2017

Dom (Slovenija, 2015, 82 min.) 

režija: Metod Pevec
scenarij: Metod Pevec
kamera: Metod Pevec
glasba: Aldo Kumar
montaža: Janez Bricelj, Jurij Moškon
nastopajo: Kaja Skol, Lana Murzina, Antonija Jambrošić, Sabina Bohar, Špela Pintar, Ruth Bračevac, Damjan Habe, Katja Bilban, Majda Zorin, Renata Štoviček, Hasib Muharemović, Ifeta Muharemović, Rasim Makalić, Fadil Mehić, Faik Musić, Ferid Hamzić, Ekrem Fazlić, Izet Velagić, Hasib Umić, Enes Malkić, Reuf Bešić, Ahmet Smajić, Mirko Jalić, Hamid Ferizović, Ejup Halilović, Čazim Salkić, Alenka Gril, Desa Muck, Primož Bezjak
produkcija: Vertigo
festivali, nagrade: Portorož 2015: vesna za najboljši dokumentarni film, nagrada občinstva
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Vertigo 

zanimivosti
Kdo se še spomni tistega samskega doma na ulici Vide Pregarčeve v Ljubljani, katerega podobo so nam mediji v času, ko je bila afera Vegrad na vrhuncu, tako vztrajno prikazovali? Verjetno ne prav veliko ljudi. Še manj pa se jih verjetno spomni izmučenih in izčrpanih obrazov njegovih stanovalcev. Tega se je Pevec še kako dobro zavedal, zato je v letu 2013 vzel v najem kletno sobico v tem domu in nato v bližini teh oseb preživel kar leto dni. Tako jih je ne le dodobra spoznal ter pričel o njih pripovedovati eno najbolj vznemirljivih zgodb, kar jih pozna slovenski dokumentarni film, pač pa jim je vse bolj pogosto poskušal tudi pomagati. In prav iz tega avtorjevega osebnega angažmaja se morda še v največji meri napaja silovitost podob tega dokumentarnega filma.  

zgodba
Pet nadstropij, tri vhode in devetnajst lastnikov ima po privatizaciji dom, ki je bil zgrajen kot samski dom gradbenih delavcev. V njem živijo možje, ki so kot mladeniči prišli iz Bosne, trideset let gradili Slovenijo in po bankrotu gradbenih podjetij ostali brez vsega, propadli lastniki pa so jim ostali dolžni veliko denarja. V prvem nadstropju stanujejo mladostniki, ki so ušli iz ponesrečenih družin in jim je ljubše socialno skrbstvo mladinskega doma. Tukaj so deložiranci, ki iščejo najcenejšo streho nad glavo. Hiša je velika, vendar ima večina v njej samo ležišče; nihče ne reče, da je tukaj doma; vsi so prišli začasno, vendar se včasih začasnost zelo zavleče. Poleg socialne odrinjenosti imajo še nekaj skupnega: zgodbe. 

komentar
»Na zadnjem Festivalu slovenskega filma pa nas je pričakalo nemajhno presenečenje, saj nam je Metod Pevec s svojim Domom ponudil svojsko dialektično sintezo teh dveh osrednjih tendenc sodobnega slovenskega dokumentarizma, družbenega angažmaja na eni strani in na drugi dokumentarističnega razkrivanja posameznikove intime. Že takoj velja opozoriti, da je Pevec pri tem nase prevzel velikansko tveganje. Tovrstni prepleti družbenega angažmaja in posameznikove intime se namreč vse prepogosto iztečejo v neokusno socialno pornografijo, v spektakelsko razkazovanje bede in revščine, ki svoje opravičilo išče v domnevni skrbi za drugega. A Pevec se je temu brezkompromisno in suvereno izognil ter pri tem ustvaril eno tistih del, ki gledalca ganejo in ga hkrati silijo k temu, da se zgane. 

