2017

Lady Macbeth
(Lady Macbeth, Velika Britanija, 2016, barvni, 89 min.)

Režija: William Oldroyd
Scenarij: Alice Birch
(po literarni predlogi Nikolaja Leskova, povesti Lady Macbeth Mcenskega okraja)
Fotografija: Ari Wegner
Glasba: Dan Jones
Montaža: Nick Emerson
Igrajo: Florence Pugh (Katherine), Cosmo Jarvis (Sebastian), Paul Hilton (Alexander), Naomi Ackie (Anna), Christopher Fairbank (Boris), Golda Rosheuvel (Agnes)
Produkcija: Sixty Six Pictures, BBC Films, British Film Institute (BFI), Creative England, Oldgarth Media, iFeatures
Festivali, nagrade: Les Arcs 2016: nagrada Cineuropa (William Oldroyd); San Sebastián 2016: nagrada FIPRESCI (W. Oldroyd); Dublin 2017: nagrada filmskih kritikov za najboljšo igralko (Florence Pugh); Montclaire 2017: nagrada za najboljše delo igranega programa (William Oldroyd), posebna nagrada žirije za najboljšo igralko igranega programa (Florence Pugh); Palm Springs 2017: nagrada za najboljšega debitanta (W. Oldroyd)
Povprečna ocena občinstva: 4
Povprečna ocena kritike: 4,5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Čeprav še zdaleč ne gre za pozabljeno ali spregledano delo, pa vendarle lahko rečemo, da se delo ruskega pisatelja Nikolaja Leskova, krajši prozni tekst z naslovom Lady Macbeth Mcenskega okraja, ki je nastal sredi 19. stoletja (natančneje leta 1865), v zgodovini ni ohranilo kot eno klasičnih del svetovne književnosti. Kar je pravzaprav nenavadno – vsaj če vemo, koga vse je navdušilo in komu je služilo kot neposredni ustvarjalni navdih. Na primer že sam Dostojevski, sodobnik Leskova, je bil nad njegovim delom tako navdušen, da ga je nemudoma objavil v svoji literarni reviji (Epoha) in ga postavil ob bok Turgenjevu in njegovi kratki zgodbi z naslovom Hamlet Ščigrovskega okraja (izdani v zbirki kratkih zgodb Lovčevi zapisi). Po njegovi zgodbi je nastala tudi istoimenska opera, delo velikega Dmitrija Šostakoviča, medtem ko je jugoslovanski skladatelj Rudolf Brucci po njej ustvaril baletno predstavo Lady Macbeth '77. Nenazadnje pa jo je že več kot pol stoletja pred Oldroydom na filmsko platno prenesel že Poljak Andrzej Wajda, ki je leta 1962 posnel Sibirsko lady Macbeth.

Komentar
»Lady Macbeth je film ostrih nasprotij in mračnih paradoksov, pridušenega črnega humorja in mučnega nasilja, ki pa se zvečine ne manifestira v ekscesnem trpinčenju, marveč v tihi igri okostenelih patriarhalnih odnosov in razmerij. /…/ Pripoved v enem samem zamahu zajame vse velike teme – od sprevrženih razrednih odnosov, spolne diskriminacije in lažne morale do prepovedane ljubezni, emancipacije in zločina –, ne da bi jih bilo treba omenjati v dialogih, drama pa se postopoma prevesi v mračno srhljivko. Ena glavnih odlik tega filma je, da ničesar ne pojasnjuje, marveč vse bistveno preprosto pokaže, pogostokrat v statičnih, simetričnih tablojih, ki pa jim ne manjka notranje dinamike in pomenljivosti. Oldroydova mojstrska režija, Wegnerjeva osupljiva fotografija in sijajna igralska zasedba s Florence Pugh na čelu lepo dokazujejo, da je v dozdevno konvencionalnem žanru angleških historičnih dram še prostor za presenečenja.«
Bojan Kavčič, Vklop

