2019

Brez ljubezni (Neljubov, Rusija, Francija, Nemčija, Belgija, 2017, barvni, 127 min.)

Režija: Andrej Zvjagincev
Scenarij: Oleg Negin, Andrej Zvjagincev
Fotografija: Mihail Krišman
Glasba: Evgeni Galperin
Montaža: Anna Mass
Igrajo: Marjana Spivak (Ženja), Aleksej Rozin (Boris), Matvej Novikov (Aljoša), Marina Vasiljeva (Maša), Andris Keišs (Anton), Aleksej Fatejev (koordinator), Varvara Šmikova (Lena)
Produkcija: Fetisoff Illusion, Non-Stop Productions
Festivali, nagrade: Cannes 2017: nagrada žirije; London 2017: velika nagrada za najboljši film festivala; München 2017: nagrada ARRI/OSRAM za najboljši film mednarodnega programa; Zagreb 2017: zlato kolo za najboljši film; nagrade Evropske filmske akademije 2017: za najboljšo glasbo, za najboljšo fotografijo; Melbourne 2017; Sarajevo 2017; Brisbane 2017; Telluride 2017; Toronto 2017; San Sebastián 2017
Povprečna ocena občinstva: 4,5
Povprečna ocena kritike: 5
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Zanimivosti
Zvjagincev že dolgo časa neusmiljeno drži ogledalo svoji domovini, materi Rusiji. Tako Leviatan kot tudi zdaj Brez ljubezni razkrivata vso gnijočo podstat, trohnobo in razčlovečenost sodobne ruske družbe. Z malce pretiravanja bi lahko celo rekli, da nam njegova dela zatrjujejo, da pekel obstaja. In da je pekel drugo ime za sodobno Rusijo. Seveda to ni moglo miniti brez posledic niti za Zvjaginceva, nekoč ljubljenčka kremeljskega režima. Če se mu v preteklosti ni bilo potrebno bati za sredstva, saj mu je trdno stalo ob strani rusko ministrstvo za kulturo, pa je slednje očitno že po Leviatanu obžalovalo svoje predhodne odločitve. Pravi, da je nenadoma postal protirežimski ustvarjalec in da se to seveda močno pozna pri zaključevanju proračuna njegovih projektov. A dodaja, da je k sreči medtem postal tudi mednarodno prepoznaven, zato bo s svojim delom nadaljeval in pri njem ne namerava biti nič kaj bolj usmiljen.

Zgodba
Ženja in Boris prestajata burno ločitev, polno zamer, frustracij in medsebojnih obtoževanj. Vzporedno s tem že začenjata živeti z novima partnerjema in komaj čakata, da obrneta nov list v življenju, pa čeprav to pomeni, da morata zapustiti svojega dvanajstletnega sina Aljošo. Vse skupaj pa se nenadoma spremeni, ko po enem od številnih prepirov prizadeti Aljoša preprosto izgine.

Komentar
»Gre za dvourni mentalni primež neverjetne avdiovizualne natančnosti, ki deluje kot kompleksen urni mehanizem in se odvija z neizbežnostjo nesreče na poledenelem klancu. /…/ Zvjagincev [ima] kljub podobnemu pesimizmu tu vendarle v rokah finejše kladivo za pribijanje svojih poant, saj liki s svojimi razlogi za pasivnost ali delovanje bistveno presegajo karikirano teznost ali idejne konstrukte. Ker film Brez ljubezni uspešno povezuje tako čustveno kot razumsko raven, in glede na to, kako močan in dolgotrajen vtis pusti ogled na obeh, gre nedvomno za enega od filmskih vrhuncev zadnjih let.«
Gorazd Trušnovec, RA Slovenija (ARS)

