2017

Služkinja
(Ah-ga-ssi, Južna Koreja, 2016, barvni, 144 min.)

Režija: Park Chan-wook
Scenarij: Chung Seo-kyung, Park Chan-wook
(po literarni predlogi – romanu Žeparka Sarah Waters)
Fotografija: Chung Chung-hoon
Glasba: Yeong-wook Jo
Montaža: Kim Jae-bum, Kim Sang-bum
Igrajo: Min-hee Kim (gospa Hideko), Tae-ri Kim (Sook-hee), Jung-woo Ha (grof Fujiwara), Jin-woong Jo (stric Kouzuki), Hae-suk Kim (gospodična Sasaki), So-ri Moon (teta gospe Hideko)
Produkcija: Moho Film, Yong Film
Festivali, nagrade: Cannes 2016: nagrada za tehnične dosežke; Sitges 2016: velika nagrada občinstva; azijske filmske nagrade 2016: za najboljšo žensko stransko vlogo, za najboljšo novinko, za najboljšo scenografijo, za najboljško kostumografijo
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Čeprav je Žeparka (Fingersmith) valižanske pisateljice Sarah Waters (od leta 2009 jo imamo tudi v slovenskem jeziku, saj je v prevodu Alenke Ropert izšla pri založbi Sanje) še relativno sveže delo, saj je roman pri založbi Virago Press izšel leta 2002, pa Park Chan-wookova Služkinja ni prva avdiovizualna priredba tega dela. Ta v Veliki Britaniji zelo cenjeni roman – potegoval se je za številne ugledne književne nagrade, med drugim za nagradi Orange in Man Booker, prejel pa je nagrado CWA Ellis Peters Dagger za zgodovinski kriminalni roman – je BBC leta 2005 v obliki dvodelne miniserije prenesla na televizijske ekrane. V seriji, ki jo je zrežirala Aisling Walsh, je nastopila vrsta znanih britanskih igralk, od Sally Hawkings do Imelde Staunton.

Zgodba
Koreja v tridesetih letih minulega stoletja, obdobje japonske okupacije. Japonska dedinja Hideko živi odmaknjeno v velikem podeželskem poslopju s svojim dominantnim stricem. Za hišno pomočnico s stricem najameta novo dekle Sookee, ki pa ima skrivnost. V resnici gre za žeparko v službi sleparja, ki se pretvarja, da je japonski grof. Ta poskuša Hideko zapeljati v poroko, nato pa jo oropati in zapreti v norišnico. Dogodki potekajo v skladu z njegovim pretkanim načrtom, vse dokler Sookee in Hideko ne odkrijeta, da imata tudi med seboj nekaj nepričakovanih čustev.

Komentar
»To je najbrž tudi 'poanta' tega filma, a ta se ne zdi tako pomembna kot njega estetika. Ki pa jo je treba vzeti bolj kot aisthesis, torej v čutnem, včasih, v erotičnih in spolnih prizorih pa tudi senzualnem smislu. Toda pravi šarm čutnosti ni toliko v 'goli' vizualni očarljivosti kakor v tem, da je podvojena s humorjem. Včasih deluje humorno že uporaba filmske reference, kot na primer v uvodnem prizoru, kjer se Sook Hee pripelje na Kouzikijev dvorec, ta pa je videti kot graščina v Hitchcockovi Rebeki. Prav posrečeno deluje senzualno-humorna kombinacija v prizoru, kjer se simulacija Hidekine poročne noči z 'grofom' Fujiwaro dogaja na način avtentične lezbične ljubezni. Še pogosteje pa se humorna 'naddoločenost' prizorov izkaže naknadno ali retrospektivno, kar je posledica pripovedne zasnove filmskega triptiha. Ta se v prvem delu začne kot zarotniški načrt prevarantskega 'grofa' Fujiware, sicer Korejca, ki bi se rad poročil z bogato dedinjo Hideko in jo potem poslal v norišnico, da bi prišel do njenega denarja, pri vsem tem pa naj bi mu pomagala sleparka in tatica Sook Hee v vlogi Hidekine služkinje. Čeprav gre za čisto pridobitniško zadevo, pa bi ta – glede na to, da se dogaja v času japonske okupacije Koreje (torej v 20-ih ali 30-ih letih prejšnjega stoletja) in da sta Hideko in njen stric Japonca – nemara imela tudi kakšno politično konotacijo. V drugem delu pa se izkaže, da ne le s to konotacijo, ampak predvsem s samim prevarantskim načrtom ni nič oziroma je drugačen; dogajanje iz prvega dela je zdaj prikazano iz druge perspektive, ki resda priskrbi presenečenja, vendar tudi vpliva na rahlo razvlečenost filma (še posebno s prizori, ki hočejo pojasniti vsako podrobnost, pa naj se zdijo še tako 'osupljivi'). Služkinja je film preobratov, tako tistih, ki pričajo o pripovedni igrivosti, kot predvsem tega, s katerim lezbična spolnost kar dvakrat pocinglja: sicer vselej v obliki kovinskih kroglic, toda te so prav kot seksualni pripomoček tudi mrtvaški zvonček moške tiranije in seksualne fantazije.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Prav v teh pogledih, ki so izrazito ženski v svoji intenci, tiči subverzivna dimenzija Park Chan-wookovega filma. Režiser, ki se ne boji pomesti s konvencijami, naj so te filmske ali pa družbene, v Služkinji namreč polaga račune domači Južni Koreji, ki homoseksualcev v javnem življenju ne priznava. Toge socialne konvencije so namreč stalnica vsakdana Korejcev, kot tudi pripadajoča razredna delitev in pa neenakost med spoloma. Javno izkazovanje čustev in naklonjenosti je med pari nezaželjeno, še posebno tabuzirano pa je izkazovanje ljubezni med ženskami. Nebrzdani erotizem v Služkinji, in še posebno eksplicitni (a izjemno elegantni) prizori ljubljenja med Sook-He in Hideko so dvignili pritisk marsikoga, ki verjame, da je ženskam mesto kje drugje kot pa v postelji z drugimi pripadnicami istega spola. Kljub temu, da Park Chan-wook ni režiser, ki bi izgubljal veliko besed na temo političnega aktivizma v svojih filmih, pa v Služkinji ni zanikati jasne feministične poante, še posebno v zaključni simbolični gesti, s katero junakinji streta dobesedne in nevidne okove in odplujeta svobodi naproti.«
Bojana Bregar, Delo

