med obiskom Frantzevega groba opazi, da je poleg nje položil rože na grob še nekdo, jo potegne v vrtinec podoživljanja preteklosti, tudi namišljene, ki se morda ni zgodila. Skrivnostni neznanec je Francoz Adrien, čigar zgodbe o tem, kako se je z umrlim Frantzem spoprijateljil že v študijskih letih v Parizu, družina sprejme z odprtim srcem. Vsaj za hip ji namreč omogočijo znosnejše življenje, v katerem lahko spomin na ljubljeno osebo zaživi svobodno, v vsej intenzivnosti.

Komentar
»Film zaznamuje čudovita črno-bela fotografija izkušenega Pascala Martija, ki jo Ozon nadgradi z večkratnim prehajanjem v barvno kuliso, da bi s tem nazorneje opisal občutke protagonistov, kar prikliče v spomin širokozaslonsko poigravanje Xavierja Dolana v filmu Mamica (2014). Tudi oba glavna igralca sta čudovita, Ozon še posebej blesti v razbiranju čustev iz njunih karizmatičnih obrazov, čeravno Nineyjeva deška, skorajda ženstvena pojava v zgodbi ni povsem do konca izkoriščena. Politični kontekst pripovedi celo namiguje, da bi lahko šlo za ambiciozno alegorijo kasnejšega vzpona druge svetovne vojne, nekako v slogu Hanekejevega Belega traku (2009), kar bi vsekakor kazalo na izrazito avtorsko dozorevanje režiserja, ki je do sedaj praviloma raziskoval dokaj nepomembne vidike medčloveških odnosov. A Ozonov tokratni film je vendarle smiselno gledati v pozitivni luči. Francoski režiser se po skoraj 30 letih filmske kariere še vedno kaže kot avtor, ki ga zanima iskanje novih estetskih rešitev.«
Matic Majcen, Večer

»Čeprav je film prikazan v črno-beli tehniki, je Ozon spominjanje posnel v barvah, da bi z njim še podkrepil moč, ki jo ima preteklost v naših življenjih. Nov odmerek krute resničnosti bi staršem lahko zadal nov boleč udarec; še več preteklosti pa Anno (najprej melanholično, pozneje s prebujajočo se željo po življenju, ki jo odlično igra Paula Beer) spodbudi, da kot močan lik vzame usodo v svoje roke in na ruševinah preteklosti poišče način, da se z njo spravi in kljub izgubi živi naprej. Ozon je temo žalovanja in graditve nove identitete odprl že v prejšnjem filmu Nova prijateljica, v katerem prav tako kot v Frantzu izguba presenetljivo znova poveže moškega in žensko. Toda laž in resnica se pri Ozonu dopolnjujeta na globlji način: ne moremo ju preprosto ločiti, saj se nenehno zrcalita in v večkrat zasukani pripovedi poigravata z védenjem in pričakovanji gledalca. Ozon pričakovanja gledalca ruši in znova sestavlja, zato bodo ob ogledu Frantza še posebno uživali vsi tisti, ki z veseljem iščejo interpretativni ključ do razumevanja filma.«
Urban Tarman, Radio Slovenija – ARS (Gremo v kino)

Izjava avtorja
»V času, obsedenem z resnico in transparentnostjo, sem hotel posneti film o lažeh. Kot študent in občudovalec Érica Rohmerja sem v lažeh vselej videl razburljivo snov za pripovedovanje zgodb in ustvarjanje filmov. Tako sem tuhtal in premleval, ko mi je prijatelj povedal za neko prozno delo, ki ga je takoj po prvi svetovni vojni napisal Maurice Rostand. Med raziskovanjem sem spoznal, da je filmsko priredbo že leta 1932 posnel Ernst Lubitsch, v filmu z naslovom Broken Lullaby. Moja prva reakcija je bila, da idejo zavržem. Le kako naj bi nadkrilil Lubitscha?! A ko sem videl njegov film, mi je dal nov zagon. /…/ Gre za Lubitschev najmanj poznani film in edino režiserjevo dramo, ki pa je pri gledalcih doživela polom. Njegova režija je kot vselej občudovanja vredna in skrajno inventivna. Toda to je film ameriškega režiserja nemškega porekla, ki ni vedel, da za obzorjem že preti druga svetovna vojna. Posnel je optimističen film o spravi. Prva svetovna vojna je bila tako huda morija, da so številni politiki in umetniki v Franciji in Nemčiji glasno pozivali k pacifizmu: 'Nikoli več!' Kot Francoz, ki ni osebno izkusil nobene teh vojn, pa sem k snovi seveda pristopil drugače.«
François Ozon, režiser in scenarist

Režiser
François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Diplomiral je iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. S svojimi zgodbami vztrajno in pogumno prodira v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo prav pogosto. Zanj tako značilna kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega uvida mu kmalu prinese mednarodno slavo ter ga uveljavi kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev. Tako se je prek svojih del lotil tem, kot so incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, na formalni ravni pa je zanj značilno poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali že veliko njegovih del, od tragikomedije Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d'eau sur pierres brûlantes, 2000), mjuzikala 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalke Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovitega in dramatičnega ekscesa v magičnem realizmu, filma z naslovom Ricky (2009), bulvarske komedije s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010) pa vse do diabolične komedije o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb z naslovom V hiši (Dans la maison, 2012), študije telesnega in čustvenega razvoja v času adolescence v delu Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013) ter nazadnje svobodne priredbe kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell, filma Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014). Kot eden najbolj plodnih sodobnih francoskih cineastov je po Frantzu že posnel novo delo, film L'amant double (2017), in ga prav letos tudi predstavil v Cannesu.

...