»Zločini angleške lady Macbeth ostanejo nekaznovani. /…/ Ampak ne zato, ker 'tako pač je v realnosti, 'pravični' konec pa imate v Hollywoodu', kot pravi Woody Allen v Zločinih in prekrških. Tako v ruski kot angleški realnosti 19. stoletja je bilo tako, da so ženske svojo podrejeno in zatirano vlogo v zakonu potrpežljivo prenašale, ker bi bile kot neporočene najmanj izobčene. In tudi Katarina bi jo, pa naj je – kot je v filmu imenitno prikazano – za hladnimi in pustimi zidovi angleškega posestva osamljeno sedeča pri oknu še tako videti kot zapornica. Prav tako bi prenašala vse žalitve svojega tasta, te ostudne inkarnacije patriarhata, ko bi le njen mož 'opravil svoj dolžnost' in njun zakon konzumiral. Ker pa ga ni, se je Katarina počutila še manj kot sužnja ali kot njena črnska služabnica, s katero so se delavci na posestvu 'poigrali' tako, da so jo, golo v vreči, privezani na vrveh, 'tehtali kot svinjo'. In prav kolovodjo te 'igre', Sebastiana (Cosmo Jarvis), si Katarina izbere za ljubimca. Za katerega ali za njuno oživljajočo in osvobajajočo ljubezen je Katarina pripravljena storiti vse, tudi moriti. /…/ Osvobajanje izpod zatiralskega režima je krvavo. Toda Katarina nazadnje obsedi sama v široki modri obleki in v prazni hiši. Kot ikona svobodne ženske, ki je to postala prav in šele s tem, da je 'šla do konca' in se odpovedala tudi svojemu ljubimcu? Ali kot 'ujetnica svobode', ki jo je lahko pridobila le tako, da se je pogubila?«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

Izjava avtorja
»Poznal sem podobno književnost tistega obdobja, ki se je osredotočala na močne ženske protagonistke /…/, ampak to delo je bilo nekaj posebnega zaradi glavne junakinje, ki za razliko od svojih sodobnic ni niti pasivna niti samomorilska, ampak dejavna in drzna. Izjemno osvežujoče in 'moderno' je bilo najti osrednji ženski lik, ki se je uprl zatiralskemu patriarhatu, namesto da bi tiho trpel. /…/ Vedno se mi je zdelo, da so vsi elementi, ki definirajo britansko kostumsko dramo – množice statistov, osupljivi posnetki iz zraka, konji in kočije, na milijone kostumov –, nepomembni za bistvo zgodbe. Ko smo se osredotočili na peščico ljudi in eno prizorišče /…/, smo lahko usmerili energijo v zgodbo in ustvarili radikalno dramo, ki se slučajno dogaja v preteklosti. /…/ Hoteli smo posneti nekakšno antikostumsko dramo /…/.«
William Oldroyd, režiser

Režiser
William Oldroyd se je rodil leta 1980 v Londonu. S filmom in videom se je prvič srečal že med študijem na akademiji, a že kmalu po zaključku tega ga je pot namesto na filmske sete odnesla na gledališke odre. V londonskem Young Vic Theatre so mu namreč ponudili mesto rezidenčnega režiserja, ki ga je Oldroyd z veseljem sprejel. V naslednjih nekaj letih je na oder postavil niz sodobnih priredb klasičnih del evropske dramatike, od Ibsnovih Duhov in Beckettovega Godota pa vse do Shakespearjevih in Sartrovih gledaliških del, s katerimi so ga nato povabili tudi v Tokio. S temi gledališkimi režijami se je dodobra uveljavil tako doma, v Veliki Britaniji, kot tudi na tujem. Želja po novih izzivih ga je najprej odpeljala do opernih hiš (loti se na primer Pergolesija in Donizettija), da bi ga nato na začetku drugega desetletja 21. stoletja končno vrnila k filmu. Najprej posname dva kratkometražna filma ter z drugim izmed teh, filmom Best (2013), doseže svoje prve mednarodne uspehe (za film je prejel več festivalskih nagrad). Lady Macbeth je njegov celovečerni prvenec.