»Film se v drugi polovici tako prevesi v dramo iskanja pogrešanega otroka, ko prostovoljska skupina (ruska policija se s 'pobeglimi pamži' ne ukvarja, nam je povedano) mukotrpno preiskuje vsak kotiček okoliških stanovanjskih blokov, parka, rečnega nabrežja, gozda in zapuščene stavbe, kjer imajo Aljoševi sošolci svojo 'bazo' za skrivanje pred odraslimi.
Kak drug film bi to priložnost izkoristil za zbližanje odtujenega para, nekakšno zakonsko katarzo v času največje nočne more vsakega starša. Ne Zvjagincev. Boris in Ženja ostajata neomajno vsak na svojem bregu – on neodločna copata, ona hladna in bolj ali manj obvladana. Proti koncu sicer se pokažejo razpoke te njune čustvene otopelosti, a ne dovolj, da bi nam Zvjagincev podal kak res optimističen pogled na človeštvo. V Rusiji Zvjaginceva ni prostora za ljubezen, implicitno pa poda podobo 'matere Rusije', ki žre svoje otroke. V tej zadnji postavki sicer jekleno trdno in koncizno zgradbo filma zmotijo malce nepotrebni, ceneni politični vložki v obliki TV-poročil o ukrajinski krizi. Ni treba poudarjati, da Zvjagincev ni ravno ljubljenec Kremlja. Ostaja pa eden boljših ruskih režiserjev, Brez ljubezni pa eden od vrhuncev letošnjega Liffa.«
Kaja Sajovic, MMC RTVSLO

»Margaret Thatcher je famozno oznanila: 'Družba ne obstaja.' In film Brez ljubezni, ki ga je posnel Andrej Zvjagincev, avtor Vrnitve, Izgona in Leviatana, s katerim je imel v Rusiji toliko težav kot komedija Stalinova smrt (ali pa Otrok 44), je videti kot ekranizacija te neoliberalne zapovedi. Toda neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino. Družina je tu žrtev kapitalistične tekme – tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. /…/ Nihče ne sme biti brez žene in otrok. 'Takšna je korporativna politika,' dahne Borisov kolega. 'Odkar sem tu, se ni še nihče ločil.' Zakonca lahko loči le smrt. In če izvejo, da si se ločil, te odpustijo. Podjetja od svojih zaposlenih pričakujejo in terjajo, da so verniki, vdani Bogu, družini, domu in tradiciji – do invazije na Ukrajino je potem le še korak.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Izjava avtorja
»Rad bi si mislil, da obstaja nekakšna vzporednica med mojim filmom in Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja, ki so tu prestavljeni v drugačen čas in jih odigrata drugačna lika: urbani par, oropan vsakršnega samozavedanja in dvoma, povprečna sodobna predstavnika srednjega razreda. /…/ V postmoderni dobi našo postindustrijsko družbo preplavlja nenehen tok informacij, naslovljenih na posameznike, ki imajo zelo malo zanimanja za druge ljudi – onkraj tega, da v njih vidijo sredstva za dosego lastnih ciljev. Te dni skrbi vsak človek zase, edini izhod iz brezbrižnosti pa je ta, da se posvetimo drugim, celo popolnim tujcem. Tako ravna vodja prostovoljne reševalne ekipe, ki prečeše vse mesto, da bi našel izginulega otroka, brez upanja na nagrado, kot da bi bil to ves smisel njegovega življenja. Ta osnovna naloga podeli pomen vsakemu njegovemu dejanju, saj je edini način, da se spopademo z dehumanizacijo in kaosom našega sveta.«
Andrej Zvjagincev, režiser in soscenarist

Režiser
Andrej Zvjagincev se je rodil leta 1964 v Novosibirsku. Sprva ga je navduševala igra in tako se je v rojstnem Novosibirsku vpisal na Akademijo za gledališko umetnost, na kateri je diplomiral že z dvajsetimi leti, leta 1984. Kmalu zatem se je preselil v Moskvo in do leta 2000 ustvarjal predvsem kot igralec. Tistega leta pa je preko dela na zasebni TV-postaji pričel filme tudi sam ustvarjati. Meteorski vzpon je doživel leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev (Vozvraščenje) z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14. LIFFu. Režiserjev drugi celovečerec Izgon (Izgnanie) je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Leviatan je njegov četrti celovečerni film, prinesel pa mu je nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu ter zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Tudi Zvjagincevo zadnje, peto celovečerno delo, film Brez ljubezni, je tako med kritiško srenjo kot tudi med najširšim občinstvom znova naletel na izjemen odziv.