2017

Julieta (Julieta, Španija, 2016, 99 min.) 

V film bo uvedla Varja Močnik, ki bo spregovorila o pomembnem in samosvojem filmskem avtorju Pedru Almodóvarju. Režiser nam v svojem obsežnem opusu med potoki solz in skozi debele nanose šminke v melodramah predstavlja Španijo, ki je vstala iz mračne, patriarhalne in ruralne diktature in postala, kakršno jo, bržkone tudi po Almodóvarjevi zaslugi, dojemamo danes.

režija: Pedro Almodóvar
scenarij: Pedro Almodóvar
fotografija: Jean-Claude Larrieu
glasba: Alberto Iglesias
montaža: José Salcedo
igrajo: Emma Suárez (Julieta Arcos), Adriana Ugarte (Julieta Arcos, v mladih letih), Michelle Jenner (Beatriz), Rossy de Palma (Marian), Inma Cuesta (Ava), Daniel Grao (Xoan Feijoo), Darío Grandinetti (Lorenzo), Nathalie Poza (Juana)
produkcija: El Deseo
festivali, nagrade: Cannes 2015; Sydney 2016; Munchen 2016; Karlovi Vari 2016; Taipei 2016; Jeruzalem 2016; Melbourne 2016; Nova Zelandija 2016
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Cinemania group 

zanimivosti
Kdor pozna Almodóvarjevo delo, ve, da se ta španski cineast zelo rad poigrava s preskoki v času. Še posebej pri srcu so mu obrati v preteklost, pa naj gre za klasično pripovedovanje preko t. i. obratov v preteklost oziroma flashbackov ali pa preprosto evokacijo spominov iz preteklosti. Zato ni nikakršno presenečenje, da si je za film, katerega strukturo je hotel zgraditi prav na tovrstnih skokih v preteklost, izbral prav literarno predlogo kanadske pisateljice Alice Ann Munro. Ta prejemnica nobelove nagrade za literaturo iz leta 2013 se je namreč uveljavila kot avtorica, ki je revolucionarizirala strukturno zasnovo kratke zgodbe, še posebej z vidika eliptičnih preskokov v času. Ti so značilni tudi za njeno zbirko kratkih zgodb z naslovom Ubežnica (v slovenski jezik prevedena leta 2015, prevajalka Tjaša Mohar, Mohorjeva založba), iz katere je Almodóvar izbral tri zgodbe in jih ohlapno združil v scenariju za svoj 20. film. 

zgodba
Julieta živi v Madridu s hčerko Antío. Obe po tihem žalujeta za Xoanom, Antíjinim očetom in Julietinim možem. Vendar pa včasih žalovanje ljudi ne zbliža, temveč jih odtuji. Ko Antía dopolni osemnajst let, brez kakršne koli razlage zapusti mater. Julieta jo skuša na vsak način najti, vse, kar odkrije, pa je, kako malo v resnici ve o svoji hčerki. Tako se mnogo let kasneje Julieta odloči, da bo zapustila Madrid in na Portugalskem znova začela življenje z Lorenzom. A ko se tik pred odhodom odpravi na ulico, tam po naključju naleti na hčerkino prijateljico. Ta ji pove, da je njena hčerka še kako živa, da se je medtem poročila in da ve, da Julieta še vedno živi v Madridu. Julieta se v trenutku odloči, da se bo odpovedala vsemu, kar jo je čakalo, da bi se ji le ponudila možnost ponovnega snidenja s hčerko Antío … 

komentar
»Iz Juliete je režiser črtal vse baročne detajle, s katerimi tako rad zasiči estetsko komponento svojih filmov, ohranil pa svoje stalne stilistične prijeme, na primer izrazito barvno paleto. Direktor fotografije Jean-Claude Larrieu pred nami razgrinja pastelne odtenke garderobe osemdesetih, pa modrino razburkanega morja in tople peščene tone Andaluzije. Zaradi takih poudarkov (in kostumografskih ekscesov) je Julieto kaj lahko zamenjati za tipično melodramo, kakršnih smo od mojstra navajeni – pa čeprav gre v resnici za meditacijo o krivdi in kesanju. Krivda je tista rdeča nit, ki povezuje vse segmente med seboj, in kot zlovešč oblak visi v zraku tudi v najbolj s soncem obsijanih trenutkih na mediteranski obali. […] Ker zgodba sama po sebi ne premore prave notranje napetosti in se ne stopnjuje proti kakemu velikemu preobratu v sklepnem dejanju, tudi nima čustvenega naboja, kakršnega je Almodóvar sposoben. Zdi se, da je bila taka odločitev zavestna: Julieta namreč ni film o tem, kaj se je ali bo zgodilo, pač pa zgodba o tem, kakšne neizbrisljive posledice pusti izguba na vseh, ki v njej trpijo, o teži krivde in bremenih preteklosti. […] Pred nami je tako na tematski kot tudi formalni ravni na neki način asketski, minimalističen film (seveda znotraj režiserjeve baročne estetike). Enfant terrible španskega filma se je postaral, gotovo, a upajoči sklepni takti filma nakažejo, da v tem morda ni neke velike tragedije.«