Z Domom se je namreč lotil usode prebivalcev nekdanjega samskega doma v ljubljanskih Mostah, na ulici Vide Pregarčeve. Tako je nastalo delo, ki je pravzaprav "le" niz intimnih portretov tam stanujočih ljudi, od nekdanjih delavcev Vegrada prek mladostnikov iz razbitih družin do deložirancev, ki so tu našli poceni ležišče. A prav z odločitvijo za te intimne zgodbe – prek katerih je skrajnim življenjskim usodam nadel človeški obraz, jih počlovečil – ne pa za eksplicitni družbeni angažma, je Pevec ustvaril morda celo najbolj militantni dokumentarec v zgodovini slovenskega filma, saj se je jasno zavedel, da nobena parola in noben poziv k družbenemu uporu gledalca ne gane v tolikšni meri, kot to lahko naredi človeški živi in pristni obraz.«

Denis Valič, Pogledi 

»Dokumentarec Dom Metoda Pevca je izbrušena podoba posledic anomalij slovenske tranzicije. /…/ Pevec se mojstrsko izogne populističnemu senzacionalizmu in moraliziranju /…/. Njegova kamera, ki spremlja pretresljive izpovedi, se vedno ugasne pravočasno, ne manipulira niti za hip, pri tem pa še zdaleč ni hladna. Z montažo slike in zvoka, ki preliva eno izpoved v drugo, doseže ravno pravo mero poetičnosti in zadržanosti obenem. Dom je dokumentarec, ki postavlja pred nas eno najbolj nečastnih zgodb slovenske tranzicije ter obenem opozarja, kako so se v slovenski družbi temeljno razsuli osnovni vrednostni gradniki vsake zdrave družbe.«

Ženja Leiler, Delo 

»V filmu se /…/ izmenjujejo glasovi pričevalk in pričevalcev iz dveh obrobnih in deprivilegiranih skupin ali, bolje: to ni toliko polifonija pričevalk in pričevalcev kakor pa žrtev dveh vrst razbitin: družinskih razbitin, iz katerih so dekleta, ki so se bodisi sama odpovedala neznosnim družinskim razmeram bodisi so se družine oziroma njihovi ostanki njim, socialno skrbstvo pa jih je namestilo v ta dom, kjer se privajajo neki socializaciji, spoprijemajo s problemi adolescence in počasi sestavljajo svojo individualnost. Bosanski delavci pa so iz drugačnih razbitin: večina jih je iz Vegrada, iz propadlega gradbenega podjetja, ki pa je kot primer skorumpiranega poslovnega modela simptom "drugačnih časov", drugačne družbe in politike, kakršne še zlasti tisti, ki so v tem domu že iz 80. let prejšnjega stoletja, niso vajeni /.../.«

Zdenko Vrdlovec, Dnevnik 

izjava avtorja
»Živim v delavskem predmestju, ki so mu v boljših časih rekli tudi rdeči becirk. Tovarne so se preselile ali propadle. V sosednji ulici stoji delavski dom. Pogosto sem se sprehajal mimo njega in gledal v okna brez zaves, za okni gole stene, na stropu žarnice brez lestencev, na vrvicah so se sušile nogavice in delavske obleke. Včasih je bilo videti kak obraz na oknu, utrujen, zgaran in zamišljen. Slutil sem, da so za temi okni tudi težke zgodbe. Vedel pa sem tudi, da bo težko priti do njih, čeprav so z ulice samo ena vrata. Bilo je zelo težko vstopiti. Izstopil pa še vedno nisem.«

Metod Pevec 

režiser
Metod Pevec se je rodil leta 1958 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Pred študijem in med njim je igral v številnih slovenskih in jugoslovanskih celovečernih filmih in TV-serijah; njegova najbolj znana vloga je lik partizana Berka iz filma Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Živojina Pavlovića. Danes dela predvsem kot filmski in televizijski režiser, scenarist in pisatelj. Kot režiser in scenarist se je podpisal pod igrane celovečerne filme Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Vaje v objemu (2012), TV-serijo Se zgodi (2005) ter dokumentarce Film pred oltarjem (2006), Aleksandrinke (2011) in Dom (2015).