2017

Sestrica (Umimachi diary, Japonska, 2014, 128 min.) 

režija: Hirokazu Koreeda
scenarij: Hirokazu Koreeda (po stripovski predlogi Akimi Yoshida)
fotografija: Mikiya Takimoto
montaža: Hirokazu Koreeda
glasba: Yoko Kanno
igrajo: Haruka Ayase, Masami Nagasawa, Kaho, Suzu Hirose, Ryo Kase, Ryohei Suzuki, Takafumi Ikeda, Kentaro Sakaguchi, Oshiro Maeda
produkcija: Toho Company, GAGA, Fuji Television Network, Shogakukan, TV Man Union
festivali, nagrade: nagrade japonske filmske akademije 2016: za najboljši film, za najboljšega režiserja, za najboljšega igralca debitanta, za najboljšega direktorja fotografije; San Sebastian 2015: nagrada občinstva za najboljši film; Cannes 2015; Sydney 2015; Melbourne 2015; Toronto 2015; LIFFe 2015
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: FIVIA – Vojnik 

zanimivosti
Za japonskega režiserja Hirokazuja Koreedo bi lahko rekli, da že vse od svojega prvenca Fantomska svetloba, v katerem z izjemno subtilnostjo spregovori o občutenjih mlade vdove in o njenem mestu v lokalni skupnosti po moževi smrti, snema filme o sodobni japonski družini. Naj je te zasnoval na časopisni kroniki, kakor na primer film Nihče ne ve, na povsem izmišljenih, celo domišljijskih dogodkih, kot na primer v filmu Čudovito življenje, ali pa na stripovski predlogi, kakor na primer zadnjo Sestrico – vedno in vseskozi je razmišljal o družini in njenih članih, njihovih razmerjih, mehanizmih, ki družino držijo skupaj oziroma jo vodijo do razpada. Prav zaradi tega ga mnogi primerjajo z enim največjih mojstrov japonskega filma, Yasujirom Ozujem. A kot pravi Koreeda, mu tovrstne primerjave sicer prijajo, pa vendar se sam počuti veliko bližje Kenu Loachu kot pa Ozuju, saj je tako kot ta britanski cineast vseskozi zavezan delavskemu razredu. 

zgodba
Tri sestre – Sachi, Yoshino in Chika – živijo v veliki, udobni hiši v čudovitem obmorskem mestecu Kamakura. Ko izvejo, da jim je umrl oče, ki jih je pred petnajstimi leti zapustil zaradi druge ženske, odpotujejo na podeželje na njegov pogreb. Tam spoznajo svojo polsestro Suzu. Zadržana najstnica se sestram takoj prikupi, in ker ocenijo, da njena trenutna skrbnica ni dorasla svoji nalogi, Suzu povabijo, naj živi z njimi. Medtem ko se Kamakura oblači zdaj v žareče jesensko listje zdaj v mehkobo cvetočih češenj, hiša pa se polni enkrat z vonjem svežih sardel in drugič z aromo domačega slivovega vina, poskušajo štiri sestre med vsakdanjimi opravili in sezonskimi običaji, ki prebujajo čute in spomine, zakrpati vrzeli svoje ranjene družine. 

komentar
»Film Sestrica je posnet po mangi z naslovom Dnevnik iz obmorskega mesta, ki je na Japonskem mesečno izhajala v reviji. Serialnost in stripovskost pripovedi sta svojo sled pustila tudi na filmu: liki treh starejših sester so razporejeni v klasično trojico odgovornega in resnega, lahkomiselnega in radoživega ter nekoliko čudaškega dekleta. Še pomembneje je, da pri Sestrici ne gre toliko za strnjeno pripoved kot za ohlapno povezano zaporedje pripetljajev, ki namesto posameznega zapleta v določenem trenutku njihovih življenj ta osvetljuje daljši čas, brez posebnega reda. Vendar to pri Sestrici sploh ni v škodo – nasprotno. Utrinki iz vsakodnevnega življenja, ki v veliki večini nadomestijo klasični dramski trikotnik, delujejo neznansko poetično; jasno je, da režiserju Hirokazuju Koreedi tematika ni nova. Z družinami in odnosi v njih se je ukvarjal že v svojih prejšnjih filmih, vsaj od leta 1998, ko je posnel Čudovito življenje, po katerem so ga nekateri oklicali tudi za mojstra sodobne japonske družinske drame. Če so v Čudovitem življenju pravkar umrli izbirali med najlepšimi trenutki svojega življenja in najbolj dragocenimi spomini, se tudi Sestrica zdi kot sestavljena iz nizanja enega nežnega in lahkotnega trenutka za drugim. Je nekakšna skoncentrirana sreča, niz vinjet življenja štirih sester v različnih letnih časih. Sestrica svojim gledalcem ne ponudi pereče melodrame, temveč deluje kot enakomeren, uravnotežen vir zadovoljstva ob opazovanju nenavadne družine in njene sreče; izmenjanih nasmehov in privzdignjenih obrvi, dragocenih trenutkov in na videz nepomembnih malenkosti. Morda je ravno ta spretnost tisto, kar iz filma naredi mojstrovino.«

Tina Poglajen, Gremo v kino (RA SLO – ARS) 

»V sodobnem času lahko preživiš le tako, da si ustvariš samozadostno skupnost (neke vrste komuno ali zadrugo ali kooperativo), pravi Sestrica, ki jo je – po mangi – posnel japonski auteur Hirokazu Koreeda.

