2017

Druga stran upanja
(Toivon tuolla puolen, Finska, Nemčija, 2017, barvni, 98 min.)

Režija: Aki Kaurismäki
Scenarij: Aki Kaurismäki
Fotografija: Timo Salminen
Montaža: Samu Heikkilä
Igrajo: Sherwan Haji (Khaled), Sakari Kuosmanen (Wikström), Janne Hyytiäinen (Nyrhinen), Ilkka Koivula (Calamnius), Nuppu Koivu (Mirja), Simon Hussein Al-Bazoon (Mazdak), Tommi Korpela (Melartin), Kaija Pakarinen (žena)
Produkcija: Sputnik, Bufo, Pandora Film
Festivali, nagrade: Berlin 2017: srebrni medved za najboljšega režiserja; Dublin 2017: festivalska nagrada DFCC za najboljšega igralca (Sherwan Haji); Jeruzalem 2017: nagrada za najboljši celovečerni film; Luksemburg 2017: velika nagrada; München 2017: nemška filmska nagrada za mir – najboljši mednarodni režiser
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Druga stran upanja je bil sprva zamišljen kot drugi del trilogije o evropskih pristaniških mestih, ki jo je Aki Kaurismäki začel s svojih predhodnim delom Le Havre. A nato se je začela vojna v Siriji, ki je z domov pregnala na milijone ljudi, od katerih so številni pribežali v evropska mesta. Kaurismäki, ki je že s filmom Le Havre – torej še preden so se proti evropskim mestom odpravile kolone ljudi, ki jih je vojna pregnala z njihovih domov – želel opozoriti na nujo po drugačnem odzivu na prihod beguncev, ob tem preprosto ni zmogel ostati neprizadet. In tako je svoj prvotni načrt o »pristaniški« trilogiji opustil oziroma ga preoblikoval v trilogijo o beguncih. S tem je brez velikih besed – a zato s povsem nedvoumnim dejanjem – izpričal svoj umetniški in človeški credo: ustvarjalec, tudi filmski (številni Kaurismäkijevi kolegi se namreč izgovarjajo na zahtevnost in časovno zamudnost filmske produkcije, ki naj bi jim onemogočala ažurnejšo družbeno odzivnost), mora budno opazovati družbeno in politično dogajanje ter se nanj odzvati.

Zgodba
Khaled je sirski begunec, ki skrit za ogromnim kupom premoga in proti svoji volji pristane na oddaljenem Finskem. Obupanec beži pred sirsko vojno, z upanjem, da bo čim prej srečal sestro, ki je tako kot on preživela najhujše. V Helsinkih seveda ne doživi posebno prijetnega sprejema in v določenem trenutku se v begu pred skupino nacistov skrije za velik zabojnik za smeti. Tam zaspi in prav za tistim smetnjakom ga najde nekdanji trgovec z oblačili Wikstrom, ki je pravkar zaključil eno od poglavij svojega življenja in bi se zdaj rad posvetil gostinstvu. Ko Wikstrom opazi Khaleda, se sumničavo pozdravita, celo malo stepeta, a navsezadnje se Wikstrom odloči, da bo Khaledu pomagal začeti na novo. Pri tem je uvidel, da ima Sirec še večje težave, kot so njegove življenjske tegobe. Wikstrom tako Khaledu ponudi službo in ga zaposli v svojem novem lokalu, v katerega zahajajo resnično svojski gostje.

Komentar
»Film prežema podoben smisel za humor kot režiserjeve prejšnje filme: je nekoliko ekscentričen, temelji na vizualnem, nasploh pa ga odlikuje dovršen občutek za tempo; dejansko gre za drugi del neuradne 'pristaniške' trilogije, ki jo je pred šestimi leti začel s filmom Le Havre. Kaurismäki nadaljuje temo begunstva in priseljevanja: Khaled (Sherwan Haji), sirski begunec, pripotuje na Finsko, da bi tam – četudi brez pravega upanja – zaprosil za azil, Wikström (Sakari Kuosmanen), akviziter za kravate in moške srajce, pa si z zaslužkom od iger na srečo kupi restavracijo na obrobju Helsinkov. Sčasoma se njuni poti, za kateri se je zdelo, da sta vsaka na svoj način videti popolnoma brezupni, prekrižata. Kaurismäki skoznju naslika topel in idealističen portret skupnosti, ki jo zaznamuje sloga in sprejemanje, hkrati pa film deluje tudi kot političen komentar k spoštljivemu odnosu do soljudi ne glede na to, od kod prihajajo, ki v času zaostrovanja politik proti priseljevanju v EU, ZDA in drugje po svetu deluje aktualno kot še nikoli doslej.«
Tina Poglajen, Dnevnik