Ana Jurca, MMC RTVSLO 

»V tem pogledu je Julieta – zgodba o materi, ki ji nenadna "vrnitev" izginule hčerke življenje postavi na glavo oziroma, če se izrazimo zgodbi primerno, ga vrne daleč v preteklost – vzorčno Almodóvarjevo delo. Prepoznavnih, značilno almodóvarskih elementov je v tem delu še več: od zasedbe vlog, kjer najdemo tako ikonske igralke njegovega opusa (Rossy de Palma v vlogi Marian) kot tudi, vsaj v filmskem svetu, še neuveljavljene obraze (na primer Adriana Ugarte, sicer znano ime španskih TV-produkcij, ki odigra vlogo mlade Juliete); pa vse do tistega prepoznavnega kolorita, ki ga zaznamujejo močni barvni kontrasti, in glasbe njegovega stalnega sodelavca Alberta Iglesiasa. Tudi t. i. flashbacki, vračanja v preteklost, so eden značilnih elementov njegovega pripovednega sloga. Spomnimo se samo filmov, kot sta Govori z njo ali Vrni se. In tudi v Julieti je prav tovrstna vrnitev v preteklost v središču tega, v osnovi melodramskega dela. Namreč: po naključnem srečanju s hčerkino prijateljico iz otroštva, med katerim izve, da je ta živa, da se je poročila in ima otroke ter da hkrati ve, da njena mama, Julieta, še vedno živi v Madridu, se slednja odloči odpovedati se znova najdeni ljubezni, ki jo doživi z Lorenzom, in njuni predvideni selitvi na Portugalsko, kjer naj bi na novo začela skupno življenje. Možnost ponovnega srečanja s hčerko, za katero je mislila, da jo je izgubila za vedno, ter z njim priložnosti, da ji poskuša pojasniti razloge za svoje tedanje vedenje, je vse preveč pomembna zanjo, da bi se ji odrekla. Pa čeprav pri tem žrtvuje svojo ljubezen. In prav v tem, ko se na račun svoje materinske vloge odreče svoji ženstvenosti, je Julieta tako značilno almodóvarski lik. Ta po svoje tragični, a hkrati tudi tako življenjski konflikt, notranji konflikt, ki ga najdemo v številnih ženskih likih njegovega opusa, je eden najprepoznavnejših elementov filmov njegovega zrelega obdobja.«

Denis Valič, Gremo v kino (RA ARS) 

izjava avtorja
»Tokrat sem si želel posneti "čisto dramo". No, nikar me ne razumite narobe. Nočem reči, da so bila moja prejšnja dela "nečista". Ta izraz ima vsaj v španskem jeziku tako prekleto moralističen prizvok. Sam pa ga uporabljam zgolj kot oznako stilističnega pristopa. Tokrat sem hotel, da bi bilo moje delo videti veliko bolj resno. Zato v njem nihče ne poje, nihče ne razpravlja o filmih in v njem preprosto ni humorja. Predvsem glede izločitve slednjega sem se moral resnično vseskozi nadzirati, prav tako pa sem moral nadzirati igralce. Zanje je bila vsa ta resnost dogajanja že prav mučna. Zato se je med poskusnimi snemanji v katero izmed replik kdaj pa kdaj prikradlo kaj malega humorja. Ta je bil za igralce, mojo stalno igralsko ekipo, pravo olajšanje. A moral sem ostati neizprosen in ga nemudoma izgnati. V tako boleči zgodbi za humor preprosto ne sme biti mesta. Tako sem se odločil.«

Pedro Almodóvar 

režiser
Pedro Almodóvar se je rodil leta 1951 v španski pokrajini La Mancha, v mestu Cazada de Calatrava. Nedvomno velja za mednarodno najbolj prepoznavnega španskega cineasta. Sprva je risal stripe in sodeloval z različnimi kulturnimi revijami, se nato pridružil avantgardni gledališki skupini in končno osnoval še satirični punk rock band. Leta 1974 pa je posnel svoj prvi kratki film. Sledili so še številni drugi in leta 1980 tudi njegov celovečerni prvenec z naslovom Pepi, Luci, Bum in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y Otras Chicas del Montón). Že z njim je Almodóvar dokazal, da je pravi mojster stila in ironije ter da ima zelo odprto stališče do spolnosti in nekonvencionalne morale. V sledečih Labirintu strasti (Laberinto de Pasiones, 1982) in Mračnih navadah (Entre Tinieblas, 1983) Almodóvar poleg igre in režije poskrbi tudi za glasbo in scenografijo, a kmalu ugotovi, da bi bilo bolje, če se osredotoči na režijo. S filmom Kaj sem naredila, da sem si to zaslužila (Que he Hecho para Merecer Esto?, 1984) v njegov opus vstopi humor, že s svojim naslednjim filmom, delom Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al Borde de un Ataque de Nervios, 1988), pa se premočno uveljavi tudi na mednarodni sceni. S tem filmom v njegov filmski svet vstopijo močni ženski liki, ki jih vedno postavlja v središče zgodbe in ki svoje družbene in seksualne težave rešujejo s pretkanostjo, bistrostjo in humorjem. Sledijo same uspešnice, od Zaveži me (Atame, 1989) in Visokih pet (Talcones Altos, 1991) do Cveta moje skrivnosti (La flor de mi secreto, 1995) in Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), za katerega prejme oskarja za najboljši tuji film. S filmoma Slaba vzgoja (La mala educacion, 2004) in Vrni se (Volver, 2006) se vrne v obdobje svojega otroštva, s filmom Koža, v kateri živim, pa se preizkusi v klasičnem žanru srhljivke. Po izletu v vode lahkotne komedije s filmom Ljubimci nad oblaki (Los amantes pasajeros, 2012) se z Julieto vrača k čistejšim dramskim oblikam.