Tri sestre – medicinska sestra (Haruka Ayase), bančna uslužbenka (Masam Nagasawa) in frfrava prodajalka (Kaho), vse že odrasle – živijo same in samske v malem obmorskem mestu (kot da so planile iz Koreedovega filma Nihče ne ve). Oče je odšel z drugo, mati se oglasi le tu in tam. Ne da sestre nimajo fantov in problemov, toda vse to, s cinizmom vred, puščajo zunaj, pred vrati svojega samozadostnega zena. Ko oče umre in ko ugotovijo, da imajo tudi 13-letno polsestro, sestrico, jo vzamejo k sebi, kar pa ničesar ne spremeni – zdaj so štiri sestre, ki živijo samozadostno. Nič patološkega ali sociopatskega ni v tem. Napetosti pridejo in grejo. Kot letni časi. Travme se prižigajo in ugašajo. Kot poletni ognjemeti. Nič grozljivega ali perverznega ne počnejo. Le živeti hočejo pod svojimi pogoji. To je njihova deklaracija o neodvisnosti in suverenosti.«

Marcel Štefančič, jr., Mladina 

izjava avtorja
»Ne zanima me samo lepota pokrajine v Kamakuri – ali štirih sester – ampak tudi sprejemajoč odnos tega obmorskega mesteca, ki vsrka in prevzema vse. Gre za lepoto, ki izhaja iz ugotovitve – ne otožne, temveč odkritosrčne – da smo samo zrna peska, ki predstavlja del večje celote, ter da bosta mestece in njegov čas obstajala tudi, ko nas več ne bo.«

Hirokazu Koreeda 

režiser
Hirokazu Koreeda se je rodil leta 1962 v Tokiu. Po diplomi na univerzi Waseda je pri neodvisni hiši TV Man Union posnel vrsto nagrajenih dokumentarcev. Leta 1995 je s celovečernim igranim prvencem Fantomska svetloba (Maboroshi no hikari), zadržano dramo o vdovi, ki se uči ljubiti svojega drugega moža, nastopil v tekmovalnem programu beneškega festivala in osvojil nagrado zlata osella. Leto kasneje je posnel dokumentarec Brez spomina (Kioku ga ushinawareta toki) o moškem, ki je zaradi napačnega zdravljenja ostal brez kratkoročnega spomina. Mednarodno prepoznavnost je Koreedi prinesel drugi igrani film Čudovito življenje (Wandafuru raifu, 1998), nenavadna zgodba, postavljena v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. Leta 2001 je bil njegov film Razdalja (Distance) sprejet v tekmovalni program festivala v Cannesu, leta 2004 pa je pozornost mednarodne javnosti pritegnil film o otrocih, ki jih zanemarja mati, Nihče ne ve (Dare mo shiranai) – prejel je več mednarodnih nagrad, njegov glavni igralec pa je v Cannesu kot najmlajši v zgodovini festivala prejel nagrado za najboljšega igralca. Leta 2006 se je s Hano (Hana yori mo naho), filmom, osrediščenim okrog teme maščevanja, prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Opažena sta bila tudi družinska drama Še vedno združeni (Aruitemo aruitemo, 2008) o tihi napetosti med starši in otroki ter nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Želim si (Kiseki), ganljiva pripoved o dveh ločenih bratih, ki živita v različnih mestih in iščeta pot do ponovne združitve, je na festivalu v San Sebastiánu prejel nagrado za najboljši scenarij, leta 2013 pa je film Kakršen oče, takšen sin (Soshite chichi ni naru), ki pripoveduje zgodbo dveh ob rojstvu zamenjanih otrok, prejel nagrado žirije v Cannesu, še zlasti dobro pa je bil sprejet pri publiki, saj je prejel vrsto nagrad občinstva in postal Koreedov največji hit doslej. Leta 2012 je Koreeda posnel tudi TV-serijo Going My Home. Njegovi filmi najpogosteje padejo v žanr družinske drame in rahločutno obravnavajo ključna življenjska vprašanja, kot so spomin, izguba in smrt, osrednje vloge pa pogosto zasedajo otroci.