Izjava avtorja
»Hiša je pomemben prostor. [Služabnica] Kim Hae-sook na začetku pove: 'Niti na Japonskem ne najdeš doma, ki bi spajal zahodnjaški in japonski slog. Odraža gospodarjevo občudovanje Japonske in Anglije.' Ko liki vstopijo v japonski del hiše, si morajo sezuti čevlje, in ko se sprehajajo po njenem zahodnjaškem delu, si jih morajo spet obuti. Osebnost doma je pomembna prvina. Hidekina soba leži v krilu zahodnega sloga, zato spi v postelji in živi kot zahodnjaška lady. Nasprotno je soba služkinje zasnovana v japonskem slogu, Sookee pa v njej prebiva v ošireju, nekakšni vzidani omari za shranjevanje posteljnine. /.../ Hiša je velika in v tem ogromnem, praznem prostoru se nahaja le peščica likov. Mnoge prizore v prvem delu vidimo iz zornega kota Sookee, potem pa v drugem delu še iz perspektive Hideko. Skozi vso zgodbo se odvija nekakšna 'igra pogledov', kjer si nekdo nekoga ogleduje ali ga ignorira ali pa na sebi zasluti pogled nekoga drugega. To dinamiko je bilo včasih najbolj primerno izraziti v bližnjih planih, drugič pa je bila bolj učinkovita gibljiva kamera.«
Park Chan-wook, režiser in soscenarist

Režiser
Leta 1963 v južnokorejskem Seulu rojeni Park Chan-wook je doma eden najbolj cenjenih in priljubljenih režiserjev. Zaslovel je s svojim eksplozivnim, izpiljenim vizualnim slogom, dinamičnim načinom pripovedovanja ter izvrstnim občutkom za kombiniranje prvin komercialne žanrske produkcije z drzno ekstravaganco in izrazitim avtorskim pečatom. Že v času, ko se je še posvečal študiju filozofije, je pričel preko filmske kritike udejanjati svojo ljubezen do filma. Ta ga je kmalu zatem pripeljala tudi do prakse. A s svojima prvima filmoma ni dosegel večjih uspehov. Šele s svojim tretjim celovečernim filmom, delom Gongdong gyeongbi guyeok JSA (2000), ki je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Berlinu, je zbudil pozornost mednarodne javnosti, v Koreji pa naravnost navdušil kritike ter ob tem podiral domače rekorde gledanosti. Uspeh mu je prinesel tudi več ustvarjalne svobode in tako je že z naslednjim filmom, leta 2002 posnetim celovečercem Boksuneun naui geot (2002), ustvaril nemudoma prepoznaven, edinstven filmski slog ter hkrati začrtal prve poteze projekta, ki se bo kasneje razvil v 'trilogijo o maščevanju'. Leta 2004 je s celovečercem Stari (Oldeuboi, 2003), priredbo japonske mange z osrednjo temo maščevanja, na festivalu v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije. Trilogijo zaključi s filmom Naklonjenost gospodični Maščevanje (Chinjeolhan geumjassi, 2005), s katero ga povabijo v tekmovalni program beneškega festivala. Sledijo v Berlinu nagrajeni Ssa-i-bo-geu-ji-man-gwen-chan-a (2006), vampirska Žeja (Bakjwi, 2009) – ta si z Akvarijem Andree Arnold razdeli cansko nagrado žirije –, njegov prvi film v angleškem jeziku, psihološki triler Krvne skrivnosti (Stoker, 2013), in leta 2016 Služkinja, s katero ga znova povabijo pod canske palme.

...