»Spet izredni Aki, v njemu značilnem slogu. Delo Druga stran upanja je poziv k sočustvovanju z iskalci azila v Evropi in zgodba o ljudeh s čustvi, življenjem, zgodovino, preteklostjo, upanjem in željo po prihodnosti, na kar prepogosto pozabljamo. Sirski begunec in protagonist filma se tako znajde v več tisoč kilometrov oddaljeni državi, zelo različni od njegove, ki se mu na prvi pogled zdi sovražna in poseljena z molčečimi, hladnimi Finci.
Kljub temu, da se je postavni Aki tokrat prvič odločil, da film predstavi na berlinskem festivalu, ker se je v Cannesu vselej uvrstil na drugo mesto, mu spet ni uspelo. Zlati medved je pripadel madžarski režiserki in ubogi Aki se je moral pač zadovoljiti z nagrado za najboljšo režijo. Drugemu delu trilogije, ki jo je prav v Cannesu pred petimi leti uvedla drama Le Havre, pa bo gotovo sledil še tretji, ki bo, upamo, imel več sreče. Sicer pa gre za film, ki ga zaradi aktualnosti, ironije in širine duha ne gre zamuditi.«
Primorski dnevnik (nepodpisano)

Izjava avtorja
»Film nima tako velikega vpliva, da bi množično spreminjal mnenja, toda moja iskrena namera je bila v poskusu privesti tiste, ki si ga ogledajo, k razumevanju, da smo vsi enaki, da smo vsi ljudje. In če je danes begunec 'on' ali 'ona', si lahko jutri begunec ti ali jaz. /…/ V Evropi smo v teku zadnjega stoletja razvili neko obliko demokratične ureditve. Zdaj pa smo imeli eno težko leto in čez deset let bo vse razpadlo, ker smo tako slabi. Sredi prejšnjega stoletja je bilo v Evropi 60 milijonov beguncev, tako kot danes. Takrat smo jim pomagali, zdaj pa so sovražniki. Kje, hudiča, je naš humanizem? Če ne bomo človečni do svojih prijateljev, tudi sami ne bomo preživeli. Celo ne smemo preživeti – kdo pa smo, če nismo ljudje?«
Aki Kaurismäki, režiser in scenarist

Režiser
Aki Kaurismäki se je rodil leta 1957 v Orimattili na Finskem. V mladosti si je želel postati pisatelj, a vedel je, da mora najprej izkusiti življenje. Tako je poprijel za številne poklice, od poštarja do pomivalca posode, in vsakega je opravljal z dostojanstvom. Ko se je lotil pisanja filmskih kritik, je že mislil, da se je povsem približal uresničenju svoje želje postati pisatelj, a življenje ga je takrat zapeljalo malce vstran: postal je scenarist. Sprva je scenarije pisal predvsem za svojega brata, režiserja Miko Kaurismäkija, čigar filme je tudi produciral in v njih pogosto zaigral. A nato mu je na začetku 80-ih let uspel osupljiv podvig: v scenarij je predelal klasiko svetovne literature, Zločin in kazen F. M. Dostojevskega. Nad tem je bil tako navdušen, da scenarija ni hotel izpustiti iz rok – pa čeprav le zato, da bi ga dal bratu. Odločen je bil, da bo po njem sam posnel film. In tako se je s celovečernim delom Zločin in kazen (Rikos ja rangaistus, 1983) pričela ustvarjalna pot enega najbolj samosvojih evropskih povojnih režiserjev, Akija Kaurismäkija. Filmska dela, polna zanj značilnega humorja in poetike, so si sledila eno za drugim: od kultnega filma ceste Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989) prek čudovitega Boemskega življenja (La vie de bohème, 1992) in čudno lepega poklona nememu filmu, dela Juha (1999), pa vse do celovečerca Luči v temi (Laitakaupungin valot), ki smo si ga lahko ogledali tudi pri nas. Njegovi filmi žanjejo uspehe na številnih mednarodnih festivalih, največji kritiški uspeh pa mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002), za katerega je leta 2002 prejel veliko nagrado žirije v Cannesu. Pri nas smo si nazadnje ogledali njegovo proletarsko pravljico, delo Le Havre (2011), ki mu je na festivalu v Cannesu prinesla nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI.

...